Sladkorna bolezen pogosto poteka brez očitnih znakov, zato jo strokovnjaki imenujejo tiha bolezen. Ljudje lahko živijo s povišano ravnjo krvnega sladkorja več let, ne da bi opazili kakršnekoli spremembe, ki bi jih spodbudile k obisku zdravnika. Endokrinolog Srđan Popović opozarja, da prvi simptomi običajno sploh ne bolijo. Ko pa bolniki začutijo bolečino, zlasti v nogah, to pomeni, da je bolezen že močno napredovala, piše Index.
"Simptome najpogosteje povezujemo z bolečino, vendar sladkorna bolezen v začetku ne boli. Ko se pojavi bolečina v nogah, to kaže na polinevropatijo, enega od kroničnih zapletov," pojasnjuje Popović in dodaja, da hude bolečine pomenijo večletno prisotnost bolezni. Ljudje pogosto spregledajo prve opozorilne znake, kot so povečana žeja, pogosto uriniranje, nepojasnjena utrujenost, nenehna lakota in nenadna izguba telesne teže. Zdravnik svetuje, da preverite raven glukoze v krvi, če ponoči pogosto vstajate zaradi uriniranja. Redne kontrole priporoča predvsem osebam s prekomerno telesno težo, bolnikom z inzulinsko rezistenco in tistim z družinsko anamnezo te bolezni.
Sprememba življenjskega sloga prinaša rešitev
Zdravniki lahko uspešno preprečijo razvoj sladkorne bolezni tipa 2, če stanje pred boleznijo odkrijejo pravočasno. Popović poudarja, da ključno vlogo igrata sprememba prehrane in redna telesna aktivnost, včasih pa zdravniki uvedejo tudi ustrezna zdravila. Sodobna tehnologija danes omogoča neboleče odmerjanje inzulina, pametni senzorji pa stalno prikazujejo raven sladkorja. Kljub temu zdravnik opozarja na nevarnost hipoglikemije. Bolniki morajo imeti pri sebi vedno nekaj sladkega, saj lahko ob neprepoznavanju padca sladkorja hitro izgubijo zavest.
Nutricionistka Jovana Živić se strinja, da prehrana in gibanje predstavljata temelj uspešnega obvladovanja bolezni. Telesna aktivnost namreč izboljša delovanje inzulina in preprečuje zaplete. Bolnikom priporoča vsakodnevne sprehode, ki jih kombinirajo z aerobnimi vajami, saj to najbolje spodbudi presnovo. Živićeva, ki se s sladkorno boleznijo spopada že od otroštva, poudarja pomen podpore. "Ko sem izvedela za diagnozo, sem se najprej vprašala, ali bom preživela. To je stanje, s katerim preprosto živiš. Družina mi je nudila izjemno podporo, skupaj smo spremenili prehranjevalne navade," se spominja.
Tudi pica je včasih na jedilniku
Bolniki morajo pri vsakem obroku natančno izmeriti vnos ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin, da si lahko določijo pravilno dozo inzulina. Kljub strogi rutini pa nutricionistka miri, da ni nujno, da je vsak obrok popoln. Ko bolnik poje pico ali testenine, mora le vedeti, kako prilagoditi terapijo, hkrati pa se mora zavedati, da takšna hrana ne sme postati vsakodnevna praksa.
Strokovnjaki poudarjajo, da bolniki ne smejo ostati sami, ampak jim pri zdravljenju pomaga celotna ekipa, ki vključuje endokrinologa in nutricionista. Preko takšnega sodelovanja se bolniki naučijo normalnega življenja, pravilnega prehranjevanja in ohranjanja aktivnosti. Diagnoza lahko po besedah strokovnjakov deluje tudi kot odlična motivacija, da posameznik zaživi bolj zdravo in postane najboljša različica samega sebe. Z ustreznimi prilagoditvami in podporo bližnjih bolezen ne predstavlja ovire za polno in aktivno življenje.
