Na Zdravniški zbornici Slovenije je pretekli teden potekala tretja Sladka tribuna, projekt ozaveščanja o sladkorni bolezni. Na dogodku so tudi tokrat sodelovali strokovnjaki in posamezniki z izkušnjo življenja s sladkorno boleznijo, spregovorili so o sodobnem vodenju bolezni, napredku diabetologije, strahovih, s katerimi se soočajo bolniki, ter o življenju otrok in mladih s sladkorno boleznijo.
Ozaveščanje je pomembno tudi zato, ker o sladkorni bolezni med ljudmi še vedno krožijo številni miti. Osebne zgodbe sodelujočih so pokazale, da sladkorna bolezen pomembno poseže v vsakdan, vendar se zaradi nje ni treba odpovedati kakovostnemu in polnemu življenju.
Pomemben poudarek letošnje tribune je bil velik tehnološki napredek pri spremljanju in vodenju sladkorne bolezni. Eden največjih dosežkov zadnjih let je razvoj sistemov za neprekinjeno merjenje glukoze s senzorji. Prof. dr. Tadej Battelino, specialist pediater endokrinolog in predstojnik Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Pediatrične klinike Ljubljana, je predstavil sistem neprekinjenega merjenja glukoze s senzorjem in inzulinsko črpalko. Kakovostni podatki, podprti z umetno inteligenco, ljudem s sladkorno boleznijo danes omogočajo veliko manj obremenjeno življenje. Izpostavil pa je nujnost strogega nadzora nad senzorji, ki prihajajo na trg Evropske unije, saj vsi ne zagotavljajo točnih podatkov in so lahko za ljudi nevarni.
Bolniki in svojci se pogosto spopadajo s strahom
Upokojeni inženir Bojan Proje s sladkorno boleznijo živi že 48 let, diagnozo so mu postavili med služenjem vojaškega roka v Skopju. Takoj je prejel injekcijske igle, pripomočke za prekuhavanje in kar nekaj nasvetov, kako naj živi in kaj sme jesti, se spomni. "Doma pa sem bil odvisen le od sebe. Sčasoma sem razvil občutek, kje sem s sladkorjem. Zdravnika sem videl enkrat mesečno in samo takrat so mi izmerili sladkor v krvi. Če je bil na primer 13, je bil pač 13. Dobil sem napotke za naprej. Danes pa živim s senzorjem in črpalko. Tako vsak hip veš, pri čem si. Včasih, kadar delam, celo čez dan pozabim, da imam sladkorno bolezen," je dejal. Poudaril je, da je nadzor nad sladkorno boleznijo nujen, saj mora človek obvladati bolezen in ne obratno.
Diagnozo sladkorne bolezni pogosto spremlja strah, denimo pred možnostjo hipoglikemije oziroma nevarno nizke vrednosti glukoze, tudi ponoči, ter pred dolgoročnimi posledicami bolezni. Prav zato so danes pomembna zgodnje prepoznavanje tveganj, dobro spremljanje bolezni ter preprečevanje oziroma zmanjševanje tveganja za zaplete.
"Strahovi so zelo različni, sama imam najpogosteje opraviti s strahom staršev. Če jim zboli otrok, jih skrbi, kako bo živel in ali bo lahko počel, kar si želi. Strah jih je tudi, da se mu bo stanje poslabšalo, ko njih ne bo zraven. Tiste starše, ki imajo sladkorno bolezen, pa seveda skrbi, ali jo lahko otroci podedujejo," je dejala podjetnica Urša Podobnik, ki sama živi s sladkorno boleznijo tipa 1. Vodi projekt za ozaveščanje o bolezni Čista petka in je vsakodnevno v stikih z osebami s sladkorno boleznijo.
Čim prej sprejeti in poskrbeti zase
"Dokler me niso zaradi posledic sladkorne bolezni oživljali, je nisem zares sprejel," pa je dejal Karl Destovnik, ki ima nekaj slabih izkušenj s sladkorno boleznijo tipa 2. Bolezni v začetku ni nadzoroval, zdelo se mu je dovolj, da jemlje tablete. Živel je mirno, kot navdušen tenisač ves čas v gibanju in v prepričanju, da spada med ljudi, ki nimajo bolezenskih zapletov. Po infarktu pa se mu je življenje zelo spremenilo in od takrat je vedel, da ni več šale. Diabetolog mu je predpisal zdravljenje z inzulinom in senzor za spremljanje glukoze v krvi. "Sprva mi je bilo zelo težko, potem pa sem se privadil in vse skupaj sprejel," je dejal. Danes želi s svojo izkušnjo pomagati drugim.
Pri sladkorni bolezni tipa 2 sladkor v krvi narašča počasi, zato so tudi zapleti postopni. "Ljudje, ki živijo v zanikanju, dolgo ne bodo vedeli, da si s tem delajo škodo. Edukacija in ozaveščanje sta pri tem ključnega pomena, in to na vseh ravneh, v referenčnih ambulantah in centrih za krepitev zdravja. Veliko pa je seveda odvisno tudi od obolelih, koliko od tega vzamejo za svoje," je o nadzoru bolezni dejala dr. Urška Kšela, specialistka internistka diabetologinja in predstojnica Oddelka za endokrinologijo in diabetologijo v UKC Maribor.
Najstnikom je še posebno težko
Posebno mesto na tribuni sta imeli 13-letna Sara Sova in 16-letna Ula Dolenc, ki sta spregovorili o tem, kako je živeti s sladkorno boleznijo v šoli, med vrstniki in v obdobju odraščanja. Sara ima diagnozo štiri leta, Ula pa sedem let. Medtem ko je učenka Sara opisala, kako ji dan kroji skrb za pravilno vodenje bolezni ob šolskih in drugih obveznostih, ter poudarila pomen nadzora, je dijakinja Ula čustveno spregovorila o svojem težkem sprijaznjenju in sprejemanju senzorja in črpalke. Zaradi njiju se je v družbi sošolcev in sošolk počutila izključeno. Zelo so jo prizadele opazke, kako so te naprave videti na njenem telesu. Obe dekleti pa sta poudarili zaupanje kot ključno v odnosu s starši, ki se soočajo z nenehno skrbjo za svoje otroke s sladkorno boleznijo. Otroci v občutljivih najstniških letih se namreč odzovejo z veliko upornosti.
Svojo upornost je drago plačala Hana Avšar Ferengja, ki je zbolela pri enajstih letih. V začetnih letih je zanemarjala redno merjenje glukoze v krvi, tehtanje hrane, odmerjanje inzulina. "Streznila me je huda ketoacidoza, zaradi katere sem pristala v bolnišnici, ničesar nisem mogla sama. Zaradi svojega obnašanja in uporništva sem se znašla v veliki nevarnosti. Takrat sem se zavedela," je dejala Hana.
Zdravljenje sladkorne bolezni se vse bolj usmerja v preprečevanje posledic bolezni. "Pri sladkorni bolezni tipa 1 ta zelo pomembna zgodnje odkrivanje in zdravljenje. Preventivni programi, ki poskušajo ljudi ujeti, preden imajo izražene simptome zapletov ali akutne zaplete zaradi hude hiperglikemije, pomembno prispevajo k temu, kako bomo vodili sladkorno bolezen in jo začeli zdraviti dovolj zgodaj, da preprečimo njene zaplete," je dejala Urška Kšela. Prav zaradi hitrega diagnosticiranja in prepoznavanja bolezni je poudarila pomen edukacije.
Pri obravnavi sladkorne bolezni danes sodelujejo različni strokovnjaki, zdravila pa se lahko uporabljajo tudi bolj preventivno in bolj ciljno glede na težave oziroma tveganja posameznika. Zdravljenje tako postaja bolj personalizirano in se odmika od pristopa, pri katerem bi vse bolnike obravnavali enako po vnaprej določenem protokolu. Cilj ni zgolj boljša vrednost glukoze, ampak čim bolj kakovostno življenje.
