Pozor, to je kolumna o skrajno grdi in zavržni razvadi. Ni za občutljive!
Z bratrancem zreva v tankerje, ki čakajo na vstop v Luko Koper, neverjetno kičast dan v Marezigah je. Skoraj tako kičast kot vse sodovje in drugo okrasje, ki ga je okoli slavne fontane vin navlekel lokalni podjetnik, ki je za povrh tja navlekel še fontano olja. No, naši živijo malo niže od velikih lesenih kozarcev, ki se jih ne bi sramoval niti neokanglerizem, zato nam leseni kič ne pride do živega, samo izjemen razgled, narava in luka in tankerji in sonce, ki pripeka. S sorodstvom modrujemo o življenju in stanju v državi, a ne prav vneto, ker je prevroče in bi bilo dneva preškoda za ugibanje, ali bomo kot družba preživeli ali ne, saj je danes res težko biti optimističen. Podmladek, vsi v neki fazi najstništva, se med tem reži in premleva brainrot in druge neumnosti s spleta. Dobro se ujamejo, čeprav so vsi na kupu ravno enkrat na leto, so pač raztreseni po Sloveniji enako kot odrasli, transverzala KP-LJ-MB, pa še Nemčija in Švica. A prav zato je ta nalet sorodstva toliko bolj zabaven in zares nam nikoli ne zmanjka tem za pogovor.
Ravno ko se želim po tihem odplaziti na klopco za letno kuhinjo na čik s pogledom na veličastno cipreso, izza omizja zadoni: "Andreja, tukaj se usedi malo!" In se spravi sila bratrancev in bratov, pa še njihovih potomcev za povrh v tem mirnem dnevu k veliki misiji. Ne vem, kaj se dogaja, menijo, da so skupaj močnejši, in udarijo - pusti čike, nehaj kaditi, pričnejo orkestrirano pranje mojih možganov, ki vse bolj kričijo, tako, prav od vsake sinapse - nikotiiiin! Jaomilibože. Rada vas imam vse po vrsti, izjemni ste, ampak ... Ha, tako frontalno, z vsemi dobrimi mislimi klana, ampak oprostite, pri najboljši volji ... ne bo šlo.
Najprej razčistim nekaj, strinjam se, prekleti kadilci. Ogabna, smrdljiva razvada, ki načenja javnozdravstveno malho, tudi pljuča kadilca sem že videla v živo, imam dovolj znanja biologije s faksa, da mi je vse jasno. Ta kolumna tudi ni opravičilo, to so pač dejstva. Oprosti, mami.
Prav v tisto pisarno, iz katere je kljub vsem prepovedim še kdaj posmrdelo, so tako radi zahajali mnogi. Na posvet, po tolažbo, morda kaj zgodovinskega pogleda in nekaj odzumiranja, kar je pri našem poklicu jako pomembno
Prva cigareta sega v srednjo šolo, bilo je pač - ah, kliše - frajersko. Soseda Suza je staršem, misleč, da ne opazijo, izmaknila kak čik, na balkon sva obesili velikansko deko, da naju ne bi videli iz sosednjega stolpiča. Nobena od naju ni pomislila, da se je dim zgostil v deki in da je pri strani ostal lep dimnik. Mati so seveda poživinili, ampak zadeva se je nadaljevala. Tudi na faksu, kjer so me v detajle podučili o pljučih z anatomskega, fiziološkega, organskokemijskega in še kakega vidika. Ha!
Na Večeru so takrat kadili domala vsi, ali pa vsaj velika večina. Pisarne so bile meglene, v nekaterih pepelnikih so tleli po trije čiki, eden je bil v ustih skrajno skoncentriranega pišočega. Stara Račka, tista, ki še ni bila tako fina, bi komot bila scena za horor Megla. Prekleti kadilci! Debate so bile seveda sijajne in vsi smo kolektivno smrdeli in inhalirali tisti dim, pri tem pa reševali ali pa snovali reševanje sveta, mesta, države. Kar je bilo pač aktualno. In si kradli faracajge, v tej disciplini sem včasih prehitela mentorico.
S protikadilskimi zakonodajami (prav tako popolnoma podpiram) se je scena pričela spreminjati, nikomur sicer ni bilo jasno, kdo in kako bo pregnal tisti dim iz Večerove stavbe, a sčasoma je uspelo. No, z nekaj izjemami, prekleti kadilci. In prav v tisto pisarno, iz katere je kljub vsem prepovedim še kdaj posmrdelo, so tako radi zahajali mnogi. Na posvet, po tolažbo, morda kaj zgodovinskega pogleda in nekaj odzumiranja, kar je pri našem poklicu jako pomembno. Prekleti kadilci!
Tudi sicer so bili najbolj zanimivi ljudje skozi moje življenje vedno nekako povezani z nikotinskim zlom. Recimo v Bruslju, od koder so pričeli hudiča izganjati že veliko pred nami, sva v tisti betonski megli stali z neznanko, obe na kratki pavzi med nečim sila pomembnim. "Damn, can't quit!" je zarobantila suhljata starejša Angležinja in v skupni krivdi sva se zarežali. Bila je sijajna novinarka The Guardiana. Ali pa ko smo z Greenpeaceovim ledolomilcem, prirejenim v Arctic Sunrise, pluli po Sredozemlju. Ian je stal na eni strani heliporta, jaz na drugi strani s cigareto zdravila slabost (tista presneta lupina nima praktično nič ugreza, ker je strategija taka, da z njo zaplujejo na led in ga zlomijo s težo masivne ladje). Imaš vžigalnik? Imam. Med izganjanjem tobačnega lobija na celini sem jaz prišla do najboljših zgodb tiste ladje, od kitov in domorodcev s severa Amerike do jedrskih poizkusov v Francoski Gvajani. Tako kot lomilec lomi led, kadilska bratovščina zlahka zlomi nevidne medodnosne ovire. Podobnih primerov je bilo nešteto in bolj smo ogrožena vrsta, tesnejše vezi spletamo. In si v usta tlačimo žvečilke. Včasih preklopimo na alternative. Bolj ali manj uspešno. Smo obenem tudi strumni vzor drugim - nikar ne začnite! Ker ...
Prekleti kadilci!
Kako bi bil naš svet prijeten,
kako bi nam bilo lepo,
kako drugače bi živeli,
ko bi kadilcev ne bilo.
(Svetlana Makarovič)
