(KOLUMNA) Nehajte spraševati starše za dovoljenja

Pred tem je seveda bil tudi roditeljski sestanek, tudi otroci so bili seznanjeni z vsem. Nekoč je bil učitelj avtoriteta, pravila šole zakon. Brez posebnih pravilnikov, dodatnih podpisovanj. Kar se je povedalo, je veljalo brez dodatnih razprav in vprašanj. Danes smo seveda v povsem drugem svetu, kjer mora biti vse trikrat napisano, podpisano, pa še se bo našel kdo, ki se bo spraševal, zakaj mora biti tako, ugovarjal, ker on pa že ve, da bi moralo biti drugače.

Kdaj so se starši tako močno prebili v šole? Tudi sedaj nas še zmeraj večina staršev razume in upošteva, da je šola tista, ki postavlja pravila, da ima v razredu zadnjo besedo učitelj. Se pa seveda tu in tam najde kdo, ki želi biti nadzornik učiteljevega dela, ki v šolo ne prihaja le, kadar je res treba, ampak kot otrokov pogajalec, odvetnik. Zakaj je dobil štirico in ne petice? Zakaj je moral sedeti prav tam? Zakaj na izletu ni smel sedeti na zadnjem sedežu? Zakaj je bil kaznovan, če so tudi drugi govorili? Zakaj mora upoštevati pravilo, s katerim se ne strinja?

Vsako od teh vprašanj je lahko upravičeno. Težava nastane, ko vprašanje postane avtomatičen dvom o vsaki odločitvi šole. Pritožba staršev, elektronsko sporočilo, sestanek, vse to je tudi pritisk. In če potem še ravnatelj ne zmore tega vzdržati in podpreti učitelja ali pa mu to onemogočajo tudi rigorozna, neživljenjska pravila, potem gre vse k razmeram, v katerih smo sedaj. Da bi se šole ogradile od pritiska te manjšine, od vseh staršev želijo posebna dovoljenja, podpise. Tiste manjšine pa to tako ali tako ne bo ustavilo, da ne bi še naprej vtikovala povsod svojega nosu.

Pravzaprav smo že nasploh, ne le v šolah, vse manj skupnost, temveč zgolj skupek individualcev. Vsak s svojimi zahtevami, posebnostmi, zaradi katerih se ne bo prilagodil (šolskemu) sistemu, temveč se mora ta prilagoditi njemu. Skupnost je tudi neprijetna. V njej niso vsi prvi. Vsi ne dobijo najboljše ocene. Včasih je kdo kritiziran, drugič mora počakati. Toda prav ob teh malih vsakodnevnih frustracijah se človek uči sobivanja. Tudi za nadaljnje življenje, v službi, partnerstvu. Ali pa bodo ti otroci v nedogled doma?