(POGLED) Kolumna Igorja Gošteta: Je tradicija desna? Ni!

Še zdaleč ni. Je od nas vseh. A najprej preletimo, kaj razumemo, ko rečemo, denimo, to je naša tradicija. Kar se mene tiče, ko to rečem ali zapišem, pomislim najprej na našo slovensko dediščino, ki obsega vse, kar so nam zapustili predniki. Kulturna, stavbarska ali kulinarična dediščina. Nadalje, naša tradicija je naše slovensko izročilo, so naši običaji, šege in navade, davne zgodbe in modrosti, ki se vlečejo iz roda v rod, pisno, ustno ..., in naša slovenska kulturna identiteta, naš jezik z dvojino, ki nas dela Slovence in nas v marsičem razlikuje od drugih narodov.

Vsi tisti, ki prisegamo na naše korenine, če poenostavim, na naše tisočletne običaje, na našo katoliško vero, praznovanja, šege in navade, hrano, pridelovanje hrane, hobije in še marsikaj drugega, tudi odnos do pokojnih, do bolnih, do tistih, ki so potrebni naše pomoči (ne tisti, ki bi lahko opravljali delo, pa raje živijo na račun socialne podpore), smo takoj označeni za neke zaplankane desničarje, celo radikalne desničarje. In kdo nas tako označuje? Pogosto mediji, ki so v večini v rokah elite, ki je polna cvenka in ima samo njim znane vrednote. Vse z namenom, da nas čim bolj razdeli na naše in vaše, na desne in leve, na partizane in domobrance, da lahko potem z nami vsemi manipulirajo in nas prestavljajo sem ter tja kot kakšen lutkar z marioneto.

Za zaplankane desničarje nas označujejo tudi vsi tisti (ki se imajo za napredne), ki bi radi pozabili ali ignorirali naše korenine, ki so vino (ki so ga resnici na ljubo skozi stoletja naši predniki preobilno konzumirali) zamenjali z belim prahom in podobnimi nedovoljenimi substancami, ki bi jih radi legalizirali, pa tisti, ki bi obnemogle ali neozdravljivo bolne čim prej prestavili na neki drugi svet, nam še vedno neznan in skrivnosten, pa tisti, ki bi z naših jedilnikov brisali meso in v prvi vrsti svinjino, pa tisti, ki jih nič ne moti, da se po naši deželi, tudi po trgovinah, bolnišnicah itd. sprehajajo ženske s povsem zakritimi obrazi, da dobiš občutek, da živiš kje v svetu, kjer je to ukoreninjeno. Pri nas ni in upam, da nikoli ne bo. A da se razumemo, mene nič ne moti, če je tako v nekem drugem svetu, kjer je to njihova tradicija (verski razlogi), navada, običaj, a roko na srce, to niso naši. Za desničarje nas označujejo tudi tisti, ki pravijo, in tudi delujejo tako, da so pravice več vredne ali bolj pomembne kot so dolžnosti. Pa niso! Pravico do plače ima tisti, ki opravi svojo dolžnost (beri: svoje delo), pravico do dobre šolske ocene ima tisti, ki resno jemlje svojo dolžnost, da se te ali one šolske snovi nauči, in podobno.

Še bi lahko našteval. Desničarji smo menda tudi tisti, ki ne pristajamo na to, da se lahko kdorkoli prosto in nezakonito sprehaja prek naših meja in potem tu pri nas zahteva in pričakuje, da zanj in zanje praznimo proračunsko malho, se privajamo njihovim navadam in običajem. Je to prav? Ne! Oni so prišli k nam, ne mi k njim. Ko mi pridemo, pa kolikor vem, vsi legalno, najpogosteje turistično, ali pa ker smo tam dobili delo, našli svojo izvoljenko ali izvoljenca, se pač prilagodimo. Se moramo prilagoditi.

Naša tradicija je tudi družina, sta oče in mama, so naši otroci, stari starši ... Če živimo v skladu s tem, smo desničarji? Res? Mar ni to naravno, nekaj, brez česar nas že davno ne bi bilo več? No, ja, saj prihajajo roboti, umetna inteligenca in neka nenaravna ideologija, ki bo morebiti kaj, kar je bilo prej naravno, postavila na glavo.

A še ni. Na srečo. Zaenkrat. Kaj bo, pa po mojem še sam Bog ne ve.

Je razvojni zakon slab? Ni!

Ne vem, kdaj bo tole objavljeno, verjetno pred Miklavževim dnem, ko bomo odločali o tako imenovanem razvojnem zakonu. A nekaj lahko že sedaj zapišem kot upokojenec, ki prejemam pokojnino nekaj evrov manj kot tisoč evrov: zavezujem se, če mi ob morebitni referendumski potrditvi ostane en odstotek pokojnine več, ker mi ne bodo več trgali za dolgotrajno oskrbo, bom prihranek namenil za Zasavski humanitarni tek za različne bolne, invalide in druge pomoči potrebno osebe. Soorganiziral sem ga že petnajstkrat, drugo leto šestnajstič. Ne bo veliko, a tudi 120 evrov bo nekaj k skupnemu znesku, ki ga vsako leto zberemo in se giblje med šest in sedem tisoč evrov. Vsaj iz omenjenega razloga je moja odločitev že sedaj znana. Pa me čisto nič ne zanima, ali so ta zakon predlagali levi ali desni. Tako eni kot drugi so dovzetni za denar. Poznam tako bogate desničarje kot bogate levičarje, ki jim včasih v šali rečem kaviar levičarji.

Je božič največji praznik? Je!

Je rojstvo zame največji praznik? Je in bo. Sam sem svoje oddelal na tem svetu. Hčerka in sin sta moje delo, no, delo naju z ženo. Otroka sta tudi svoje postorila, tako kot sem si najbolj želel, podarila sta mi/ nama štiri vnuke. Tako kot nam je Marija odrešenika. Ki nam je povedal, kaj delamo narobe. In kaj je prav. Pa mu še kar ne prisluhnemo. Pa je minilo že več kot dva tisoč let. Mar ni že čas, da začnemo bolj ceniti nekaj najlepšega, kar nam je dal Bog? To, da nam je dal otroke, ki bodo nekoč očetje in mame nekomu drugemu, je največji dar.

Tako kot je smrt velika. Je naše srečanje z minljivostjo, ki za vse enkrat pride. Za vse.