Melita Forstnerič Hajnšek
Bil je moj dekan na filozofski fakulteti v Ljubljani. Naši generaciji na slavistiki je konec sedemdesetih pomenil prvi vstop v študij. Njegov uvod v literarno teorijo je bil prvi predmet in prvi izpit. Dvajset nas je stalo pred njegovim kabinetom tisto davno jesen in vse so prihajale ven rdeče v obraz, malce zmedene, malce očarane. Spomnim se, da je imel pred mano na izpitu razprostrto Delo. Nekaj sekund sem začudeno buljila v liste, nakar sem ga plaho vljudno prosila, da odloži časnik, ker se ne morem zbrati. Bila sem predzadnja tisti izpitni dan. Vidno naveličan me je hudomušno ošinil in rekel: "No, končno se je ena ojunačila!" Tako sva začela.
Njegova predavanja literarne zgodovine in teorije so bila navdihujoča. Ni bil običajen, pozitivistično nastrojen prfoks. Bil je strasten, anekdotičen, polnokrven frajgajst. Njegova predavanja v enki v pritličju na Aškerčevi so bila v slogu gesamtkunstverka. Vse je bilo v njih – fantastično znanje, izostrena, nekomformna stališča in nedoktrinarnost. Za tiste uniformirane, enoumne čase pravzaprav redke lastnosti. Slovel je po tem, da je iz zunajliterarnih fenomenov znal ustvarjati zgodbe. Literarno vedo je razbremenil pretiranega narodnega navdušenja in servisnosti, sesuval je stereotipe, tudi v svoji esejistiki. Pomembne vrednostne mejnike za prihodnost literarne vede je postavil.
Matjaž Kmecl res ni bil tipičen slavist, njegova karizma je bila posebna, bil je netipičen akademik, politik, pisatelj, esejist, dramatik, tudi botanik. Od akademskih rabot preko kulturne in realne politike, literarnega ustvarjanja do vzgoje vrtnic in solat, vsa svoja poslanstva je jemal s tisto tipično kmeclovsko resnostjo, pa hkrati sproščenostjo. Brezkompromisni angažma in razbremenjena kritična distanca hkrati.
Zadnji odhaja iz zlate profesorske generacije ljubljanske slovenistike – po Jožetu Toporišiču, Borisu Paternuju, Jožetu Koruzi, Francu Zadravcu, Bredi Pogorelec, Helgi Glušič. Kmeclov globoko poznavalski, a akademsko sproščeni pregled slovenske književnosti Tisoč let slovenske literature sodi v vrh tovrstne leksikografije pri nas.
Kaj je bil najbolj? Po moje predvsem polnokrven esejist – Slovenska postna premišljevanja, Babji mlin, S prijatelji pod macesni in njegova zadnja knjižica Sveti Lenart, vrtnice in gamsov skret so koncentrati iskrivosti in vsestranskosti. V politiki je bil od 1982 do 1993, ko se je načelno in dokončno umaknil v slogu Voltairjevega Kandida v svoj vrt. Med vrtnice in solato. Zares, dobesedno. Bil je nepoklicni žlahtnitelj vrtnic, vzgojil je nekaj novih sort: Prešeren, Trubar, Čajkovski ...
Kot nekdanji predsednik republiškega komiteja za kulturo, nekak minister za kulturo v osemdesetih letih, se je trudil razrahljati in sprostiti nacionalni kulturni model. Tudi praznovanje kulturnega dne si je želel od nekdaj razbremeniti, Prešerna počlovečiti, omiliti "nekrofilijo slovenskega narodnega značaja", kot je ta fenomen imenoval v svojih sijajnih esejih Slovenska postna premišljevanja. Dolga leta sem se zatekala v ta kulturni brevir po razlage za mnoge aktualne absurde in nedoumljivosti. Da smo novinarji lahko kar potrkali na njegov kabinet na Cankarjevi, tedanjem kulturnem ministrstvu z Vesno Čopič kot njegovo desno roko in še ducat uradniki, je danes nepojmljivo. Vse so zmogli iz tistih par pisarn, predvsem pa še ni bilo piarovskih vmesnikov in onemogočanja dostopa medijev do političnih odločevalcev.
Upal si je prestopati mnoge meje. Kot literarni zgodovinar se je skupaj s pisateljem Brankom Šömnom lotil celo scenarija za TV-nadaljevanko o Prešernu. Deležen je bil zgražanja tudi mnogih akademskih kolegov. Franci Slak je bil režiser tiste biografske drame, ki je demistificirala Prešerna. "Če smo hoteli Prešerna pokazati iz kosti in mesa, je bil pač tak. Če naj bo gledljiva, mora biti zgodba 'od pekla do neba'. In sva ga pač pokazala v tem stilu. Mislim, da se je v naslednji generaciji malo bolj prijelo," mi je povedal v intervjuju za Večerovo sobotno prilogo leta 2010.
Potencirano skrb za slovenstvo je pokazal tudi, ko si je izmislili Jezikovno razsodišče.
Politiki je žrtvoval dvanajst let svojega življenja. Pozablja se, da je bil tudi pri začetkih Nove revije in da je v učne načrte skušal spraviti informacijo o emigrantskem slovstvu. Tisto predsedstvo države, v katero je bil izvoljen 1991. na prvih demokratičnih volitvah, je bilo Kmeclova najvišja politična funkcija.
V kaj se je danes spremenila ta državica, se je vprašal v enem svojih esejev. "V peskovnik zafnanih misic, vizažistov, podeželskih grebatorjev, plesalcev, odlikovalcev in odlikovancev, hrupnih zaslužnežev, moralističnih 'pofuklnov'." Kako povedno in aktualno še zmeraj to zveni. In kako boleče je slovo od zadnjega v tisti najžlahtnejši vrsti. Hvala za vse, profesor!
