"Več članov iz strokovnih organizacij nas je zagovarjalo stališče, da spomenik danes ne pomeni več nujno bronaste skulpture na trgu, predvsem pa, da je lahko primeren spomenik tako pomembnemu procesu demokratizacije tudi del vsakdanje infrastrukture znanja ali komunikacije, na primer nov trg, knjižnica, ustanova.
Prvonagrajeno rešitev sestavljajo nov, bistveno bolje umeščen drog za zastavo z napisom na robu trga in več tisoč majhnih svetlobnih teles, ki sledi tiste davne množice državljank in državljanov ob razglasitvi samostojnosti za vedno vpiše v tlak trga. Pred nami bi pridušeno zažarel spomenik, ki ne bi bil obelisk politične moči ali kip nekaj zaslužnih mož, ampak umetniška stvaritev, ki se v pomenu in obliki precej razlikuje od spomenikov minulih režimov in držav ter ki bi za vedno opozarjala, da je država 'od ljudi, z ljudmi in za ljudi', ne pa vprašanje nekaj prvoborcev, ki bi si iz tega radi še danes kovali politični kapital.
Ali bi hoja po Trgu republike torej pomenila tudi simbolno tacanje po osamosvojitvi? Seveda ne; trg ni samo prostor slovesnih razglasitev, ampak tudi dejanske politične svobode in pluralnosti. Brez vsem dostopnega javnega prostora demokracije ne moremo uresničevati, zato je prav, da bi hoja po trgu podnevi in ponoči postala tudi opomnik na nesnovno dediščino osamosvojitve, ki pomeni nenehno branjenje lastne svobode in svobode drugih ter upiranje avtoritarnim impulzom, ki jih je okrog nas vse več.
Tacanje po osamosvojitvi ni problem spomenika, ampak arbitrarnih odločitev, kot je zadnja odločitev vlade, ki je z enim administrativnim dokumentom izbrisala triletna prizadevanja dejansko vključujočega strokovnega, državljanskega in političnega dialoga o spomeniku."
Vir: Delo
