Zakaj se ne bi do decembrskega dneva samostojnosti in enotnosti lokalno običajno še enkrat sprli. Dva meseca brez delitev o edini zadevi, ki je Slovence v dobrih 35 letih plebiscitarno združila, odhodu iz razpadle prejšnje države in osamosvojitvi, je predolga doba. Pokliči (Janševo) vlado, ki je zgolj v svoja izhodišča postavila teme, ki (nas) ne delijo, in naredila bo novi problem in novo delitev. Štiri dni po oktroirani proslavi suverenosti in "osvoboditve" s premierskim seznamom dobrodošlih in nezaželenih? Lahko. Dan pred praznovanjem "stati in obstati" reformacije? Lahko. Na dopisni seji vlade, ki bo, na predvečer dveh praznikov, tako ali tako neopazna. Zakaj pa ne, več je več, vedno proti.
Vedno kontra
Vse tukajšnje vlade, desne, leve, sredinske, so državne samo uradno, za almanahe, za dnevne (politične) potrebe pa izključno poimenske in naše/vaše. In vse, vse je tukaj politično - če že ni politikantsko. Ena vlada ukine dan spomina na žrtve ideoloških zablod, druga ga vrne, kaj bo naredila tretja? Enkrat minister diskvalificira neposredno demokracijo, češ, zdaj sem jaz glavni, zdaj pa se referenduma res ne bomo šli (Jek2), enkrat vlada gladko zradira sklepe prejšnje za državni spomenik, ker imajo, gledano z letala, drona, iz Gregorčičeve, od koderkoli že, se razume, preveč napak. Ker je spomenik (osamosvojitve) predlagal Milan Kučan, gotovo s skritimi nameni. Ker so odločitve nastale pod "nenašo" vlado, ker je požegnala nerazumljivo moderno, preliberalno, celo nebetonsko (!) rešitev, ki predpostavlja, da bi se po spomeniku kar hodilo, kot se že po bližnjih Prešernovih rimah, ker so šolski izleti praviloma podnevi in neljubljanska mladina talnih luči in s tem spomenika sploh ne bo videla, kje pa se to spodobi! Sploh pa: nam že ne bo neka stroka diktirala, kaj bo stalo (da ležati ne sme, je zdaj uradno, kako visoko v zrak se mora dvigati, še ne vemo) na simbolnem rojstnem mestu države, Trgu republike, tam, kjer so se junija 1991 udejanjile "stoletne sanje". In seveda: prebivalcev, državljanov, volivcev, domo- in državoljubov ni nič vprašala niti stara niti nova vlada. Vse o vsem vprašajo, če že, fakultativno in po istem principu (ne) upoštevajo.
Država, to sem jaz. Od kod se to nonstop polni in brez konca ponavlja? Skrajno naporno je in dolgost naših življenj bo prekratka, da bi se recikliralo v kaj (bolj) državotvornega. Mogočno, korektno do vseh - in vseh zaslug -, častno v pristopih in izvedbi, od proslav do spomenikov in še kje. Razen če so na pravi sledi tisti, ki so izračunali, da akterji po približno 30, 35 letih ugotovijo, da jih zgodovina premalo ceni, in zaženejo spomeničarstvo kot zdaj.
Kakor je bil kmalu po lansiranju ideje za spomenik, ki ga (še) ne bo, napisal Miloš Kosec, družbenokritični arhitekt iz komisije za izhodišča spomenika: V prostoru je spomenik to, kar je v politiki govor. Če vas zanimajo resnične vrednote neke družbe, ne berite spominskih napisov in ne glejte bronastih mišičastih teles, raje preučite številke državnih proračunov. Transparentno razpravljati o spomeniku pomeni poskrbeti, da bo imel močen družbeni temelj. Še najvišji spomenik ne more nadomestiti tega, česar politični odločevalci nočejo, ne bodo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
