"Nagnjenost posameznikov k precenjevanju lastnega znanja, sposobnosti ali natančnosti svojih napovedi ni značilna le za medicino. Ko so med milijonom ameriških dijakov, ki so pred 50 leti opravljali test SAT pred vpisom na univerzo, izvedli anketo o samoocenjevanju sposobnosti sporazumevanja z drugimi ljudmi, je kar četrtina od njih menila, da je ta sposobnost pri njih razvita do popolnosti! V raziskavi med več kot 600 visokošolskimi učitelji v ZDA jih je kar 94 odstotkov menilo, da se uvrščajo po kakovosti v zgornjo polovico vseh predstavnikov svojega poklica. To je morda še sprejemljivo pri poučevanju na univerzi, v medicini pa pretirana samozavest lahko pripelje do napačnih odločitev, še posebno v zapletenih primerih, v katerih sta nujna temeljita obravnava bolnika in sodelovanje celotnega tima, ki skrbi zanj.
Ljudje se v zdravju odločamo drugače kot takrat, ko smo bolni. Marsikdaj je v bolezni odločitev hitrejša in lažja, saj je bolnik motiviran, da čim prej ozdravi. Zdrav človek pa se odloča bolj premišljeno, a odloča o stanju, ki si ga pogosto ne zna dobro predstavljati. Najbrž je zato odločitev za cepljenje za marsikoga tako težka. V tem smislu je zanimiva primerjava odločanja pri cepljenju in igrah na srečo. S cepljenjem preprečujemo nalezljive bolezni, ljudje pa se mu zaradi strahu pred neželenimi učinki, ki se pojavljajo zelo redko, pogosto izogibajo. Po drugi strani igrajo loto, kjer je verjetnost glavnega dobitka prav tako izjemno majhna, a ker je obet tako vabljiv, mu pripisujejo (pre)velik pomen. Hud neželen učinek cepljenja in glavni dobitek na lotu sta primerljivo redka dogodka, a igre na srečo igramo pogosteje in z lažjim srcem, saj je glavni dobitek neprimerno bolj zaželen kot preprečevanje nekih že zdavnaj pozabljenih nalezljivih bolezni."
Vir: Delo
