Dan, ko sva morali prečkati mejo z Aljasko, je bil poseben, poln čustev in napetosti. Ves čas sva se spraševali, ali naju bodo spustili čez mejo. Ob znamenitem znaku z napisom Alaska sva se zato prihoda veselili le delno, ker uradni del prečkanja še ni bil za nama. Za potovanje po ZDA sva si uredili dovoljenje ESTA, ki velja dve leti, vendar posamezno bivanje praviloma omejuje na največ 90 dni. Nato moraš zapustiti Severno Ameriko, če želiš pozneje ponovno vstopiti. Skrb so nama vzbudile tudi izkušnje dveh italijanskih kolesarskih kolegov, ki so ju ob ponovnem vstopu pošteno skregali, da ne izpolnjujeta pogojev, preden so ju vendarle spustili čez mejo. Najina izkušnja pa je bila povsem drugačna. Uradniki, ki so delali tisto soboto, so bili izjemno prijazni in niso prav nič komplicirali zaradi najine vrnitve v ZDA. Vsa teža skrbi je nenadoma padla z najinih ramen in končno sva se lahko zares veselili nove pustolovščine po prostrani Aljaski.
Pot naju je najprej vodila do mesta Tok, ki ga je približno dva tedna pred najinim prihodom prizadel gozdni požar. Opustošil je skoraj 30 kvadratnih kilometrov površin in uničil 44 domov. Ob glavni cesti v središču mesta posledic požara skoraj ni bilo videti. Na srečo je bil uradni kamp še odprt, čeprav se je sezona že bližala koncu. Nekaj dni sva si vzeli za počitek, zbiranje informacij in dopolnitev zalog. Cene so bile zaradi odročnosti nekoliko višje, kar sva tudi pričakovali. Nato sva se podali po cesti Tok Cutoff, ki naju je čez nekaj dni pripeljala do Denali Highway. Kolesarjenje med jesenskimi barvami je bilo čudovito, čeprav so naju še vedno nadlegovale trdovratne črne muhe.
Po letu in pol spet doma
Sva Anja in Barbara, kolesarski popotnici. Najina pot od Ekvadorja do Aljaske je bila dolga 21.116 kilometrov in je trajala kar 18 mesecev. Začeli sva v mestu Latacunga, približno 100 kilometrov južno od ekvadorske prestolnice, sredi Andov in obdani z veličastnimi vulkani. Za nama je zadnji, osemnajsti mesec poti, polni nepozabnih doživetij, izzivov in srečanj. Danes sva že doma, počasi zbirava vtise in se privajava, da so se najine velike sanje uresničile.
The Bike Wanderers lahko spremljate na najinem Facebook blogu ali Instagramu.
Med tundro in pobeljenimi gorami
Ko sva zavili na znamenito cesto Denali Highway, so naju sprva še obdajala pisana drevesa, nato pa jih je zamenjala tundra v osupljivih jesenskih odtenkih. Z njo je prišlo tudi hladnejše vreme. Nekaj noči so temperature padle celo pod ničlo. Nizko rastje te pokrajine nama je odpiralo čudovite razglede na številna jezera in v daljavi pobeljene gore. Prometa je bilo malo, ob cesti pa sva videvali kampe, polne lovcev. Sezona lova na lose, karibujske severne jelene, Dallove ovce in druge živali je bila namreč v polnem teku.
Z Denali Highway sva se nato usmerili proti cesti George Parks Highway in narodnemu parku Denali, ki sva ga želeli več dni raziskovati s kolesi. A prispeli sva ravno na zadnji dan sezone. Trgovino v naselju Denali Village so že zjutraj skoraj povsem izpraznili in jo zaprli, tako sva ostali brez zalog hrane in najina možnost za kolesarjenje v parku se je vedno bolj manjšala. Sprva sva bili razočarani, a sva hitro našli drugo možnost: pridobljene dni sva lahko izkoristili za večji krog po Aljaski in se podali še globlje v divjino. Ob tem sva se spomnili Christopherja McCandlessa, 24-letnika, ki je pred leti pustil staro življenje za sabo in se odpravil v divjino, kjer je žal izgubil življenje. V bližini narodnega parka sva si ogledali repliko zapuščenega avtobusa, ki mu je služil kot zatočišče.
Narodni park Denali je bil ustanovljen leta 1917 kot Mount McKinley National Park, leta 1980 pa so ga razširili in preimenovali v Denali. V njem se dviga najvišja gora Severne Amerike, Denali, visoka 6190 metrov. Park ima dolgo zgodovino vleke s psi, ki imajo pomembno vlogo še danes. Obiskali sva tudi njihovo postajo in izvedeli veliko zanimivega o njihovem delu.
Z zadnjim avtobusom, ki je še vozil po parku, sva se odpravili na dva pohoda. Tako sva vsaj za trenutek uzrli prostranost te izjemne divjine in se znova in znova zaljubljali v razglede na pobeljene vrhove. Za hip se nama je pokazala tudi mogočna gora Denali oziroma Mount McKinley. Opazili sva nekaj losov, z daljnogledom pa tudi medveda. Ugotovili sva, da je možnost srečanja z živalmi močno odvisna od območja, njihovega naravnega cikla in razpoložljive hrane.
Proti jugu
Dež in mraz sta naju vedno znova opominjala, da je lahko na skrajnem severu še precej hladneje in da je čas za nadaljevanje poti. Usmerili sva se proti jugu, proti končnemu cilju Anchorageu, a sva pred tem zavili še na vzhod, na Glenn Highway. Že kmalu so se nama odprli izjemni pogledi na ledenike, pobeljene gore in dolge doline.
V bližini mesta Palmer naju je še zadnjič gostil Pete, ki sva ga spoznali prek platforme Warmshowers, namenjene gostovanju kolesarskih popotnikov. Dal nama je tudi nekaj koristnih informacij o tem, kje lahko na poti še dobiva hrano, saj sva že ugotovili, da podatek na Googlu še ne pomeni, da je trgovina odprta. Na tem odseku sva doživeli tudi najhladnejšo noč na celotni poti. Temperatura se je spustila deset stopinj pod ničlo, zrak pa je bil tako mrzel, da sva komaj dihali. Če sva prej čakali, da sonce ogreje dan, sva tokrat raje čim prej sedli na kolesi in začeli vrteti pedala, da sva se vsaj malo ogreli. Dočakali sva tudi najine prve severne luči! S prostim očesom sva jih sicer videli kot bele zavese, a so na fotografijah razkrile svojo čudovito zeleno barvo. Resnično magičen pojav.
Ledeniki ob poti so naju navduševali na vsakem koraku, še zlasti veličastni Matanuska. Ob njegovem imenu sva se spomnili tudi na rusko zgodovino Aljaske, ki je bila nekoč del Ruskega imperija.
Valdez – lepota in moč narave
Na križišču sva z Glenn Highway zavili na Richardson Highway proti mestu Valdez. Preden sva se spustili nazaj do morja, sva morali premagati še prelaz Thompson. Na poti sva občudovali številne ledenike, a je tik pred vrhom začelo deževati in megla je zakrila razglede. Spust je bil zato precej hladen, vendar je bilo lažje vztrajati ob misli, da naju v Valdezu čaka topla postelja. V tem čudovitem obmorskem mestu, v katerem sva videli tudi morske leve, sva bivali pri 73-letni Grazyni, materi najine prvotne gostiteljice Magde, ki prihaja iz Poljske. Obe sta naju sprejeli z izjemno toplino in naju razvajali s svojo gostoljubnostjo. Magda naju je celo odpeljala na štiriurno raziskovanje ledeniškega jezera Valdez s kajaki. Bili sva neizmerno hvaležni za to posebno izkušnjo med ledenimi gorami. Med veslanjem nama je pripovedovala o naravi in zgodovini Valdeza, nekaj dodatnih zanimivosti pa sva izvedeli tudi ob obisku tamkajšnjih muzejev.
Leta 1964 je območje prizadel eden najmočnejših potresov na svetu, z magnitudo 9,2. Sprožil je cunami, ki je staro mesto Valdez skoraj povsem uničil, zato so ga pozneje preselili na varnejšo lokacijo. Leta 1989 je sledila nova katastrofa: tanker Exxon Valdez je nasedel v zalivu Prince William Sound in v morje izlil približno 41 milijonov litrov nafte. Razlitje je povzročilo ogromno okoljsko škodo, posledice razlitja so bile vidne še dolgo po nesreči. Tudi leta 2025 je Aljasko pretresel velik zemeljski plaz v fjordu Tracy Arm, ki je sprožil cunami. Aljaska namreč leži na enem tektonsko najdejavnejših območij
sveta, zato je močno izpostavljena potresom in drugim naravnim nesrečam.
Prihod v Anchorage
Valdez sva zapuščali s težkim srcem. Po tolikšni gostoljubnosti nama je bilo težko oditi, hkrati pa naju je stiskalo pri srcu ob zavedanju, da se najina pot končuje. Do Anchoragea so naju ločili le še približno trije dnevi kolesarjenja. Vkrcali sva se na enega zadnjih trajektov v sezoni, ki naj bi ob lepem vremenu ponujal izjemne razglede na ledenike, fjorde in gore. Plovba čez zaliv Prince William Sound naju je pripeljala do mesteca Whittier. Z razgledi s trajekta tokrat nisva imeli sreče, a naju je ob prihodu pričakalo sonce, ki sva ga izkoristili do zadnjega žarka. Še isti dan sva se odpravili na zadnji pohod do prelaza Portage Pass. Ta pot je del širšega območja zgodovinske mreže poti Iditarod Trail, ki so jo domorodna ljudstva uporabljala za lov, potovanja in prenašanje zalog. Pozneje so po njej, večinoma s pasjimi vpregami, prevažali potrebščine za rudarska naselja v času zlate mrzlice. Danes je Iditarod najbolj znan po vsakoletni dirki s pasjimi vpregami. Dirka je dolga približno 1600 kilometrov in poteka od Anchoragea do Nomeja.
Ko sva dosegli prelaz, se nama je odprl dih jemajoč pogled na ledenik Portage. Aljaska naju je tudi tokrat pustila brez besed s svojimi naravnimi lepotami. Naslednji dan sva uspešno preštopali predor Anton Anderson Memorial Tunnel, zgrajen med drugo svetovno vojno za potrebe oskrbe vojske. Še danes je ključna cestna povezava med Whittierjem in preostalim delom Aljaske. Ustavil nama je edini živeči Mehičan iz Whittierja, ki je v že polnem avtomobilu našel prostor še za naju in najini kolesi. Ob tolikšni dobroti, ki sva jo na poti doživeli že neštetokrat, so se nama znova orosile oči.
Na drugi strani predora sva po poti Blue Ice Trail za nekaj časa zapustili glavno cesto, nato pa obiskali še center za ohranjanje divjih živali. Ob pogledu na velikanske grizlije in črne medvede sva bili osupli. Še bolj sva bili hvaležni, da se nama med divjim kampiranjem niso zelo približali, saj bi od šoka verjetno kar omedleli. Tisti dan sva zadnjič postavili šotor. Čeprav naju je zeblo, so nama srci greli spomini na vse, kar sva doživeli. Naslednje jutro naju je čakalo še slabih 40 kilometrov do mesta Anchorage, kjer naju je gostila Katarzyna iz Poljske. Povabilo v svoj dom nama je prek družbenih omrežij poslala že več mesecev prej. Še preden sva začeli kolesariti, nama je naproti prišel Vance, Američan, ki je zaljubljen v našo zeleno Slovenijo in jo je že večkrat obiskal. Sam nama je ponudil pomoč že pisno preko družbenih omrežij, nato pa nama, ne da bi vedel, da nimava hrane, zadnje jutro prinesel zajtrk. V toplem zavetju njegovega avtomobila sva se okrepčali in nato še zadnjič zavrteli pedala proti severu. Težko bi izbrali primernejši trenutek za prihod v Anchorage. Vreme se je hitro slabšalo, saj so naju ob prihodu pozdravile prve rahle snežinke. In tako sva se nenadoma znašli pred hišo najine gostiteljice, na koncu najine poti po zahodni polobli sveta.
Slovo od Aljaske
V Anchoragu sva ostali še en teden. Dnevi so bili polni dogodkov, obenem pa tudi zelo čustveni. Med raziskovanjem mesta in pakiranjem sva se z Vanceom odpravili še na nekaj razglednih točk v bližnji okolici. Z najino gostiteljico Katarzyno, ki je prav tako strastna kolesarka, pa sva prekolesarili še tako imenovani Moose Loop, krožno pot, ki vodi skozi čudovite gozdove in naravo okoli mesta. Nato je napočil čas za zadnje druženje s Katarzynino družino in slovo od Aljaske. Eno kolo sva spakirali za pot domov, drugo pa predali novi lastnici, ki se z njim odpravlja novim dogodivščinam naproti.
Polni hvaležnosti, topline in čustev sva se vkrcali na letalo ter se po 18 mesecih in 21.116 prevoženih kilometrih vrnili domov, k družinam, ki so naju nestrpno pričakovale. Najine sanje so tako dobile celoto na zahodni polobli, saj sva z zaključkom poti od Ekvadorja do Aljaske povezali še zgodbo najinega prejšnjega kolesarskega potovanja od Argentine do Ekvadorja, ki je potekalo med letoma 2018 in 2020. Skupaj je najina kolesarska odisejada trajala nekaj več kot tri leta in obsegala kar 33.116 kilometrov. Uspelo nama je. Še vedno komaj verjameva!
Hvala ekipi Večera in vam, dragi bralci, da ste naju spremljali na tej poti. Upava, da ste uživali ob prebiranju najinih dogodivščin in da sva komu prebudili skrito željo po podobni pustolovščini. Predvsem pa upava, da sva dokazali, da dobrota na tem svetu še vedno obstaja in da je življenje ena sama velika avantura, ki jo moramo znati živeti z vsem svojim bitjem.
Pozdrav do naslednje avanture.
