(POTEPANJA) Kjer se ena zgodba konča in druga začne

Še zadnjič sva zavili proti Tihemu oceanu, stran od vrveža in nevarnosti glavne ceste. Bližje ko sva bili obali, močneje je pihalo. Najprej sva se zapeljali mimo solin, ki so naju popolnoma očarale s svojimi barvami in razsežnostjo. Pot je bila na določenih odsekih zelo zahtevna, s strmimi spusti in vzponi. Nekatere dele sva seveda tudi prehodili ob kolesu. A bilo je vredno. Neskončni razgledi na ocean so bili čudoviti, samotnost ceste pa je prijala. Izkoristili sva priložnost in si privoščili še zadnjo morsko hrano. V ribiški vasi Puerto San Isidro sva v majhni restavraciji z razgledom na ocean ob bližajočem se sončnem zahodu in vračajočih se ribičih uživali v izvrstnih ribjih takosih. Lastnica restavracije nama je celo dovolila prespati na terasi z dostopom do sanitarij, tako da sva mirno zaspali ob zvoku valov.

Naslednje jutro sva se zbudili in pred nama so bili še zadnji klanci, ki so naju vodili stran od oceana v notranjost. Med vzponom nama je poslednji pogled na ocean zakrivala gosta megla, ki je pokrajini dajala mističen pridih. Na srečo se je vendarle nekoliko dvignila, da sva lahko ujeli še zadnjo skupno fotografijo z razgledom, preden sva svoji težki kolesi potisnili naprej v notranjost.

Zaključek najine najtežje bikepacking avanture

Že po nekaj kilometrih v notranjost sva po dolgem času zagledali izjemno zeleno pokrajino in pašnike. Oči so hrepenele po tej zeleni barvi in skoraj sva imeli občutek, kot da sva spet nekje doma. Po dolgem času sva si privoščili tudi nočitev v termah v vasici Uruapan. Izjemno vroča voda in sprostitev mišic sta naju hitro odnesli v globok spanec.

Še dobro, da sva se uspeli vsaj nekoliko regenerirati, saj naju je naslednji dan čakal zelo zahteven odsek rute. Do popoldneva sva kolesi potiskali v klanec – oziroma ju bolj vlekli čez velike kamne. Utrujeni sva se nato spustili navzdol, kjer se je na enem kolesu nevarno prerezal plašč. Na srečo sva ga uspeli začasno popraviti – ravno toliko, da sva naslednji dan lahko prišli do najinih gostiteljev v vasi Ojos Negros. Tam naju je sprejela še ena izjemna družina, ki naju je presenetila z izletom v Ensenado, kjer sva tako spoznali prvo večje mesto na polotoku Baja California. Poskusili sva tudi njihov domači sir, ki je bil odličen. Ob slovesu od družine naju je čakalo le še nekaj zadnjih kilometrov bikepacking rute Baja Divide, preden sva jo zapustili in s tem zaključili najino pot po njej. Bila je zelo

lepa, odročna, a na določenih odsekih tudi izjemno zahtevna. Lahko rečeva, da je bila najtežja ruta, kar sva jih kdaj prevozili. Zadnjo noč sva tako še enkrat prespali v popolni odmaknjenosti in miru, na ranču pri Pedru, ki nama je zjutraj pripravil odlično kavo in čaj, preden sva se podali po glavni cesti proti obmejnemu mestu Mexicali.

Nepozabna mehiška gostoljubnost

Spust z višine po avtocesti je bil nevaren, vročina pa naju je hitro izčrpala. Kljub temu sva bili v Mexicaliju znova toplo sprejeti. Carlos naju je v najhujši vročini prišel iskat na drug konec mesta in naju pospremil do svojega doma. Živel je le tri ulice stran od meje z ZDA oziroma od znamenitega zidu, ki ga še danes mnogi poskušajo ilegalno preplezati. Carlos, njegova žena Angelica in njun sin Giovanni so naju odpeljali na večerjo ter nama razkazali "kitajski" del mesta - La Chinesca. Prisotnost kitajske skupnosti v Mexicaliju in njihov kulinarični vpliv sta res izjemna.

Carlos naju je povezal tudi s svojim prijateljem Javierjem in njihovo kolesarsko skupnostjo. Tako sva se večer pred odhodom z njimi odpravili na približno 30-kilometrski krog okoli mesta. Kot dolga veriga smo se zlahka premikali po glavnih cestah in se vozili tik ob meji z ZDA. Obiskali sva tudi kolesarsko trgovino, saj je bil čas za menjavo kasete, verige in zavornih diskov ter temeljito čiščenje koles, preden sva prečkali mejo, kjer je vse precej dražje. Po servisu sta kolesi izgledali kot novi. Mejo bi lahko prečkali že v Mexicaliju, vendar sva se odločili, da jo prečkava v manjšem kraju, le en dan vožnje stran. Zjutraj sva se poslovili od Carlosa in njegove družine ter v spremstvu njegovega prijatelja Javierja zapustili Mexicali. Res je bilo prijetno imeti spremstvo, saj sva navigacijo popolnoma prepustili njemu. Spremljal naju je skoraj 40 kilometrov, preden smo se poslovili, midve pa sva mu zaželeli veliko sreče pri uresničevanju njegovih kolesarsko-popotniških sanj.

Nato sva se odpravili proti San Luis Río Coloradu in presenetljivo hitro prispeli do najinih gostiteljev Silvie in Andreasa, ki so nama ju priporočili gostitelji iz Ojos Negros. Sprva sva nameravali ostati dva dni, a sva bivanje podaljšali še za en dan, da sva se lahko založili z nekaj zdravili in se tudi postrigli za sedem evrov. Nova pričeska bo morala vzdržati vse do Aljaske, saj so frizerske storitve na severu precej dražje. Silvia in Andreas sta bila najina zadnja izjemno srčna gostitelja. Presenetila sta naju še z enodnevnim izletom do Korteškega morja, kjer smo se osvežili v bazenu in se še zadnjič okopali v morju. Dan je bil čudovit in bili smo skoraj sami, čeprav naj bi se že čez nekaj dni vse spremenilo, ko se ob velikonočnih praznikih tja zgrne množica ljudi.

Ameriškim pustolovščinam naproti

Vizo za Mehiko sva imeli veljavno le še dva dni, zato je bil res že čas, da po šestih mesecih zapustiva državo. Z odhodom iz Mehike se je zaključilo tudi najino raziskovanje Latinske Amerike, ki nama je dalo neizmerno veliko. Izjemno hvaležni sva za vse dobre ljudi, ki so naju sprejeli, nama pomagali na kakršenkoli način in nama s tem ustvarili nepozabne spomine. S težkim srcem sva se tako še zadnjič poslovili od špansko govorečih držav. Silvia in Andreas sta naju pospremila do železnih vrat na meji z ZDA in naju spodbudila, da bo prečkanje potekalo brez težav. Vsako prečkanje meje je za naju precej stresno, saj je vedno prisotna negotovost, a tokrat je šlo povsem gladko. Le nekaj resnih pogledov in tri vprašanja – in že sva bili na drugi strani, v ZDA.

Za trenutek sva se usedli na klop in si oddahnili, da sva uspešno prečkali mejo. Takoj sva opazili razliko: ceste so bile bolj urejene, stavbe drugačne, okolica pa na splošno bolj organizirana. Nadaljevali sva proti mestu Yuma, kjer sva se ustavili v Walmartu in si naredili zalogo za naslednje dni. Vročina je pritiskala tudi na tej strani meje. Dolga, neskončna ravna cesta naju je vodila čez številna polja zelenjave, kjer še vedno delajo pridne roke Mehičanov v upanju na boljše življenje doma, čez mejo. Razdalje so se že tukaj pokazale kot ogromne, zato sva morali del poti prevoziti tudi po avtocesti, da sva prišli do prvega kraja Welton, kjer sva prespali kar v javnem parku. Zjutraj so naju precej zgodaj zbudili škropilniki, ki so omogočali bujno zeleno travo sredi puščavske pokrajine – navsezadnje sva bili v zvezni državi Arizoni. Že v prvih dneh so naju tudi tukaj ljudje ogovarjali in bili navdušeni nad najinim potovanjem. Prijazno so nama pomagali na različne načine in občutek sprejetosti v tuji državi je v nama le še rasel.

Do Flagstaffa sva imeli sicer začrtano pot, a se je z vsakim dnem izkazalo, da jo bova morali prilagajati. Pot je pogosto vodila čez zasebna zemljišča ali pa se je preprosto končala z napisom, da prehoda ni. Tudi Google Zemljevidi so se izkazali za nezanesljive, saj so naju večkrat pripeljali do zaprtih poti. Hitro sva dojeli, da je negotovost pri doseganju dnevnih ciljev tukaj precejšnja.

Čeprav Američani veliko potujejo in je država polna avtodomov, se večina prometa odvija po avtocestah. Stranske ceste pogosto le povezujejo posamezne dele in se nato končajo na neprehodnem terenu. Tako sva morali v enem dnevu kar trikrat spremeniti smer in se obrniti. Kot da to ni bilo dovolj, se je tisti dan zlomil še kolesarski sedež. Po 12 letih in več kot 35 tisoč prevoženih kilometrih je popustilo eno izmed vodil sedeža. Na srečo sva nedaleč stran našli košček javnega zemljišča in skrit prostor za kampiranje.

Bili sva le še dva dni stran od najine gostiteljice Jill v Flagstaffu, ki je spremljala najino pot in nama na koncu celo ponudila prevoz do svojega doma. Bili sva neizmerno hvaležni, da naju je prišla iskat več kot sto kilometrov daleč, saj bi bilo s poškodovanim sedežem nemogoče nadaljevati pot. Na poti v Flagstaff naju je popeljala še skozi dolino Prescott in Sedono, kjer sva občudovali čudovite razglede na rdeče skalne formacije in za trenutek začutili duh nekdanjega Divjega zahoda.

Prihod v Flagstaff je bil predvsem osvežujoč, saj sva se končno poslovili od hude vročine. Z veseljem sva sprejeli Jillino povabilo v njen dom in si privoščili nekaj dni delovnega počitka. Tam naju je čakalo tudi nekaj nove opreme, ki sva jo prejeli v okviru garancije, zato je bilo treba vse urediti in pripraviti za nadaljevanje poti. Jill, upokojena učiteljica matematike in izjemno aktivna ženska, naju je kontaktirala kar preko Instagrama in nama ponudila gostoljubje. Res nekaj posebnega.

Obisk slavnega Grand Canyona

Jill nama je tudi omogočila, da sva obiskali eno izmed sedmih naravnih čudes – znameniti Grand Canyon oziroma Veliki kanjon. Skupaj z njeno prijateljico Bridget smo se odpravile na enodnevni izlet v ta osupljiv naravni čudež. Odločile smo se, da prehodimo 15 km dolgo pot od južnega vstopa v kanjon, od Bright Angel Trailhead do Hermits Rest. Vzele smo si čas za občudovanje čudovitih razgledov in raznolikih plasti kamnin, med katerimi so nekatere stare tudi do dve milijardi let. Sicer park ponuja številne možnosti za raziskovanje kanjona in če se spustiš vse do reke Colorado, se temperatura lahko dvigne tudi za 15 stopinj. Res sva bili iskreno veseli in hvaležni Jill, da nama je omogočila ta nepozaben izlet. Jutri pa že nadaljujeva pot - novim pustolovščinam naproti.

Pozdrav do naslednjič!