Slovo od najine gostiteljice Irene in start po enajstdnevnem počitku sta bila res naporna. Za nadaljevanje najine mehiške kolesarske dogodivščine sva izbrali bikepacking ruto Trans-Mexico Norte. Večinoma se vije čez gorovje Sierra Madre del Sur in Occidental, dolga je približno 2360 kilometrov. Sledili ji bova vse do mesta Mazatlán na pacifiški obali, kjer se tudi zaključi. Že prvi dan nama je postregel s 1700 metri vzpona. Kolo je bilo občutno težko, noge pa so komaj ubogale. Po počitku se zdi, kot da se mišice bolj stopijo kot regenerirajo.
Kolesarski popotnici
Sva Anja in Barbara, kolesarski popotnici. Najina pot s kolesom od Ekvadorja do Aljaske bo dolga približno 25 tisoč kilometrov, trajala naj bi slabi dve leti. Startali sva sto kilometrov južno od ekvadorskega glavnega mesta, v Latacungi, andskem mestu, obdanem z veličastnimi vulkani. Za nama je osmi mesec poti in 7221 prevoženih kilometrov. Sva v Mehiki v kolonialni vasi Valle de Bravo, ki leži ob jezeru Avándaro in je znana kot vikend destinacija mnogih bogatejših prebivalcev glavnega mesta.
The Bike Wanderers lahko spremljate tudi na najinem Facebook blogu ali Instagramu.
Pokrajina se je sprva bleščala v zlato rumeni barvi, potem pa se je z višino prebarvala v zeleno. Vasi so postajale skromnejše, precej drugačne od mestne Oaxace. Prav lepo je bilo spet pobegniti v naravo, stran od hrupa. Ker je bil prvi dan res naporen, sva prespali v hiši iz blata sredi gozda, si zakurili ogenj in se pogreli. Naslednje jutro pa sva se sprehodili do bližnjega slapa. Pot naju je nato vodila skozi majhne kraje, kjer sva pogosto povprašali za varno prenočišče kar na občini ali policijski postaji. Vedno so nama prijazno ponudili streho nad glavo, včasih celo sobico. Tako sva se zjutraj lahko založili z vodo in hrano ter brez skrbi nadaljevali pot.
Med spori, zapuščenimi potmi in bojem za preživetje
Včasih so bile razdalje dolge, klanci pa stalnica, vendar je bil daleč najtežji dan tisti, ko sva se iz vasi Yutanduchi de Guerrero podali proti vasi Santa Maria Tataltepec. Vasi sta že več kot sedem let v teritorialnem sporu, zaradi česar je del ceste povsem zapuščen. Težko sva si predstavljali, kako zapuščen, dokler tega nisva izkusili sami. Do reke je bil še normalen makadam, nato pa je cesta postala ožja. Domačini, ki so ob reki nabirali kamenje za gradnjo, so naju opozorili, da je naprej cesta praktično neprevozna in da pa bi morda s kolesom še lahko prišli skozi. Ker nisva želeli delati dolgih obvozov, sva se odločili tvegati in slediti začrtani poti. Okoli naju so rasle palme, bujno rastje, sonce je neusmiljeno pripekalo, cesta pa je izginjala centimeter za centimetrom. Neverjetno, kako hitro si narava vzame nazaj, kar človek opusti.
Kmalu sva morali kolesi začeti potiskati. Najprej čez skale, nato skozi meter visoko travo, za tem še čez dva vdrta plazova. Vode je zmanjkovalo, vročina ni popuščala, zato je pot postala pravi preizkus volje in strahu. Na koncu naju je gnala samo še želja po preživetju. Zadihani in izmučeni sva končno dosegli vas Santa Maria Tataltepec, kjer so bili krajani iskreno presenečeni, po kateri poti sva prišli. Celotna vas je bila zbrana pred občinsko hišo zaradi volitev nove županje, a sta si dva policista kljub temu vzela čas in naju odpeljala do pokritega igrišča, kjer sva lahko uporabili sanitarije in tuše. Po takšnem dnevu je bila to neprecenljiva pomoč. Noč je bila mirna, saj v vas praktično vodi le ena prevozna cesta.
Naslednje dni sva znova grizli v hribe, mimo zadnjih avtohtonih vasi, kjer ljudje še vedno živijo preprosto, skoraj povsem samooskrbno. Jedo, kar pridelajo, živali pa so še naprej njihov osrednji pomočnik pri vsakdanjih opravilih.
Pred nama je kaj kmalu bil še en sporni odsek med dvema vasema. Pot je bila sicer v boljšem stanju kot prejšnja, a na številnih delih je bil asfalt tako razpadel, da je ostalo le golo kamenje. Tokrat so bili na cesti celo kupi zemlje, namenjeni namerni zapori prehodnosti, na teh mestih pa je v sporih mnogo ljudi izgubilo svoje življenje. Na poti nisva srečali nikogar, a ob prihodu v San Juan Mixtepec nama je družina pri stojnici ponudila topel obrok in sladico ter povedala, da sva se izpostavili veliki nevarnosti. Kakšni, ne bova nikoli izvedeli. Res je boleče videti desetletja trajajoče spore med vasmi - toliko nasilja in strahu zaradi zemlje, ki si je na koncu nihče ne more vzeti s seboj.
Skozi vročino in hribe do sprostitve v termalnih vodah
Vroči dnevi so si sledili drug za drugim, tako kot nešteti vzponi in spusti. Hribi so se včasih zdeli neskončni, razpotegnjeni v višave, na poti pa sva tu in tam naleteli na policijske patrulje, oborožene do zob. Delali so svoje obhode ali varovali prehode med zveznimi državami Mehike. Midve sva se namreč iz Oaxace najprej prebili v zvezno državo Guerrero.
Sprememba pokrajine se je poznala tudi v hrani; postala je drugačna, avtohtonih prebivalcev je bilo vedno manj, vasi pa niso bile več tako skromne. Dvakrat sva tako naleteli na termalne vrelce. Dneva, ko sva vedeli, da obstaja možnost zaključiti dan s kopanjem v toplih izvirih, sva skrbno načrtovali - in seveda to tudi uresničili. Najino utrujeno telo nama je bilo hvaležno za sprostitev po napornem dnevu, skrbniki term pa so nama prijazno dovolili, da prenočiva kar s šotorom znotraj kompleksa.
Med čudeži podzemlja in počitkom v magični vasi
Naslednje dni naju je pot vodila mimo mogočnih jam, ki zaradi svoje lepote in edinstvenosti sodijo med najznamenitejše v Mehiki. Jame Cacahuamilpa se ponašajo kar z 90 "dvoranami", od katerih jih je le 20 dostopnih obiskovalcem. Nastale so iz apnenca, oblikovanega skozi milijone let delovanja vode, danes pa jih krasijo izjemni stalaktiti in stalagmiti. Na srečo sva v jamo prispeli ravno v času zadnje vodene ture. Po novo urejeni in osvetljeni poti sva se sprehodili skozi osupljive dvorane, medtem ko nam je vodnik razlagal, katere podobe si človek lahko predstavlja v teh naravnih tvorbah in kako so nastale. Jama se ponaša tudi z akustično dvorano, imenovano Auditorij, v kateri je koncert izvajal tudi nam dobro znani tenorist Andrea Bocelli. Kakšna škoda, da sva ta dogodek zamudili! V primerjavi z našo "hladno" Postojnsko jamo je bilo v jami prijetnih 20 stopinj. Ogled je trajal skoraj dve uri, nato pa sva v skorajšnji temi postavili šotor pri zapuščenih bazenih, si skuhali večerjo in popolnoma izmučeni zaspali.
Nato je bil že čas, da si privoščiva vsaj dva dni počitka. Priložnost sva povezali s praznovanjem rojstnega dne ene izmed naju, zato sva se ustavili v večji, kolonialni vasi Malinalco. Ta vas je označena kot "magična vas", naziv, ki ga v Mehiki prejmejo kraji z velikim zgodovinskim, arhitekturnim in kulturnim pomenom. Ulice so tlakovane s kamni, hiše so barvite, domačini pa ohranjajo številne tradicije.
V kraju je tudi arheološko najdišče Cuauhtinchán, vendar si ga tokrat nisva šli ogledat. Sprehod po vasi, praznična pogostitev in dobra hrana so bili več kot dovolj za najino regeneracijo.
Vzpon na Nevado de Toluca in prihod v Valle de Bravo
Kolesi sta bili že dodobra zaprašeni in nujno sta potrebovali globinsko čiščenje. Kot naročeno sva čez nekaj dni prispeli v Tenango de Arista, kjer naju je sprejel Miguel s svojo družino, ki ima v lasti tudi kolesarsko trgovino. Ne le, da naju je pogostil, temveč je najini kolesi tudi temeljito očistil in nama tako dal dragoceno podporo na poti. Zares sva bili veseli teh trenutkov z domačini, ki naju sprejmejo medse in nama omogočijo, da se za kratek čas zlijeva z njihovim družinskim življenjem.
Po tej prijetni izkušnji je bil čas, da prečkava speči vulkan Nevado de Toluca. Najin najvišji in najtežji vzpon na celotni ruti. Pozno dopoldne sva se poslovili od gostiteljev in po nekoliko prilagojeni ruti zavili proti vasi San Marcos de la Cruz. Tam sva kupili dodatno vodo in se počasi začeli vzpenjati proti Nevadu de Toluca. Vstop v park je bil uradno zaprt zaradi nedavne nesreče turističnega kombija in drugih varnostnih razlogov, vendar sva vseeno poskusili srečo.
Prvi dan vzpona sva uspeli priti do višine 3800 metrov in tik pred temo najti ravno površino za kampiranje. Cel dan nisva srečali žive duše. Noč je bila hladna, zato sva komaj čakali jutro, čeprav naju je čakalo še 500 metrov napornega potiskanja koles navzgor. Nekaj metrov nama je celo uspelo prekolesariti, nato pa je bilo zaradi peska in strmine treba kolesi dobesedno vleči. Z vsakim ovinkom sva zaradi pridobljene nadmorske višine tudi težje dihali.
Namesto da bi sledili uradni trasi, sva tvegali in nadaljevali proti vstopu pri antenah. Tam sva srečali prijaznega gospoda, ki sva ga uspeli prepričati, da nama dovoli dostop do ledeniških jezer. Spustili sva se do obeh - jezera Sonce in jezera Luna. Pogled na okolico je bil naravnost čaroben. Ob jezeru Sonce sva pojedli malico in uživali v popolnem miru.
Odločitev, da se vrneva po isti poti, je bila na koncu najboljša. Ko sva namreč na drugi strani parka naleteli na policiste, so naju po kratkem pogovoru brez težav spustili proti naslednji vasi. Tam sva prespali, naslednji dan pa naju je čakal dolg spust z nekaj krajšimi vzponi. Narava se je na drugi strani Nevada de Toluca popolnoma spremenila. Vse je postajalo izjemno zeleno, skoraj že podobno Sloveniji. Mraz je izginjal, pojavljalo se je vse več urejenih hiš, kar je potrdilo, da se približujeva Valle de Bravu, znanemu počitniškemu kraju premožnih ljudi iz glavnega mesta Mehike.
Ta vas je bila popolno nasprotje hribovskih vasic, iz katerih sva prihajali. Sva pa tokrat imeli izjemno srečo, da sva lahko to razkošje doživeli pobližje - v eni izmed varovanih sosesk, pri gostiteljih, s katerimi naju je povezal gospod, ki nama je že v San Cristóbalu de las Casas pomagal najti prenočišče. Zdaj je končno čas za počitek in obisk praznično okrašene vasi, preden se znova podava v gore.
Pozdrav do naslednjič!
