Mesto Durango in svoje gostitelje sva zapustili s povabilom v najino zeleno Slovenijo ter se odpravili proti zadnjim kilometrom poti do Mazatlána, mesta ob obali Tihega oceana. Pred odhodom sva se z enim od gostiteljev, Robertom, dogovorili, da bo prek telefona spremljal najino lokacijo. Razlog je bil preprost – čakala naju je vožnja čez območje, kjer že leto in pol potekajo kartelski spopadi, zato sva želeli dodatno mero varnosti. Najprej naju je pot vodila po nikoli dokončani železniški progi, ki naj bi nekoč povezala zahodno gorovje Sierra Madre z obalo Tihega oceana. Progo so uspeli zgraditi le do vasice La Ciudad, do koder sva ji sledili tudi midve. Danes po tej trasi ne vozijo vlaki; uporabljajo jo predvsem turisti in kolesarji.
Kolesarski popotnici
Sva Anja in Barbara, kolesarski popotnici. Najina pot s kolesom od Ekvadorja do Aljaske bo dolga približno 25 tisoč kilometrov, trajala naj bi slabi dve leti. Startali sva sto kilometrov južno od ekvadorskega glavnega mesta, v Latacungi, andskem mestu, obdanem z veličastnimi vulkani. Za nama je deseti mesec poti in 9620 prevoženih kilometrov. Sva v Mehiki v obmorski vasi Mulegé na jugu polotoka Baje Kalifornije.
The Bike Wanderers lahko spremljate tudi na najinem Facebook blogu ali Instagramu.
Čeprav železniške proge običajno potekajo skozi osupljivo pokrajino, je bila ta etapa vse prej kot lahka. Zaradi nedavnega dežja so pot prekrivale številne in globoke luže. Sprva so bile zabaven izziv, proti koncu dneva pa je šlo predvsem še za boj kako ostati suh. Bitko sva izgubili. Premočeni do kolen nisva bili le midve, temveč so pod vodo pristali tudi pomembni deli koles. Za nameček sva morali z rokami brskati po ledeni, blatni vodi, da sva našli kolesarski števec, ki je k sreči še deloval. Dan se je zavlekel pozno v noč. Robert, ki je spremljal najino lokacijo, je bil že pošteno zaskrbljen. Midve pa sva večer kljub vsemu zaključili hvaležni in varni ob kaminu, kjer sva do jutra uspeli posušiti vso opremo in si nabrali moči za nadaljevanje poti proti Tihem oceanu.
Espinazo del Diablo
Do Mazatlána vodita dve poti, a le ena je primerna za kolesarje. Prva, stara cesta, se vije čez gorovje, druga je sodobna avtocesta z mnogimi tuneli, na njej kolesarjenje ni dovoljeno. Ko je nastajala kolesarska ruta Trans-Mexico Norte, je bil odsek od vasi La Ciudad do mesta Concordia razmeroma miren. Danes je drugače. Že leto in pol se po tej cesti skoraj nihče več ne vozi, razen dveh avtobusov, ki prevozita del trase, in glavnih akterjev spopadov: kartelov iz zveznih držav Durango in Sinaloa, vojske in policije.
Za svoje obračune, ki temeljijo na širjenju vpliva na sosednje ozemlje, so si izbrali presenetljivo slikovit del pokrajine, imenovan Hudičeva hrbtenica (Espinazo del Diablo). Greben ponuja osupljive panoramske razglede. Takšne, da ti za vsakim ovinkom vzamejo dih. A poleg lepote je bila ves čas prisotna tudi tiha napetost, misel, da bi se lahko prav za naslednjim ovinkom znašli iz oči v oči s kartelom. Hkrati je bilo težko opazovati zapuščene vasi in številne živali. Kljub temu sva v vasi El Palmito spoznali gospo Irene, toplo in pogumno žensko, ki se ni uklonila. Vztraja v svoji hiši in je edina v kraju, ki še ponuja prenočišče. Prenočiti na varnem pri njej je bilo neprecenljivo, saj sva tistega dne prvič srečali kartele na svoji poti po Mehiki. Medtem ko sva se spuščali proti vasi, so z nasprotne strani pridrveli mimo. Pozdravili sva jih, a ko sva dojeli, kdo so, sva si želeli le, da se ne ustavijo. Tujci naj bi bili praviloma varni in kolesarje na tej poti po navadi zgolj preverijo in spustijo naprej, a kljub temu sva bili izjemno olajšani, ko se je srečanje končalo v nekaj sekundah.
Naslednji dan sva se ob spustu proti mestu Concordia le redko ustavili in še vedno nekoliko zadrževali dih. Ko sva zapustili območje spopadov, sva se znašli na mestnem trgu, kjer so praznovali obletnico obstoja mesta. Popolno nasprotje napetosti, ki sva jo spremljali prejšnje dni. Življenje tukaj teče naprej.
Zadnja postaja celinske Mehike
V šestih dneh sva prispeli v obmorsko mesto Mazatlán in prvič v Mehiki videli morje. Prihod je pomenil tudi zaključek najine poti po celinskem delu države, saj je pred nama ostal le še Kalifornijski polotok. V Mazatlánu naju je gostila upokojena zdravnica Angeles, izjemna in srčna gostiteljica. Skupaj smo si delile obroke, razkazala nama je mesto ter naju peljala k frizerju, čevljarju in v trgovino po zaloge hrane. Na eni izmed naju je opravila akupunkturo. Pomagala nama je tudi pri organizaciji nakupa širših plaščev za kolesi, kar je bil najpomembnejši projekt teh dni, saj sva jih za nadaljevanje bikepacking poti nujno potrebovali.
En dan počitka sva tudi izkoristili za obisk plaže. Morje je bilo prijetno toplo, podobno kot poleti na hrvaški obali. Pripravljeni in spočiti naju je Angeles pospremila vse do trajekta za prečkanje na Kalifornijski polotok in počakala, da sva se varno vkrcali. Tako sva zaprli eno poglavje poti in se podali novim kilometrom naproti
Obisk Alenke Vreček v zalivu La Ventana
Za prečkanje sva izbrali tovorni trajekt. V primerjavi s potniškim je bil cenovno ugodnejši, poleg tega pa je med 15-urnim potovanjem ponujal tudi dva obroka. Na krovu sva bili edini tujki s kolesi, zato naju ni presenetilo, da je bila najina prisotnost tema pogovorov med vozniki tovornih vozil. Ko sva med večerjo ugotovili, da naju radovedno opazujejo, sva se jim predstavili ter jim povedali nekaj o najinem potovanju in načrtih. Presenečeni so bili, da razumeva španščino, pogovor pa je hitro stekel sproščeno in prijazno.
Večina voznikov je noč preživela kar v svojih kabinah, zato je bilo v notranjem delu trajekta veliko prostih sedežev. Izkoristili sva jih za presenetljivo udobno spanje. Morje je bilo mirno, valovanja skoraj ni bilo čutiti, tako da se neprijetna izkušnja s prečkanja med Kolumbijo in Panamo ni ponovila. Tokrat sva ostali brez vrtoglavice.
Zjutraj naju je trajekt odložil v pristanišču na Kalifornijskem polotoku. Namesto da bi takoj krenili proti severu po znameniti bikepacking trasi Baja Divide, ki vodi vse od La Paza in nato proti meji z ZDA, sva se obrnili proti jugu. Želeli sva obiskati Slovenko Alenko Vreček, s katero sva se povezali prek družbenih omrežij. Povabila naju je v svoj tretji dom v zalivu La Ventana. Bajo Divide je prevozila že leta 2018, zato sva si želeli slišati njene izkušnje in nasvete iz prve roke. Glavna cesta proti zalivu je bila za kolesarjenje zelo neugodna, brez odstavnega pasu in z gostim prometom. Alenka nama je zato prišla naproti in naju skupaj s kolesi varno odpeljala v svoj raj ob morju. V La Ventano že skoraj 30 let prihaja prezimovat iz ZDA, kjer si je pri dvajsetih letih ustvarila svoj drugi dom. Nekaj dni sva preživeli pri njej, njenem možu Jimu in psu Montyju ter se naužili lepot tega vetrovnega zaliva. Spoznali sva tudi nekaj njunih prijateljev in uživali v odlični večerji, ki jo je pripravila Alenka.
Njena življenjska pot ni bila lahka, a po številnih preizkušnjah je znala znova najti ravnotežje, tako da je svoje sanje postavila na prvo mesto ter s tem pozdravila telo in duha. Hvaležni sva bili za čas, ki nama ga je namenila, pa tudi za praktično pomoč: organizirala je, da naju del opreme, ki je na tej ruti ne potrebujeva, počaka na meji. Tako sva razbremenili kolesi in pridobili več prostora za hrano in vodo, ki sta na dolgih, odročnih in zahtevnih etapah Baja Divide rute ključnega pomena.
Začetek bikepacking rute Baja Divide
Polni pričakovanj, spočiti in z nekoliko lažjima kolesoma naju je Alenka po nekaj dneh odpeljala do roba mesta La Paz, kjer sva začeli svojo pot po znameniti ruti Baja Divide. Pomahali sva ji v slovo in prvih nekaj kilometrov uživali na asfaltu. Z vsakim prevoženim kilometrom je pokrajina postajala bolj samotna, dokler se nisva znašli v surovi puščavski divjini med kaktusi in pod neizprosnim soncem, pred katerim se je težko skriti.
Barve skalnih formacij so bile osupljive, prizori so spominjali na pokrajino iz filma Indiana Jones. Cesta je postajala vse zahtevnejša. Peščeni odseki, valovit makadam, strmi vzponi. A če jo primerjava s tem, kar naju je čakalo v naslednjih dneh, je bila to še razmeroma dobra podlaga.
Kmalu sva zapeljali na odseke tako slabih poti, da sva morali kolesi potiskati ne le navzgor, temveč tudi navzdol, previdno stopati čez ostre kamne, kot bi zašli v kamnolom. Baja Divide poteka v več kot 90 odstotkih po stranskih, neurejenih poteh. Te na določenih delih vzdržujejo le redki lastniki rančev. Nekateri se peš odpravijo do pašnikov, kjer na vsake tri dni dolijejo vodo živini, ki jo črpajo iz globokih vodnjakov, drugi do svojih domov dostopajo s konji, mulami ali starimi, privzdignjenimi ameriškimi poltovornjaki. Prav ti ljudje, ki vztrajajo v odročnih in zahtevnih razmerah, nam kolesarjem omogočajo, da lahko to ruto sploh prevozimo. So skoraj edini, ki nam na poti lahko ponudijo vodo, osnovno hrano ali varen kotiček za kampiranje. Do vasice z eno samo trgovino prideš šele po nekaj dneh, zato je načrtovanje zalog ključno.
Ta polotok naju postavlja pred številne izzive in naju vodi skozi pokrajino, ki je popolno nasprotje naše zelene Slovenije, kjer je pitna voda še samoumevna. Tukaj priteče iz globokih vodnjakov v oazah, hladna in presenetljivo okusna. Ljudje živijo skromno, a so med najbolj pristnimi, kar sva jih srečali, in ohranjajo te majhne oaze še žive.
Po štirinajstih dneh na tej ruti, ki jo večina kolesarjev vozi od severa proti jugu, sva kot eni izmed redkih potovali v nasprotni smeri – z juga proti severu. Šele tukaj sva srečali po najinem popotovanju skozi Mehiko večjo skupino kolesarjev. Izmenjali smo si dragocene informacije: oni so nama svetovali, katerim odsekom se je bolje izogniti, da ne zaideva v čisti peščeni ali kamniti pekel, medve pa sva jih opozorili na klopotače. Na poti sva jih srečali kar pet. Vse so bile ob robu ceste in so se ob najinem prihodu postavile v obrambni položaj. Največjo je ena izmed naju najprej zaslišala, druga pa jo zagledala in skoraj izgubila ravnotežje. Zavedava se, da sva v njihovem okolju gostji in jih ne iščeva, a zanimivo je, da sva jih vedno srečali med četrto in peto uro popoldne. Domačini so nama povedali, da imajo protistrup le v mestu La Paz; v teh odročnih krajih pogosto ni niti osnovnih zdravil. Zato imava med vožnjo oči na pecljih, pri divjem kampiranju pa sva še posebej previdni.
Po osmih dneh divjega kampiranja in popolne odročnosti sva z ribiškim čolnom prečkali zaliv in prispeli v vasico Heroica Mulegé, ki je v času mehiško-ameriške vojne uspešno ubranila svoje ozemlje. Prijetno mestece naju je očaralo in nama povrnilo moči. A počitek bo kratek, že jutri naju čaka 40 kilometrov dolg vzpon nazaj v surovost puščavskega gorovja.
Pozdrav do naslednjič!
