(POTEPANJA) Med gorami in puščavo mehiškega severa

Po štiridnevnem počitku je bilo kar težko zapustiti najine gostitelje v Valle de Bravu in se podati naprej. Dolina in jezero sta ostala za nama, pred nama pa se je vila cesta visoko v hribe, kar ni in ni ji bilo videti konca. Še vedno sva pedala poganjali po bikepacking ruti Trans Mexico Norte. Sonce je zopet močno pripekalo in kmalu sva se znašli nad nadmorsko višino 2000 metrov, kjer sva za vsakim ovinkom iskali senco. Po več dneh kolesarjenja sva prispeli do vasice, kjer naju je pričakala skupina domačih kolesarjev. Gostoljubnost je v Mehiki naravnost neverjetna; najini prijatelji so se iz prejšnjega mesta povezali s svojimi in tako sva se nenadoma zopet znašli v dobri družbi.

Obisk metuljev monarhov

Tokrat naju je gostila Rocío, sestrična najinih znancev iz Valle de Brava. Skupaj smo kolesarili do njihovega ranča, ki leži malo pred mestom Maravatio. Ukvarjajo se z gojenjem jagod in pridelavo solate. Povedali so nama, da ogromno jagod izvozijo tudi v Ameriko, saj pozimi tam te ne uspevajo, medtem ko pri njih ni prave zime. Prav tem času so zanje idealni pogoji in je letina zelo dobra. Tam sva si vzeli dan počitka, ki se je izkazal za pravo avanturo. Skupaj z Rocío in njeno hčerko sva se odpravili visoko v gorovje, v svetišče metuljev monarhov (Santuario de la Mariposa Monarca), da bi si ogledali enega najbolj neverjetnih naravnih pojavov v Mehiki. Med meglenimi gozdovi borovcev in jelk se vsako leto zberejo milijoni metuljev monarhov, ki tu prezimijo po svoji izjemni selitvi.

Metulji monarhi so znani po eni najdaljših migracij v svetu žuželk - vsako leto preletijo iz Kanade in ZDA vse do osrednje Mehike tudi več kot 4000 kilometrov. V hladnejšem podnebju in zaščitenih gozdovih preživijo zimo, zbrani v gostih grozdih na drevesih. Vodič nam je povedal, da so, čeprav so majhne žuželke, neverjetno vzdržljivi. Dejal je, da se večkrat zgodi, da se metulji monarhi v tako velikem številu zberejo na eni sami veji, da ta zaradi njihove skupne teže ne zdrži in se odlomi. Čeprav je posamezen metulj izjemno lahek, jih je lahko na eni veji več tisoč, kar skupaj predstavlja presenetljivo veliko obremenitev za drevo. Tega pojava sicer nismo videli, ampak vseeno je bilo že slišati kaj takega neverjetno. Zelo sva bili veseli, da sva lahko doživeli ta dogodek in na lastne oči opazovali metulje monarhe, kako so poletavali v zraku in počivali na vejah. Bilo jih je ogromno, vsepovsod.

Naslednji dan sva se odpravili naprej, tokrat nisva bili sami. Rocío je zopet organizirala, da naju je spremljala skupina lokalnih kolesarjev, bilo nas je devet. Zares sva se imeli super in sva bili neizmerno hvaležni za tako izkušnjo. Lokalni kolesarji so vseeno lokalni in poznajo skrite makadamske poti, ki jih na najinem zemljevidu ni bilo. Ves čas smo se peljali po stranskih makadamskih poteh, kjer nas je spremljala suha, napol puščavska pokrajina in kjer ni manjkalo nopalov. To so značilni mehiški kaktusi z velikimi ploščatimi listi, ki so pomemben del tukajšnje narave in kulinarike.

Za konec so naju povabili še na večerjo, kjer smo se prijetno podružili in poklepetali. In preden smo se poslovili, so naju pospremili do cerkve. Dogovorjeno je bilo, da nama bo župnik dal prostor, kjer bova lahko postavili šotor. Na koncu se je izkazalo, da župnik ni želel, da divje kampirava, ker sva ženski. Tako nama je plačal nastanitev v hotelu. Kar nisva se mogli načuditi. Kakšna prijaznost in gostoljubje. S težkim srcem sva se poslovili od kolesarjev in najine srčne gostiteljice Rocío. Veseli sva bili, da sva lahko zopet spali v postelji.

Mesto, ki naju je presenetilo

Po nekaj dneh kolesarjenja sva prispeli v San Miguel de Allende, ki je precej drugačno mesto, kot sva jih bili vajeni do sedaj. Poleg dobro ohranjene kolonialne arhitekture in umetniškega duha sva takoj opazili, da tu živi ogromno Američanov. Seveda sva povprašali domačine, kaj je tisto, zaradi česar je mesto tako posebno. Povedali so nama, da tukaj živi veliko Američanov in Kanadčanov zaradi zelo prijetnega podnebja - dnevi so večinoma topli skozi vse leto. V primerjavi z ZDA so življenjski stroški nižji: najemnine so ugodnejše, zdravstveno varstvo je kakovostno in dostopno, prav tako pa so cenovno dostopne tudi hrana in restavracije, kar je še posebno privlačno za upokojence. Poleg vsega naštetega gre za pomembno umetniško središče z umetniškimi delavnicami, šolami in bogatim kulturnim dogajanjem, hkrati pa velja za eno varnejših mest v Mehiki.

Tokrat naju je v samem centru mesta gostil domačin Ricardo, ki nudi podporo kolesarjem na poti. Prosta dneva sva izkoristili za druženje z njim in spoznavanje lokalne kulinarike. Peljal naju je na večerjo, kjer sva pokusili tipično jed huarache - dolgo, ovalno koruzno tortiljo, obloženo z raznimi nadevi. Preostali čas sva namenili sprehodom po tlakovanih, barvitih ulicah, kjer sva opazili tudi številne cerkve. Med njimi najbolj izstopa Parroquia de San Miguel Arcángel, mogočna cerkev rožnate barve z neogotskimi stolpi, ki velja za simbol mesta. Mesto je bilo res lepo božično okrašeno, vendar zaradi višjih temperatur sploh nisva imeli občutka, da je že december in da se bliža praznični čas.

Tam, kjer se pot ustavi in zgodba začne

Poslovili sva se od Ricarda in se mu zahvalili za vso gostoljubnost. Pot naju je sprva vodila po asfaltni cesti, kjer ni bilo veliko prometa, zato sva se sproščeno vozili in opazovali okolico. Na neki točki sva zavili na stransko pot in tam se je začela prava avantura. V nekem trenutku so kamni postali tako veliki, cesta pa tako hribovita, da se nisva več mogli obdržati na kolesih. Sestopili sva in začelo se je mučno potiskanje. Znašli sva se v hribovju, kjer okoli naju več kot 40 kilometrov ni bilo ničesar - nobene trgovine, nobene hiše, zgolj narava in divjina. Bilo je zares naporno in vsake toliko časa sva na poti zagledali zaprta vrata. V daljavi so namreč ranči, katerih lastniki postavljajo ogrado, da živina ne pobegne. Na srečo so se vrata dala enostavno odpreti in zapreti, tako da koles ni bilo treba dvigovati.

Ta dan je števec kazal 60 kilometrov, ura pa je bila že štiri popoldne. Do zadnjega sva upali, da nama bo uspelo prikolesariti do zgodovinskega mesta Guanajuato, kjer naju je čakal najin gostitelj Billy, ki sva ga našli prek aplikacije Warmshowers. Pošteno sva se zmotili. Klancu ni in ni bilo videti konca, ura je odbila šest in sonce je počasi zahajalo, temperatura se je spuščala in še vedno sva bili sredi divjine. V daljavi sva zagledali vasico in se spustili do nje. Ob cesti so stali delavci iz rudnika. Ko sva jih povprašali, ali bi lahko kje postavili šotor za čez noč, so naju začudeno pogledali in nama povedali, da območje zadnje čase ni varno.

Napotili so naju h gospe Lupiti, h kateri hodijo na malico. Gre za zelo srčno in veselo gospo, ki zelo rada kuha. Vsi v vasi jo poznajo in med pogovorom nama je povedala, da si želi, da bi v prihodnosti imela svojo hišo, zdaj namreč živi v stričevi, in da bi lahko imela manjšo restavracijo, saj kuha z ljubeznijo in streže že sedaj. Prijazna gospa Lupita naju je tako sprejela pod streho, nama pripravila večerjo in zajtrk ter nama zašila razparane kolesarske hlače. Kakšen dan! V neki točki sva ob vsem tem dogajanju pozabili na ves napor in težak dan, ki je bil za nama. Tako zelo sva bili veseli, da sva znova naleteli na tople, srčne ljudi in da lahko na tej poti dobiva resnično unikaten vpogled v to, kako živijo ljudje v teh neturističnih vasicah. Poslušati njihove zgodbe je neprecenljivo in to pusti globok pečat na najini poti, ki ni zgolj premagovanje razdalj, temveč spoznavanje ljudi in njihovih življenj.

Guanajuato, srce mehiške neodvisnosti

Naslednji dan sva končno prispeli v mesto Guanajuato, kjer naju je tik ob vstopu na kolesu pričakal najin gostitelj Billy, ki prihaja iz Amerike in s svojo ženo že vrsto let živi v Mehiki. Pri njem sva ostali tri noči. Spočili sva si in si z radovednostjo in zanimanjem ogledali to zgodovinsko mesto, ki je v preteklosti imelo ključno vlogo v mehiški vojni za neodvisnost leta 1810. Takrat je duhovnik Miguel Hidalgo sprožil upor proti španski oblasti z znamenitim Grito de Dolores (zagnal je cerkvene zvonove in pozval ljudi k uporu proti španski kolonialni oblasti, družbeni neenakosti in izkoriščanju). Kmalu zatem so se uporniki pomaknili proti Guanajuatu, enemu najbogatejših rudarskih mest Nove Španije in simbolu kolonialne moči. V Guanajuatu so se Španci in kraljevi uradniki zatekli v Alhóndigo de Granaditas (veliko skladišče). Med obleganjem je postal legenda El Pípila (Juan José de los Reyes Martínez): na hrbtu je nosil kamnito ploščo kot zaščito pred kroglami, se splazil do vrat stavbe in jih zažgal, kar je omogočilo uporniški prodor in zmago. Ta dogodek je postal simbol ljudskega upora, poguma in začetek konca španske oblasti. Guanajuato in El Pípila sta danes pomembna simbola mehiške neodvisnosti, Miguel Hidalgo pa velja za očeta mehiške domovine. Mesto obišče ogromno lokalnih turistov.

Po zapustitvi Guanajuata in prisrčnega gostitelja Billyja sva zagrizli v hribovje. Sonce je pripekalo in v daljavi sva kmalu zagledali najino razgledno točko, kip Kristusa kralja, na vrhu griča Cerro del Cubilete. Cesta se je vila okoli griča navzgor in ob njej so prodajali ogromno hrane, spominke, in ker je bil vikend, je bilo res polno ljudi. Pot naju je nato peljala po strmem makadamu in na koncu sva uspeli najti miren kraj za kampiranje, skrit na polju požete koruze.

Naslednji dan naju je cesta znova vodila visoko v višave, bilo je precej hladno in močno je pihalo. Šotor sva postavili ob zaprti šoli, si skuhali večerjo, se zavili v topli spalni vreči in se odpravili spat. Več dni sva nato kolesarili po hribovitih cestah, da bi se izognili večjim mestom. Ljudje so naju prijazno pozdravljali, ko sva se peljali skozi manjše vasi. Čutilo se je praznično razpoloženje v nama in ljudeh, ki sva jih srečali, čeprav je bila narava, ki sva je vajene v tem času doma, tukaj precej drugačna: suha, prazna, puščavska, vetrovna in brez snega.

Veseli sva tik pred novim letom dosegli kolonialno mesto Zacatecas, kjer naju je gostil Francisco in kjer sva preživeli novo leto. Skupaj s svojo ženo naju je povabil na večerjo in nama razkazal center mesta. Zvečer sva se odpravili na streho stavbe, v kateri sva imeli prenočišče, in od daleč opazovali veličasten in čudovit ognjemet, ki so ga imeli nad hribom mesta.

Srčnost in toplina ljudi

Zapustili sva Zacatecas in se odpravili naprej proti Durangu. Pot je bila znova zahtevna - dolgi odseki brez trgovin, grob makadamski teren, kamni, nenehni vzponi in spusti ter močan veter so naju dodobra preizkusili. Ko sva končno prikolesarili v Durango, so naju pričakali prijatelji Francisca, nama ponudili streho nad glavo, obilo hrane in nama razkazali mesto. Doživeli sva izjemno toplino, srčnost in gostoljubje ljudi,. To nama bo ostalo za vedno v spominu.

Pred nama je še zadnji teden kolesarjenja do mesta Mazatlán, kjer bova prvič zagledali pacifiško obalo Mehike. Od tam se s trajektom odpravljava na Kalifornijski polotok, kjer bova kolesarili po puščavski bikepacking ruti Baja Divide.

Pozdrav do naslednjič!