"Levi pol v biološki metafori deluje kot občutljiv živčni sistem: zaznava družbene krivice, opozarja na bolečino ranljivih in preprečuje, da bi najšibkejši izpadli iz skupnosti. Desni pol pa deluje kot skelet in koža: varuje meje, ohranja strukturo pred razkrojem in predstavlja čvrst okvir, ki skrbi, da se organizem pod težo lastnega idealizma ne razleti. Težava nastane šele takrat, ko se to naporno, a nujno dopolnjevanje spremeni v poskus odstranitve druge strani.
Brez nestrinjanja ni demokracije, preverjanja interesov in prilagajanja novim okoliščinam. Problem nastane, ko konflikt izgubi skupni okvir, v katerem se nasprotnika še prepoznavata kot dela istega političnega telesa. Leve in desne politične logike zato ne smemo enačiti s strankarskimi izkaznicami ali biološko usodo. Ena je pozornejša na krivice, izključenost in trpljenje, druga na red, meje in razkroj skupne strukture; simetrija metafore pa ne pomeni simetrije odgovornosti. Zato lahko 'levo' vlogo včasih odigra tudi tradicionalna institucija, denimo papež, kadar opozarja na izključene in ranljive; 'desno' pa sindikalni voditelj, kadar predvsem brani obstoječi red in nasprotuje spremembam. /.../

Družba, načeta od notranjih bojev, tudi ob resničnih izzivih išče izdajalce v lastnih vrstah. Toda ta preobčutljivost ne bi bila tako uničujoča, če ne bi bila tudi politično koristna. Stranke so spoznale, da je kronično ogorčenje najcenejše gorivo za mobilizacijo lastne baze. /.../
Družba bo dolgoročno uspešna le, če političnega nasprotnika neha videti kot patogen in ga znova prepozna kot nujen, čeprav pogosto nadležen organ istega telesa. Zdravljenje se začne s treznim spoznanjem, da si s političnim nasprotnikom neizogibno delimo isti krvni obtok."
Vir: Delo





