Število analiz in podatkov, s katerimi razpolagajo na Umarju, je impresivno. Tako imamo črno na belem, da je kakovost življenja pri nas zelo visoka in da še raste. Kaj hitro lahko ugotovimo tudi, da vse mantre o tem, kako da nas prehitevajo druge in sosednje države, ne držijo in jih je mogoče ovreči. Slovenija je denimo po večini kazalnikov, z izjemo digitalizacije, še vedno krepko pred državami višegrajske skupine, prav tako tudi pred Hrvaško, ki nas v zadnjem času prehiteva le po investicijah v tehnologije prihodnosti. Histerija, ki smo ji bili v povezavi z južno sosedo priča v zadnje pol leta, bržkone predvsem zaradi volitev, je bila torej umetno ustvarjena in nima temeljev v realnosti, Slovenija ni strukturno šibka ali zaostala, še vedno smo izredno močni. Še več, presenečajo tudi rezultati na področju zdravstva, kjer imamo nizko umrljivost zaradi ozdravljivih vzrokov in smo se skoraj izenačili z vodilnimi inovatorkami, ki bi jim bili radi podobni. Torej, izzivi že, a nobene katastrofe in popolnega razpada sistema, ko govorimo o zdravstvu. Tako kažejo podatki. Vse drugo je populizem, ki pa je več kot očitno dosegel svoj namen in straši še naprej.
Kljub precej ugodnim kazalnikom se nakazujejo nekoliko manj ugodni trendi, povezani s tveganjem socialne izključenosti, z demografijo, zaposlovanjem, dostopnostjo stanovanj, kakovostjo izobraževanja ... Poslabšujejo se obeti, ko ob zdajšnjem lagodnem načinu življenja ne razmišljamo o prihodnosti, svarijo. Vlada v nastajanju nas prepričuje, da je nujno izpeljati interventni zakon, ta da je rešitelj vseh izzivov, ki so jih dali na papir, pa naj gre za realne ali namišljene oziroma populistične. Drži, da interventni zakon nagovarja nekatera področja, ki bi se jih bilo smiselno lotiti. A zakaj vse mogoče pomešati in zmetati v en zakon, se izogniti socialnemu dialogu, ki je pri nas precej dobro razvit in je pomembno, da ga imamo, opozarjajo ekonomisti, in hkrati tako zamajati javnofinančno sliko s striženjem prihodkov, medtem ko odlivi ostajajo nespremenjeni?
Tako kažejo podatki. Vse drugo je populizem, ki pa je več kot očitno dosegel svoj namen in straši še naprej
Medtem pa je v zraku že grožnja z ZUJF-om 2.0. Strategija, scenarij, analiza, socialni dialog in na koncu odločitev – takšna bi bila pot v neki resni državi. Sistematična. Tako pa po kavč komentatorjih pri nas dobivamo še kavč politike, ki se spoznajo na vse in temu primerno rešujejo situacijo. Še detajl v mega sliki. Demografski prelom, ki nam že povzroča težave in nam jih bo še v prihodnje, se je zgodil leta 2012, ko je vlado vodil tisti, ki jo danes spet sestavlja, konsenza in sistemskih rešitev za izzive prihodnosti, ki jih izpostavljajo makroekonomisti, pa za zdaj ni na obzorju.
Najprej se bomo morali dogovoriti, kam kot družba, ne le slovenska, bržkone tudi svetovna, sploh hočemo. Kdaj bomo zadovoljni, kaj je naš ultimativni cilj? Do kam bomo rasli in na račun česa? Do takrat pri nas nastavke za preboj na področjih, kjer zdaj stagniramo, menda imamo. Dobro nam gre. Za zdaj še. Že kmalu pa je lahko povsem drugače.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
