Glede na napovedi kmetijskega ministra se pri odnosu do živali vračamo korak nazaj. Janez Cigler Kralj je najavil umik novele, ki so jo izborili aktivisti pri prejšnji vladi in s tem napovedal nadaljevanje trpljenja rejnih živali v nespremenjeni obliki. Oguljene kokoši na poškodovanih nogah, ki se v bolečinah drenjajo v majhnih rešetkastih kletkah, spitani brojlerji, ki čakajo v vrsti pred klavniško giljotino in jim obglavljenje ponuja milostni konec poldrugi mesec dolgega življenja brez sončne svetlobe, nekaj dni stari pujski, ki v kotu kletke okrvavljeni v bolečinah trzajo po tem, ko so jim delavci odrezali moda. V teh opisih ne pretiravam. Takšno je dejansko stanje v živinorejskih in živilskih obratih, ki se v tem trenutku dogaja nedaleč od nas. Čeprav smo v lanskem letu naredili korak v pravo smer, napoveduje nova politika ponovni odmik od postopnega zmanjševanja izkoriščanja živali. Kljub jasno izraženim evropskim zahtevam po opuščanju reje v kletkah (zahteva za spremembo zakonodaja izhaja iz evropske državljanske pobude Končajmo dobo kletk, ki jo je leta 2021 podpisalo 1,4 milijona Evropejcev) in pozitivnim zgledom v razvitejših državah (uporaba anestezije pred kastracijo je v določenih državah uzakonjena, v Nemčiji od leta 2020) bodo živali v Sloveniji še naprej trpele ob krutih omejitvah gibanja in ob bolečinah zaradi nestrokovnih kastracij brez anestezije.
Žrtve agresivnih posegov v neprimernem življenjskem okolju
Ne želim opominjati na analogijo s človekom in na zgražanje, ki bi ga bili deležni ob podobnih posegih pri človeku, želim izpostaviti dejstvo, da živali čutijo. V stehniziranem okolju trpijo zaradi izpostavljenosti stalni frustraciji, povezani z radikalno omejenim gibanjem, življenjem na rešetkah in motnjami bioritma (kronodisrupcija) zaradi tehnološko odmerjene osvetljenosti prostorov, njihova življenja pa spremlja dodaten stres ob vrsti bolečih (ne le telesnih) zootehničnih ukrepov. Ne zakrivajmo si oči - živali doživljajo bolečino na enak način kot mi.
Omejitve posebej težko prenašajo prašiči, ki jih je narava ob inteligenci obdarila še z visoko stopnjo socialnega življenja. Tehnologija v intenzivni prašičereji jim ne omogoča vrstno specifičnega obnašanja, s katerim lahko v naravnem okolju zadostijo njim lastne potrebe in nagone. Namesto igre in družabnega življenja, ki si ga privoščijo ob kopanju in valjanju po zemlji, bivanje na pustih betonskih rešetkah pušča le boleče poškodbe na parkljih, medtem ko hlapi amoniaka skozi betonske reže dražijo njihove oči in dihala. Zaradi ujetosti v boksih se živali, ki v naravi 70 odstotkov časa porabijo za iskanje hrane, dolgočasijo in postanejo žrtve vedenjskih motenj, kot je grizenje ograje in repov sotrpinov, žalovanje, ki ga izražajo tako, da sedijo s povešeno glavo, ali celo kanibalizem.
Bi lahko pujskom prihranili vsaj kastracijo?
Če ostanemo pri kastraciji, lahko poskusim pojasniti, da obstajajo živalim sprejemljivejše alternative. Z vidika dobrobiti živali bi bilo najbolje, da pujskov ne bi kastrirali, ampak bi jih pitali kot merjasce in pred zakolom po potrebi opravili tako imenovano imunokastracijo. Strategija je zanimiva tudi z vidika ekonomike, saj živali z ohranjenimi spolnimi žlezami rastejo učinkoviteje in dosežejo boljšo omišičenost, res pa jih je težje obvladati.
Od drobljenja podočnikov do kastracij "na živo"
Ekonomsko pogojena selekcija na plodnost prinaša v prašičerejske farme vse večja legla, prešibke pujske zato zaradi njihove nerentabilnosti enostavno odstranijo (beri "ubijejo"). Smrt - glede na usodo preživelih - zagotovo ni najslabša možnost za mladičke, ki so v prvih tednih izpostavljeni stresnim in bolečim zootehničnim posegom, ki v njih nepreklicno ubijejo otroško razposajenost. Ko gre za kapital, je človek s svojimi dejanji neizprosno učinkovit; stroškom zaradi potencialnih poškodb seskov se izogne tako, da pujskom kmalu po rojstvu enostavno "zdrobi" podočnike, prvemu bolečemu posegu pa sledi še amputacija repkov in kastracija. Vse omenjene posege v številnih državah EU še vedno opravijo brez anestezije in protibolečinskih zdravil. Če bi zobarji naše zobe drobili s kombinirkami, bi bile čakalnice zagotovo prazne. Pujski žal nimajo izbora.
Imunokastracija - prijaznejša alternativa kirurški kastraciji
Cepivo, ki ga živali vbrizgamo dva in en mesec pred načrtovanim zakolom, aktivira imunski sistem, ki začne ustvarjati protitelesa proti faktorjem sproščanja hipofiznih hormonov (gonadotropine sproščajoči hormoni, GnRH) in tako zavre razvoj in delovanje spolnih žlez. S cepljenjem imunski odgovor usmerimo proti fiziološkemu dogajanju v modih, v kontekstu alternative kirurški kastraciji pa je pomembno dejstvo, da lahko na ta način enostavno preprečimo tako agresivnejše obnašanje merjasca, kot specifične organoleptične lastnosti njegovega mesa. Morda je zanimivo, da podobna cepiva za imunokastracijo uporabljajo tudi v programih za upravljanje s prostoživečimi živalmi. V Združenih državah Amerike, Avstraliji in Južni Afriki skušajo z imunokastracijo uravnavati prekomerno številčne živalske vrste, kot so jeleni, divji konji, sloni in divje govedo in tako skušajo prispevati k ekološkemu ravnovesju in nadzoru bolezni.
Raziskave kažejo, da lahko na koncentracijo skatola (ključne snovi, ki prispeva k merjaščevemu vonju) v maščevju prašičev vplivamo na različne načine. S selekcijo bi lahko vzredili linije prašičev, katerih maščevje bi bilo manj obremenjeno s skatolom, proučiti pa bi veljalo tudi prehranske dodatke, recimo pre- in probiotike, ki bi - ob izboljšanju kakovosti mesa – ugodno vplivali tudi na zdravje živali in razbremenili okolje. Raziskave so pokazale, da bi lahko merjaščevo meso razbremenili neugodnega vonja tudi s prijaznejšimi postopki pred zakolom. H kopičenju skatola in androstenona v tkivu živali namreč pomembno vpliva tudi stres, povezan s transportom in razmerami v klavnici. Vse omenjeno seveda zahteva določen angažma in vlaganja, zagotovo pa je lažje vztrajati na ustaljeni tehnologiji in se izgovarjati na usodnost manjših dobičkov, ki bi jih bili ob novitetah deležni rejci. V isto mošnjo izgovorov sodi tudi neprimerno manj izvazivna alternativa kirurški kastraciji, namreč tako imenovana "imunokastracija", ki z relativno enostavnim postopkom meso merjasca razbremeni neugodnega vonja.
Esencialne teme kmetijske politike
Zdi se, da napovedani umik novele zakona o zaščiti živali spada v sindrom revanšistične politike izničenja vsega, kar je storila prejšnja vladna garnitura. Ideološki boji se tokrat spet bijejo na plečih brezpravnih živali, zato je odvzemanje težko pridobljenih dobrobiti zanje za marsikoga zelo boleče. Pred kmetijskim ministrstvom bi trenutno morale biti veliko pomembnejše teme, kot je dajanje potuhe preživeti rejski tehnologiji. Zadnje poletje je pokazalo, da se nahajamo na meji dramatičnega podnebnega dogajanja, ki bi lahko bilo za kmeta usodno. Od ministrstva bi torej pričakovali pripravo strategije za pridobivanje odpornosti proti podnebnim spremembam, v okviru dolgoročnega gospodarjenja z vodo bi torej morali izdelati konkretne projekte za namakanje kmetijskih površin, enako pomemben pa je razmisek o ekološko vzdržnejšem prestrukturiranju živinoreje. Z ekstenzifikacijo živinoreje in prehodom na pašo (na z drevesi osenčenih pašnikih), bi živalim ponudili kakovostnejše bivanje in hkrati olajšali prehranski prehod v družbo, razbremenjeno pretiranega uživanja rdečega mesa. Kot predvideva poročilo o globalni pravičnosti (Global Justice Report, Pariz 2026) je takšen prehod nujen, saj je intenzivna živinoreja že nekaj časa prepoznana kot glavni vzrok za globalno krčenje gozdov, v luči segrevanja planeta pa so gozdovi eden ključnih mehanizmov zmanjšanja obremenjenosti s toplogrednimi plini. Preživetje človeka je torej tesno povezano z našim odnosom do živali, napovedi in aktivnosti trenutne vlade pa so izrazito kratkovidne.
Vloga veterinarjev
Mnogim se zdi veterinarski poklic skorajda čaroben. V mladostnem idealizmu smo verjeli, da bomo po končanem študiju zdravili živali in postali njihovi zagovorniki. Prvi udarec idealizmu smo študentje doživeli na vajah, v okrvavljenih klavniških škornjih, dokončno pa je idealizem izzvenel ob podelitvi diplome, na kateri je pisalo "diplomirani veterinar v živinorejski proizvodnji". Povedal je vse. Naivnim diplomantom je pojasnil, da družba - po petih letih študija - od nas pričakuje le eno, namreč servisiranje sistema živalskega izkoriščanja. S čim manjšimi stroški moramo veterinarji poskrbeti, da rejne živali sploh preživijo stehnicirano bivanje v proizvodnih obratih in svoja telesa zapustijo v higiensko sprejemljivi obliki. Da od sebe (dobesedno) dajo čim več.
Mnogi smo ostali razpeti med zahtevami sistema in lastno vestjo, razpetost pa je povečevalo spoznanje, da smo za ekonomiko živinoreje veterinarji marsikdaj predragi. Jasno je postalo, da brezčutna intenzivnost industrijske živinoreje ne dopušča strokovno in etično ustrezno izpeljanih posegov, ki jih namesto veterinarjev marsikje opravljajo farmski delavci. Mednje sodi tudi "kirurška" kastracija pujskov, veterinarska stroka pa se je sčasoma popolnoma podredila zahtevam živinorejcev. Veterinarji smo izgubili vlogo zagovornikov živali, ki so jo morda še imeli naši predhodniki v času pred industrializacijo živinoreje. Takrat, ko je kmet še poznal vsako kravo po imenu. Danes je to le še samopromocijska floskula živinorejskih organizacij, veterinarje pa finančna odvisnost potiska v ekscesne situacije, ko se morajo veterinarski inšpektorji celo zagovarjati za ukrepe, s katerimi skušajo rejne živali zaščititi.
Ključni viri:
- Wang Chun, et al. GnRH-immunocastration: an alternative method for male animal surgical castration. Front. Vet. Sci. Sec. Animal Behavior and Welfare, 2023.
- Mingshuo Ji, s sod. Advances and future applications of immunocastration techniques: a comprehensive review. Npj Vaccines, 2026.
- World Inequality Conference. Paris, 4-6 junij 2026.
