Donald Duck (Racman Jaka), občasno znan tudi kot Donald Trump, je v svojem značilnem slogu spet nekaj odracal: čeprav ni imelo razumljive vsebine, niti repa in glave, je – kot vedno – računal na učinek. Velik učinek, da ne bo pomote. Kajti Donalda čakajo čez nekaj tednov pomembne volitve, na katerih pa njemu in njegovi politični vrsti ne kaže najbolje. In za izboljšanje podobe pride vsak izgovor prav: če bo slučajno imel učinek – super, če ne – nič hudega, jutri je nov dan. In s čim nas je torej tokrat presenetil?
Kajpada z dogovorom s Putinom o dobavah 300.000 ton ruskega dizla v oktobru, 500.000 ton v novembru in še več v mesecih, ki bodo sledili. Vse to za dobrobit Amerike in celotnega sveta – kajti, kot nas je podučil, te količine (Hvala, Vladimir!) bodo občutno pripomogle k padcu cen. Ameriški potrošniki se namreč čudijo še bolj kot evropski: od kod neslutene cene dizla, ki v posameznih zveznih državah (na primer v Kaliforniji) presegajo dva dolarja za liter; a kaj je za veliko Ameriko en liter? To je tako majhna količina, da o njej niti ne razmišljajo. Galona (slabe štiri litre), oh, to je pa druga stvar.
In ko te cene prevedejo v galone, se jim zmeša – osem dolarjev, plus/minus. Za tovornjakarje in milijone Američanov, ki tudi pozimi grejejo domove na dizel (precej razširjena praksa, saj plinske alternative marsikje ni), je to finančni šok. In dobro vemo, za kaj je povprečni ameriški volivec najbolj občutljiv … za stanje v svoji denarnici. Donald pa slednjo s svojimi potezami pravzaprav prazni, ne polni. Od tod tudi takšni obupani dogovori.
A še preden je novica v njegovem prepoznavnem stilu obkrožila svet in povzročila množične burne odzive, bi veljalo najprej dvakrat vdihniti in izdihniti ter to "genialno" potezo semantično razčleniti v vsej njeni veličini. Pojdimo po vrsti.
Prvič, sliši se veliko. Že ena tona je ogromno, to ve vsak osmošolec. Kaj šele na tisoče ton, kaj šele 300.000 ton. In nato – že naslednji mesec! – še več in več. A 300.000 ton je v kontekstu ameriške (kaj šele svetovne) porabe dizla zgolj pljunek v morje. Omenjena količina, ki jo je ameriškemu ljudstvu ponudil prijazni ruski medved z vzhoda, namreč zadostuje zgolj za 12–14 ur ameriške porabe dizla. Prav ste prebrali: zadostuje za obdobja, merjena v urah, ne dnevih. Zato tudi ne more ublažiti cenovnih pritiskov, ki dušijo njegove volivce.
Ko omenjene količine postavimo v svetovno merilo in 300.000 ton dizla prevedemo v standardne sodčke (2,25 milijona sodčkov), matematično na hitro ugotovimo, da te količine na mesečni ravni predstavljajo komajda slabo desetinko odstotka (0,1 %) svetovne mesečne porabe dizla. V praksi to pomeni, kot da bi v 50-litrski rezervoar ameriškega poltovornjaka kanili eno samo kapljico goriva in pričakovali, da bo peljal dlje. Torej, tudi če bodo dejansko dobavljene omenjene količine ruskega dizla, bo to skorajda statistična napaka v svetovnem kontekstu.
Njegovo preteklo zaletavanje v vojno z Iranom je sprožilo verižno reakcijo na Bližnjem vzhodu. Zaprtje Hormuške ožine. Blokada ožine Bab al Mandab v Rdečem morju. Napadi sprva Irana, nato še hutijevcev na naftno infrastrukturo. Svetovno razpoložljive kapacitete so se drastično znižale. Logistika se je enormno podražila. In ko takšne globalne cene zagledajo ameriški proizvajalci in trgovci (traderji), si iz patriotizma ne rečejo: "Mi pa na domačem trgu cen ne bomo višali."
Drugič, Američani niso zgolj največji porabniki dizla na svetu (okrog 3,7 milijona sodčkov dnevno), ampak tudi njegov največji proizvajalec in pomemben izvoznik. Kar pomeni, da visoke cene dizla, ki tako tarejo ameriške potrošnike, niso posledica fizičnega pomanjkanja na domačih tleh, temveč zunanjih šokov. Katerih? Predvsem tistih, ki jih je Donald neposredno zakuhal sam. Njegovo preteklo zaletavanje v vojno z Iranom je sprožilo verižno reakcijo na Bližnjem vzhodu. Zaprtje Hormuške ožine. Blokada ožine Bab al Mandab v Rdečem morju. Napadi sprva Irana, nato še hutijevcev na naftno infrastrukturo. Svetovno razpoložljive kapacitete so se drastično zmanjšale. Logistika se je enormno podražila. In ko takšne globalne cene zagledajo ameriški proizvajalci in trgovci (traderji), si iz patriotizma ne rečejo: "Mi pa na domačem trgu cen ne bomo višali." Obnašajo se povsem tržno, kot se za tržno ekonomijo tudi edino spodobi. Prodajajo in izvažajo tja, kamor se jim najbolj splača, oziroma sledijo logiki kapitala. Zato cene rastejo tudi Američanom – domači požar pa se zdaj ironično skuša gasiti z ruskimi naftnimi kapljicami.
Tretjič, čeprav so obljubljene ruske količine v svetovnem merilu tako majhne, je izjemno velik dvom, ali jih bodo ruski izvozniki sploh lahko realizirali. Rusija – zgodovinsko pomemben izvoznik dizla, predvsem v Evropo – namreč sama trpi ob pomanjkanju naftnih derivatov na domačem trgu. Od tod tudi kilometrske kolone v posameznih ruskih regijah, saj marsikje na vrhuncu sezone preprosto zmanjkuje goriva. Razlog za to pa ni Iran, ampak Ukrajina, ki s povračilnimi napadi na rusko energetsko infrastrukturo uspešno zmanjšuje ruske izvozne kapacitete za 1 do 1,5 milijona sodčkov dnevno. To je bistveno več, kot je Vladimir obljubil Donaldu. In tudi če Rusija ta dizel nekje najde, ostaja nočna mora logistike: kako in s katero floto (sankcioniranih) tankerjev sploh prepeljati te količine mimo vseh sankcijskih zank na zahodne trge?
Četrtič, glasni Donaldovi podporniki bodo ob tem zamahnili z roko: "Pojma nimate, niso važne količine, važen je signal trgom – naš kandidat je z eno potezo poslal genialno sporočilo, naj bodo mirni." Trgi bodo odreagirali, cena bo padla, potrošniki bodo zaploskali Donaldu, ki je pred tem podobno "uspešno" končal na desetine vojnih konfliktov. A ta teza vzdrži samo, če verjamemo, da imajo borzni igralci možganske kapacitete na ravni rac in ne najboljših analitičnih podatkov na svetu. Trgi so to tokrat hitro dokazali: po prvotnem nekajodstotnem padcu cen terminskih pogodb so hitro vse izračunali, postavili ruske omejitve v kontekst in se vrnili tja, kjer so bili pred to "genialno" najavo. In tako se je tudi ta teza neslavno utopila.
A trditi, da Donald s tem dogovorom ni prav ničesar dosegel, ne bi bilo povsem pošteno. Resda ni pomiril trgov in posledično ne lastnih volivcev, je pa prinesel lepo darilo Vladimirju in taboru medvedov. Z enim zamahom je povozil vse, kar so pred tem zahodni voditelji in G7 gradili leta: (začasno) je odpravil energetsko izolacijo Rusije, na kateri stoji celoten sankcijski režim proti agresorju, ki je na evropskih tleh zakuhal največjo vojno po drugi svetovni vojni. Tudi če iz tega dogovora ne bo dosti in Donald čez tedne ponovno obrne ploščo, je v mednarodni skupnosti završalo – politično gre namreč za tako moralno sprevrženo in tudi pravno nevzdržno dejanje, da je reakcija preostalega demokratičnega sveta nujno potrebna.
Za na videz povsem neresno fasado političnega PR-ja se namreč skriva izjemno nevarna geopolitična realnost, v kateri lahko že majhna kratkoročna spodbuda povzroči tektonske premike v mednarodnem redu – in prinese nagrado agresorju, ne da bi ta moral privoliti v kakršne koli koncesije. To pa je tako, kot da bi ena izmed zavezniških držav leta 1941 ponudila nacistični Nemčiji posel z industrijskim blagom.
V Disneyjevih risankah je Racman Jaka smešen, a neškodljiv junak. Nekako prikupen v svoji nerodnosti. V realnem svetu pa Donald morda v svojem jezikovnem stilu res "raca" podobno kot Jaka Racman, a imajo njegove lingvistične improvizacije žal izjemno močne posledice. Največkrat pa ne tam, kjer jih sam ali ljudje okrog njega najbolj pričakujejo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
