Mariborskega športnega abrahamovca slavimo danes. Čaga bo, kot se spodobi. Slovesni večer ob 50-letnici združitve mariborske odbojke v enotna kluba, ki sta po moški in ženski liniji začela svoje vzpone in padce. V nekdanji lepotici mesta, dvorani Tabor, ga bodo ozaljšali z revijalno tekmo asov in asic iz sveta športa, politike, estrade in še česa. Nato se na čisto pravi, prvenstveni tekmi Mariborčani spopadejo z Ljubljančani. Maribor proti Ljubljani v športu? Ups.
Saj so mimo časi, ko je Maribor za vse svoje tegobe s prstom kazal na Ljubljano. Vsega vajeno mesto je prešaltalo na nekakšno samozadostnost. Jamranje ni več privlačno. A vendarle ne gre mimo dejstva, da so firme, pokrovitelji, meceni sčasoma migrirali prestolnici naproti. In z njimi vred pogoji za vrhunski šport. Ljubljana je pobegnila Mariboru.
Vsako parno leto je iskanje mariborskih olimpijcev štetje, ki se prehitro konča. Zadnja mariborska (ženska) olimpijska medalja: Katja Koren leta 1994. Zadnja moška: Ivo Daneu leta 1968. Kaj se je zgodilo mestu, ki je bilo od nekdaj ponosno na svoj šport?
Maribor je po prihodu Saše Arsenoviča za župana delal novo strategijo športa. V njej piše, da bi rad imel olimpijce. Olimpijske medalje. Vrhunske rezultate. Državne prvake. Pa jih ima malo. Odbojkarice in hokejistke, vaterpolisti in šahisti, to vam je običajen nabor šampionov iz Maribora. No, NK Maribor se očitno vrača. Da se po nedeljski izvidnici Aleksandra Čeferina in Radenka Mijatovića v Ljudski vrt očitno vrne tudi nogometna reprezentanca, gre za zdaj pripisati temu, da je trava tu bolj zelena kot pri sosedu.
To mesto ima problem, da v množičnosti izgublja vrhunskost. Potrebujemo množičnost? Seveda, to je vendar osnovni namen športa. Toda čez 180 društev se preriva za občinski športni denar. Bi ob tem imeli še vrhunskost? O ja! Toda v začaranem krogu je brez odmevnih zmag težko dobiti gledalca. Na mariborskih tribunah jih je premalo. Če odštejemo Ljudski vrt, kjer jih štejejo v tisočih. Drugod jih je že nekaj sto pravi praznik. Je torej Maribor še športno mesto? Je, je, kar pojdite si popoldne pogledat polne telovadnice in drenjanje za termine, čeprav niti rekreativni šport ni več poceni.
Nekaj se je letos le premaknilo. Občina je dvanajstim klubom in društvom iz ekipnih športnih panog razdelila dodatnih 378 tisoč evrov za nastope na domačih in mednarodnih tekmovanjih. Dovolj? Za začetek bo. Ampak da ni vedno vse v denarju, je itak že dokazoval prav današnji slavljenec.
Podvig ženske veje mariborske odbojke, ko je leta 1985 postala prvakinja rajnke Juge s solzami navijačev na Taboru, je ostal v kolektivnem spominu mesta, kot sta ostala Tam ali Zlata lisica. Blagovni znamki mesta. Bolečini mesta. Da ni vse v denarju, so (ne)nazadnje leta 2021 dokazali moški. V neenakovredni bitki so prekinili šestnajst let slovenske vladavine kluba, ki je z Bleda prestopil v Ljubljano. Ki nocoj v gala večeru spet sreča Mariborčane. Hja, danes morda ne velja tista "zdaj si v najlepših letih, petdesetih zrelih letih ...". A ne dvomite o Mariboru. Sijajno športno tradicijo ima. Zatorej, ne glede na to, kako se konča: vse najboljše, abrahamovci.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
