Pri nas je z neodvisnostjo sodstva očitno vse v najlepšem redu. Vsaj dokler sodniki odločajo tako, kot si želi politika. Ko ne, imamo krivosodje. Po novem pa celo leglo korupcije, ki potrebuje "demokratično deratizacijo". Tako je presodil direktor vladnega urada za komuniciranje Sebastjan Jeretič. Človek bi skoraj pomislil, da je pravosodje največja sanitarna težava te države.
Jeretič se je oglasil prav na dan, ko je državni zbor zavrnil kandidaturo Borisa Gabrijela Hrovata za vrhovnega sodnika. Sodni svet ga je soglasno podprl, poslanci pa so presodili drugače. Zakaj, javnosti niso pojasnili. Pri tako pomembni odločitvi bi človek pričakoval vsaj kakšen argument, ne le rezultat glasovanja.
Sodniki niso nezmotljivi in tudi niso nedotakljivi. Njihove odločitve si zaslužijo kritiko, kadar zanjo obstajajo razlogi. Toda če je politika z zakonom določila, kdo je pristojen za strokovno presojo sodniških kandidatov, bi bilo spodobno, da njegovo presojo tudi upošteva. Ali vsaj pojasni, zakaj je ne. Sodni svet vendarle ni ustanovljen zato, da poslancem krajša čas med dvema glasovanjema. Seveda imajo poslanci pravico glasovati proti. Toda pravica do glasovanja še ne pomeni, da je vsaka odločitev že sama po sebi strokovno utemeljena. Še manj, da javnosti ni treba pojasniti, kaj je pri kandidatu spornega.
Pravosodni minister Mihael Zupančič je še pred dnevi v intervjuju za Večer zatrjeval, da se neodvisnosti sodstva ne dotikajo "niti za mikroskopski milimeter". Zdaj je vseh šest poslancev njegove stranke Demokrati nasprotovalo Hrovatovi kandidaturi. Očitno je mogoče neodvisnost sodstva v intervjujih braniti do zadnjega milimetra, pri glasovanju pa zanjo ne najti niti nekaj besed pojasnila. Morda so merila tako zapletena, da jih ni mogoče pojasniti javnosti. Ali pa tako preprosta, da jih je bolje zamolčati.
Najprej spodkopavanje, potem začudenje
Janez Janša je z izrazom "krivosodje" že zdavnaj pokazal, kako priročno politično orožje je lahko nezaupanje v sodstvo, kadar njegove odločitve niso po političnem okusu. Zdaj se je besednjak še zaostril. Pri tem je skoraj odveč pripomniti, da sodstvo čaka zahtevno leto: reorganizacija sodišč, kadrovske stiske in še Skok. Kot da nima že brez političnih obračunavanj dovolj dela.
Prav včeraj objavljeni indeks vladavine prava organizacije World Justice Project ponuja precej zgovorno ogledalo. Slovenija je sicer nekoliko izboljšala skupno oceno, toda kazensko pravosodje ostaja med njenimi šibkejšimi področji, poslabšal se je tudi kazalnik omejevanja oblasti s strani sodstva. Razlogov za samozadovoljstvo torej ni. Za politične lekcije o tem, kakšno sodstvo potrebujemo, pa očitno nikoli ne zmanjka časa.
Prihodnje leto poslanci ne bodo več odločali o imenovanju že izvoljenih sodnikov na višja sodniška mesta. To bo naloga sodnega sveta. Če je kdo še potreboval argument za takšno spremembo, ga je dobil ob zadnjem glasovanju.
Politika rada ugotavlja, da ljudje sodstvu premalo zaupajo. Ob tem se le redko vpraša, koliko je k temu prispevala sama. Najprej leta spodkopavanja njegove verodostojnosti, potem pa začudenje nad posledicami. Pravzaprav precej uspešen projekt. Le da se z njegovimi rezultati ni vredno hvaliti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
