"Glavna nevarnost je, da zakon (o Skoku, op. ur.) odstrani varovala, ki obstajajo zato, ker dobrim namenom države na dolgi rok ni mogoče zaupati na besedo. Če v predhodnem postopku ni neodvisnega sodnika, ampak tožilec kot nasprotnik vodi preiskavo, se poruši enakost orožij. Argument o učinkovitosti je zato zavajajoč. Varovalo se odstrani, ker se zdi, da ovira želeni izid. /.../
To seveda ni prvi primer. Podobno 'genialne' ideje smo videli že pri prejšnji oblasti, v želji po posegu v svobodo izražanja. Strateški svet za preprečevanje sovražnega govora je vladi predlagal, naj se preuči razširitev kaznivega dejanja še na povzročitev vznemirjenja in zgražanja v javnosti. Vzporedno se je zasledovala strožja zakonodaja na prekrškovni ravni in v medijskem pravu. Ob tem je v političnem diskurzu vztrajno krožila misel, da je treba zajeziti tudi 'lažne novice'. Tudi v tem primeru je obstajala tendenca, da se varovalo najprej razglasi za vrzel. Nato se vrzel domnevno zapolni, da se preprečijo družbene eksternalije. Zamolči pa se, da to ustvarja nove nevarnosti. /.../
Pri vseh teh posegih se ponavlja ista predpostavka: da so varovala odveč, ker so nameni čisti, in da so čisti zato, ker so naši. Zato ni ključno, ali je boj proti korupciji ali proti sovražnemu govoru vreden truda. Je. Ključno je, ali smemo zaradi tega pozabiti, zakaj varovala sploh obstajajo. Obstajajo zato, ker dobre namere oblasti niso jamstvo za prihodnost niti za dobre rešitve. Pripadniki ene strani mislijo, da jih nihče ne bi mogel aretirati zaradi verbalnega delikta, ker oni pa že ne širijo lažnih novic. Pripadniki druge strani mislijo, da jim nihče ne more ponoči potrkati na vrata z lažnimi obtožbami o korupciji, če odpravijo zakonska varovala. Oboji računajo, da ima meč samo eno rezilo. Kako zelo se motijo."
Vir: Ius Info
