(POGLED) Kolumna Dejana Verčiča: Kdo so danes fašisti?

Fašisti so danes povsod. Doma in po svetu. Če sodimo po političnih prepirih, jih je toliko, da za druga politična prepričanja komaj ostane kaj prostora. Fašisti so desničarji, a poslušamo tudi o levem fašizmu. Pa o liberalnem, neoliberalnem, zelenem in zdravstvenem. V Sloveniji in na Hrvaškem imamo za vsak primer na zalogi še komuniste. Če nasprotnika ne moremo spraviti v eno zgodovinsko uniformo, mu pomerimo drugo. Toda če so fašisti vsi, kdo je potem sploh še fašist?

Takšne oznake so priročne. Namesto dolgega pojasnjevanja, kaj je z neko politiko narobe, izrečemo eno samo besedo. Naši prikimajo, nasprotniki se razburijo. Vsi vedo, na kateri strani je kdo. Politična komunikacija opravi svoje. Vprašanje je le, ali smo ob tem tudi kaj razumeli.

Francoska politologinja Marlène Laruelle je leta 2021 izdala knjigo Is Russia Fascist? Unraveling Propaganda East and West. V njej se ob vprašanju, ali je Rusija fašistična, posveti tudi politični moči te oznake. Obtožba fašizma lahko deluje kot strateška naracija: zgodba, s katero politični akterji razlagajo svet, upravičujejo svoja dejanja in diskreditirajo nasprotnike. Rusija se predstavlja kot dedinja zmage nad nacizmom, njeni kritiki pa v njej prepoznavajo prav fašistične značilnosti.

Knjiga je izšla pred obsežno rusko invazijo na Ukrajino februarja 2022. Avtoričine takratne presoje ruskega režima zato ne moremo preprosto prenesti v sedanjost. Toda vprašanje, kaj počnemo, ko nekoga označimo za fašista, ostaja ključno. Tudi precej bliže domu.

Ko oznaka nadomesti argument

Najprej nekaj razlikovanj. Avtoritarnost sama po sebi še ni fašizem. Prav tako ne nacionalizem, populizem ali konservativizem. Ti pojavi se lahko s fašizmom povezujejo, vendar zato še niso njegove sopomenke. Pri prepoznavanju fašizma je pomemben preplet radikalnega nacionalizma, mita o narodnem preporodu, odpravljanja političnega pluralizma, kulta voditelja, množične mobilizacije in poveličevanja nasilja nad domnevnimi sovražniki naroda.

Natančnost pri tem ni akademsko dlakocepstvo. Zdravniku, ki bi vsako bolezen imenoval rak, ne bi zaupali. Pri političnih diagnozah pa takšno površnost pogosto nagrajujemo. Čim hujša je oznaka, tem odločnejši se nam zdi govorec. Kot da bi bila ostrina besede že dokaz pravilnosti presoje.

Oznaka fašist ima posebno moč, ker s seboj prinese tudi navodilo za ravnanje. S konservativcem ali socialistom se lahko prepiramo, pogajamo in dogovarjamo. Ko nekoga razglasimo za fašista, sporočamo, da je prestopil mejo legitimnega političnega prostora. Ni več samo nasprotnik, ki ga želimo premagati na volitvah. Postane sovražnik, proti kateremu naj bi bila dovoljena drugačna sredstva. SF-SN, smrt fašizmu, svoboda narodu. Zato je pomembno, ali je oznaka utemeljena. Če je, nas opozarja na nevarnost. Če ni, lahko nevarnost pomaga ustvarjati.

Putinova "denacifikacija" Ukrajine nazorno pokaže ta mehanizem. Z njo je mogoče napadalno vojno predstaviti kot nadaljevanje boja proti nacizmu. V takšni pripovedi napadalec postane osvoboditelj, napadeni pa dedič zgodovinskega zla. Beseda opravi moralno delo, ki ga dejstva ne zmorejo. Zgodovinska zasluga zmage nad nacizmom naj bi postala dovoljenje za ravnanje v sedanjosti.

Toda zaslug ni mogoče tako podedovati. Država, ki se sklicuje na antifašizem, s tem še ne postane pravična. Tako kot človek ne postane demokrat zato, ker je bil njegov ded na pravi strani zgodovine.

Preteklost na današnji fronti

Za razumevanje tega nam ni treba v Moskvo. V Sloveniji in na Hrvaškem drugo svetovno vojno redno vpokličemo v dnevno politiko. Partizani in domobranci, ustaši in komunisti, revolucija in kolaboracija, osvoboditev in povojni poboji. Preteklost je polna bolečin, ki si zaslužijo resno obravnavo. Politična uporaba teh bolečin pa pogosto služi precej bolj vsakdanjim potrebam. Politika leta 2026 simbolno prestavimo v leto 1943, nato pa od njega zahtevamo, da odgovarja za izbrano zgodovinsko sorodstvo. Njegov predlog za zdravstvo ali davke postane manj pomemben od tega, kam smo postavili njegove prednike. Včasih dejanske, pogosto namišljene. S tem si prihranimo veliko dela. Ni nam treba prebrati predloga, preveriti podatkov ali priznati, da ima nasprotnik v nečem prav. Dovolj je, da vemo, čigav je.

Podobnost tega načina diskreditiranja ne pomeni, da so zgodovinska gibanja, njihovi cilji in zločini enaki. Pomeni, da današnjega človeka ne moremo pošteno presojati zgolj po zgodovinski kategoriji, v katero smo ga potisnili. Odgovoren je za svoja stališča in dejanja. Tudi za opravičevanje preteklih zločinov, kadar to počne. Toda očitek mora temeljiti na tem, kar dejansko govori in počne.

Posebej trdovraten je boj za lastništvo antifašizma. Odpor proti fašizmu in nacizmu ima zgodovinsko vrednost, ki je povojni zločini ne izbrišejo. Prav tako ta odpor ne izbriše zločinov, storjenih v imenu revolucije. Obe ugotovitvi lahko sprejmemo hkrati. Za to potrebujemo sposobnost, da moralnih meril ne prilagajamo svojim političnim simpatijam.

Antifašizem je lahko skupna demokratična zaveza. Ko postane strankarska lastnina, se spremeni v potrdilo o vnaprejšnji nedolžnosti. Naši so dobri, ker so naši. Njihovi so nevarni že po poreklu. Toda iz zlorabe besede ne sledi, da je pojav izginil. Neofašistične in neonacistične skupine obstajajo, tudi pri nas. Nacistični pozdravi, poveličevanje rasne večvrednosti in grožnje z nasiljem nad manjšinami niso zgolj politična stališča, ki nam niso všeč. So razlog za jasno poimenovanje in odločen odziv. Prav zaradi njih potrebujemo natančen politični jezik. S preširokim opletanjem z besedo fašizem lahko dosežemo prav nasprotno od tistega, kar želimo. Če z njo označujemo tudi običajne politične spore, nepriljubljene ukrepe in konservativna stališča, fašizem postopoma izgublja svojo zgodovinsko težo. Če je to, kar vsak dan gledamo, fašizem, potem očitno ni tako strašen. Namesto da bi z oznako razkrili nevarnost, jo udomačimo. Od tod je le še korak do tega, da fašist postane privlačna uporniška identiteta. Podobno lahko oznaka komunist, prilepljena vsakomur, ki zagovarja višje davke ali močnejše javno zdravstvo, postane značka kljubovanja. Kar eni uporabljajo kot zmerljivko, lahko drugi sprejmejo kot odlikovanje. Zgodovinske vsebine zbledijo, ostane užitek v izzivanju.

Tako lahko dobimo novo generacijo upornikov brez razloga, ki si razloge sposojajo iz najbolj krvavih poglavij preteklosti. Eni bi napadali in izganjali nepalske dostavljavce Wolta, drugi bi z bajoneti potiskali kapitaliste v morje. Za svoje nezadovoljstvo si poiščejo skupino ljudi, nad katero naj bi bilo dovoljeno sprostiti bes. Nasilje v takšnih fantazijah dobi privlačnost poguma, žrtve pa postanejo abstraktni predstavniki vsega osovraženega.

Zato je pomembno, da fašizem prepoznamo in poimenujemo, kadar se pojavi. In prav zato z njim ne smemo poimenovati vsega, česar ne maramo. Beseda, ki pomeni vse, nazadnje ne opozarja več na nič.

Moč poimeovanja

V komuniciranju že dolgo vemo, da je pomembna moč določanja dnevnega reda: kdor vpliva na to, o čem govorimo, vpliva tudi na to, čemu namenjamo pozornost. Z njo je tesno povezana moč uokvirjanja, določanja pomena. Bomo neki ukrep razumeli kot zaščito ali represijo? Protest kot demokratično pravico ali napad na državo? Nasprotnika kot tekmeca ali izdajalca?

To ni nova iznajdba digitalnega časa. Je pa danes takšno poimenovanje mogoče širiti hitreje in z manj prostora za pojasnjevanje. "Fašist" gre v naslov, objavo in komentar. Razlaga, zakaj je neko ravnanje avtoritarno, vendar ga zato še ne moremo razglasiti za fašistično, zahteva nekaj več potrpljenja. Od pisca in bralca.

Tudi sami pri tem sodelujemo. Delimo oznake, ki nas razveselijo, ker potrjujejo naše prepričanje o drugih. Natančnost pričakujemo predvsem takrat, ko kdo označuje nas. Pri svojih nasprotnikih smo zadovoljni že z dobrim zadetkom. Tako lahko izgubimo sposobnost razlikovanja prav takrat, ko bi jo najbolj potrebovali. Če je vsaka omejitev fašizem, kako bomo poimenovali organizirano politično nasilje? Če je vsak konservativec fašist, kako bomo opozorili na gibanje, ki dejansko želi odpraviti demokracijo? Prevečkrat sprožen alarm ljudi nauči, da ga preslišijo.

Fašizem zato potrebuje natančno ime. Njegove dejanske zagovornike je treba prepoznati tudi tedaj, ko nastopajo v uglajeni preobleki in se sami tej oznaki odločno upirajo. Enako odločno pa moramo zavrniti navado, da jo uporabljamo namesto argumenta. Vprašanje "Kdo so danes fašisti?" torej ostaja potrebno. Zraven pa sodi še eno: na podlagi česa to trdimo? Največja zmaga propagande nastopi, ko nam ni več treba povedati, kaj je človek storil. Dovolj je, da povemo, kaj je. Od tam do prepričanja, da vemo tudi, kaj smemo storiti z njim, je nevarno kratka pot.

* Dr. Dejan Verčič je visokošolski učitelj na FDV, partner v agenciji Herman&partnerji.

** Prvotno objavljeno v hrvaščini na www.sest.hr.