(POGLED) Kolumna Dejana Verčiča: Iz ustne v pisno družbo in nazaj?

Branje ni naravna človekova sposobnost. Govor je. Branje je kulturna tehnologija, ki zahteva dolgotrajno učenje in redno uporabo. Človeški možgani niso evolucijsko prilagojeni branju; prilagodijo se mu skozi vzgojo in prakso. Če te prakse ni, sposobnost globokega branja slabi.

Profesorji na elitnih univerzah, kot so Harvard, Oxford in Stanford, vse pogosteje opozarjajo, da današnji študenti berejo manj celih knjig kot prejšnje generacije in imajo več težav z dolgotrajnim branjem zahtevnih besedil. V nekaterih študijskih programih je mogoče diplomirati tudi brez obsežnega branja knjig, saj pomemben del študijskih obveznosti temelji na člankih, krajših besedilih in drugih virih. Pri nas opažamo podobne trende. To ni le vprašanje šolskih navad, temveč širše kulturne spremembe.

Večino zgodovine človeštva so ljudje živeli v ustni kulturi. Svet so razumeli skozi pripovedi, pesmi, pregovore in spomin. Znanje se je prenašalo od človeka do človeka, iz roda v rod. Pisava je bila izjema, ne pravilo. Potem je prišla kultura knjige. In z njo se je v družbi utrdilo nekaj, kar danes jemljemo za samoumevno: dolgotrajna zbranost, tiho branje, linearno mišljenje in sposobnost slediti argumentu od začetka do konca. Toda kaj, če je bila doba množične pismenosti le kratka epizoda v zgodovini človeštva?

To vprašanje ni zgolj akademsko. Družbena omrežja, pametni telefoni in umetna inteligenca spreminjajo način, kako pridobivamo informacije, kako komuniciramo in morda tudi kako mislimo. Mogoče smo priča prehodu, ki je po svojem pomenu primerljiv s prehodom iz ustne v pisno kulturo pred tisočletji.

Kako sta pisava in knjiga spremenili človeško mišljenje

Marshall McLuhan je med prvimi opozoril, da mediji niso le prenašalci vsebine, temveč spreminjajo tudi način, kako ljudje zaznavajo svet. Njegov znameniti stavek »medij je sporočilo« pomeni prav to: oblika komuniciranja pogosto vpliva na družbo bolj kot vsebina, ki jo prenaša.

Walter Ong je to misel pozneje razvil v vplivni razlagi prehoda iz ustne v pisno kulturo. V knjigi Orality and Literacy je pokazal, kako je pisava spremenila način mišljenja in ustvarila pogoje za razvoj znanosti, prava, birokracije in modernih držav.

Branje ni le spretnost. Je način organizacije uma. Pismenost je ljudi naučila razmišljati zaporedno, analizirati argumente, primerjati besedila in graditi kompleksne sisteme znanja. Ni naključje, da so se univerze, znanost in moderne demokracije razvile prav v svetu množične pismenosti.

Zakaj je branje več kot pridobivanje informacij

Ameriški politični teoretik Don Herzog na branje gleda kot na posebno obliko pogovora z odsotnim sogovornikom. Ko beremo, se učimo potrpežljivosti, interpretacije in soočanja z nejasnostmi. Besedilo ne odgovarja takoj. Ne prilagaja se našim željam. Ne moremo ga prekiniti s komentarjem ali vprašanjem. Zahteva trud. Prav v tem se skriva njegova vrednost. Branje nas sili, da vstopimo v miselni svet nekoga drugega in tam vztrajamo dovolj dolgo, da ga razumemo. Pogosto se srečamo z idejami, ki nam niso všeč ali jih ne razumemo. Prav zato lahko širimo lastno razumevanje sveta.

Danes pa vse več naše komunikacije poteka drugače. Družbena omrežja, klepetalniki in umetna inteligenca nas navajajo na komuniciranje, ki je hitro, odzivno in pogovorno. Vprašamo in dobimo odgovor. Ugovarjamo in dobimo pojasnilo. Besedilo se prilagaja nam. Knjiga se ni nikoli. Kot opozarjajo zagovorniki teorije o ponovnem vzponu ustne kulture, digitalno komuniciranje vse bolj prevzema značilnosti pogovora, čeprav poteka prek zaslonov. Morda zato vse manj beremo in vse več komuniciramo. Razlika ni nepomembna. Pogovor spodbuja odzivanje. Branje spodbuja premislek. Prav ta premik od razumevanja k odzivanju je eden od razlogov za pojav, ki sem ga v neki drugi kolumni poimenoval »vzpon nevednih mnenjakov in vladavina bedakov«.

Ali se vračamo v ustno kulturo?

Ong je že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja napovedal pojav, ki ga je poimenoval »sekundarna oralnost«. Elektronski mediji naj bi nas deloma vrnili v svet ustnega komuniciranja, vendar na tehnološko višji ravni. Točno to se dogaja danes. Podkasti nadomeščajo knjige. Videoposnetki nadomeščajo članke. Glasovna sporočila nadomeščajo elektronsko pošto. TikTok, YouTube in Instagram dajejo prednost govoru, obrazu, čustvu in trenutnemu odzivu.

Seveda ljudje še vedno beremo in pišemo. Toda osrednji položaj pisane besede v javnem življenju ni več samoumeven. Vse več informacij sprejemamo skozi poslušanje in gledanje. V mnogih pogledih postajamo ponovno ustna družba.

To ni vrnitev v preteklost. Nova oralnost je globalna, digitalna in povezana z omrežji. Milijoni ljudi lahko istočasno poslušajo isti pogovor ali gledajo isti video. Tehnologija je nova. Nekatere komunikacijske navade pa postajajo presenetljivo stare.

Kako umetna inteligenca spreminja odnos do znanja

Umetna inteligenca ta proces še dodatno pospešuje. Prvič po izumu pisave lahko človek do znanja dostopa brez branja v tradicionalnem pomenu besede. Namesto da bi odprl knjigo ali članek, zastavi vprašanje. Namesto da bi sledil argumentu od začetka do konca, prejme povzetek. Namesto da bi sam pisal, narekuje. Pogovor postaja vmesnik za dostop do znanja.

To je izjemna pridobitev. Znanje postaja dostopnejše ljudem, ki nimajo časa, sposobnosti ali motivacije za dolgotrajno branje. Toda hkrati se zastavlja vprašanje, ali lahko povzetek v celoti nadomesti proces razumevanja?

Branje ni samo pridobivanje informacij. Je tudi intelektualna vaja. Ko beremo daljše besedilo, se učimo slediti zaporedju argumentov, prepoznavati protislovja, razlikovati med dokazom in mnenjem ter ohranjati pozornost tudi takrat, ko besedilo ni takoj zanimivo. To niso le bralne spretnosti. To so intelektualne in državljanske vrline.

Zato medijska pismenost danes ni več samo vprašanje razlikovanja med dejstvi, informacijami in dezinformacijami. Je tudi vprašanje, ali bomo ohranili sposobnost poglobljenega branja in razumevanja kompleksnih besedil. V svetu neskončnih povzetkov, kratkih videov in pogovorov z algoritmi postaja prav ta sposobnost ena najpomembnejših oblik intelektualne samostojnosti.

Zakaj postaja javna razprava vse bolj čustvena

Prehod od bralne k bolj pogovorni kulturi ima tudi politične posledice. V svetu knjige lahko napademo argument, ne da bi napadli človeka. Argument lahko presojamo ločeno od osebe, ki ga je zapisala. Besedilo obstaja samostojno in ga lahko vedno znova preberemo, analiziramo in izpodbijamo.

V bolj ustnih oblikah komuniciranja je ta ločitev težja. Govorec in njegove besede nastopajo skupaj. Pomembno postane, kdo govori, kako govori, komu pripada in kakšen čustveni odziv sproži. Argument se hitreje spremeni v spopad osebnosti, identitet in pripadnosti.

Družbena omrežja in vse bolj tudi umetna inteligenca nas navajajo prav na takšno komuniciranje. Ne srečujemo se več predvsem z besedili, temveč z ljudmi, odzivi, komentarji in nenehnimi pogovori. Komunikacija postaja bolj neposredna, bolj osebna in tudi bolj čustvena.

Če je kultura knjige spodbujala premislek, distanco in potrpežljivost, nova pogovorna kultura spodbuja odzivnost, prisotnost in takojšnje reagiranje. Zato ni presenetljivo, da postaja tudi javna razprava vse bolj »vroča«: manj osredotočena na argumente in bolj na ljudi, ki jih izrekajo.

Kaj prihaja?

Morda je največja napaka, da sedanje spremembe razumemo predvsem kot upad branja. Branje je pomembno, vendar verjetno ni osrednje vprašanje. Osrednje vprašanje je, da se po približno petih stoletjih prevlade tiskane besede prvič resno spreminja komunikacijsko okolje, v katerem se oblikujejo človeški um, javnost in družbene institucije.

To ne pomeni, da se vračamo v preteklost. Digitalna oralnost ni enaka oralnosti Homerjevega časa. Nikoli v zgodovini ni bilo mogoče z nekaj besedami priklicati skoraj celotnega človeškega znanja, kot to omogočajo današnji sistemi umetne inteligence. Prav zato je sedanji trenutek tako nenavaden. Prvič živimo v svetu, kjer lahko dostop do znanja postaja lažji, medtem ko sposobnost poglobljenega razumevanja morda slabi.

Vemo pa nekaj drugega. Razprave o branju, prepovedih telefonov v šolah, omejevanju družbenih omrežij za mladoletnike in vplivu umetne inteligence niso ločene zgodbe. Tudi v svojih prejšnjih kolumnah o moralni paniki okoli pametnih telefonov, digitalizaciji in umetni inteligenci sem skušal pokazati, da posamezne tehnologije niso najpomembnejše. Pomembnejše je vprašanje, kako spreminjajo komunikacijsko okolje, v katerem nastajajo naše navade, naše institucije in naš javni um. Prav tam se odločajo dolgoročne posledice tehnoloških sprememb. Morda prihodnost ne pripada ne ustni ne pisni kulturi. Morda vstopamo v nekaj tretjega: družbo pogovora z algoritmi.

Ne vemo še, kakšne bodo posledice tega prehoda. Tako kot ljudje v času Gutenberga niso mogli predvideti moderne znanosti, nacionalnih držav ali demokracije, tudi mi še ne razumemo povsem sveta, ki nastaja pred našimi očmi. Vemo pa, da prvič po izumu pisave dostop do znanja ni več nujno povezan z branjem. Zato vprašanje prihodnosti ni, kaj bodo znali stroji. Vprašanje je, kaj bomo znali ljudje.

* Prvotno objavljeno v hrvaščini na www.sest.hr.

** Dr. Dejan Verčič je visokošolski učitelj na FDV, partner v agenciji Herman&partnerji.