Ko sem prvič slišal, da bodo letošnjim prvošolcem v šolske torbe položili izvod Ustave Republike Slovenije, sem se ustavil. Ne zaradi jeze. Ne zaradi političnega nestrinjanja. Ustavil sem se zaradi občutka prostora. Ustava je tekst. Gost, zgoščen, težak. Je zgradba stavkov, ki so bili skrbno zloženi, da bi držali skupaj neko skupnost. A prostor, v katerem ta tekst pristane – šestletnikova torba, polna novih zvezkov, barvic in še nerazvezanih vezalk – ni prostor, v katerem bi se ta tekst lahko naselil. Je preozek. Premehak. Preveč odprt za igro in premalo pripravljen na teže.
Zdelo se mi je, da smo pozabili na razliko med krajem in prostorom. Kraj je tisto, kar nastane, ko se nekaj usede vanj in začne dihati. Prostor je samo možnost. Ustava, položena v torbo otroka, ki še ne bere, ostane prostor. Ostane papir. /.../
Zato sem začel iskati. Ne proti, ampak za. Kaj bi lahko bilo tisto, kar bi v isti torbi lahko postalo kraj? Najprej sem pomislil na strip. Ustava v stripu Zorana Smiljanića obstaja že leta. Maja in Miha hodita skozi člene, kot bi hodila skozi sobe. Risba nosi težo, besede so lažje. A tudi ta strip je bil narejen za starejše otroke. Za tiste, ki že znajo brati med vrsticami.
Moj vnuk bo letos prvošolec. Tudi on že zna težke teme predelati v narisano zgodbo. Vidi, sliši, riše. In prav zato vem, da bi mu suha Ustava ostala le papir. Narisana zgodba pa bi lahko postala kraj, v katerega bi se usedel. Jaz sem za. Za to, da otroci začutijo duh, ki nas drži skupaj. A sem prepričan, da ta duh ne pride skozi težo papirja. Pride skozi risbo, skozi zgodbo, skozi barvo, skozi tišino, v kateri se lahko nekaj usede. Ker kraj ne nastane z ukazom. Nastane s tišino, v kateri se nekaj usede."
