(INTERVJU) Anna Maria Čeh: Če gre Kristjanu slabo, je moja krivda, če mu gre dobro, so vsi srečni

Kristjan Čeh ima ključe fitnesa športne dvorane Mladika na Ptuju, kjer v času poletnih počitnic ni vrveža. Za starega in novega evropskega prvaka ni počitka, po prihodu iz Birminghama, kjer je osvojil novo sijoče odličje, nadaljuje treninge. A to počne kjerkoli že je, doma, v Novem mestu, Ljubljani ... nenazadnje sezone še ni konec in spanje na lovorikah se nikoli ni izkazalo za pametno potezo. 

Če bi kdaj na to pozabil, bi hitro dobil opozorilo. Že doma, od žene, ki ni le njegova življenjska sopotnica, temveč bo po novem prevzela vajeti na treningih in pripravah. Estonec Mart Olman se po treh sezonah poslavlja, 27-letni štajerski orjak pa je spoznal, da ima v družinskem okolju prav vse, kar potrebuje. Njegova Anna Maria ima najboljše oko in opazi tudi malenkosti, ki jih drugi spregledajo. 

Ob našem obisku treninga moči nam je Estonka odklenila vrata telovadnice, nas lepo sprejela in si vzela čas za Večerov mikrofon. Kdaj je pogovor na kratko prekinila za kratka navodila (Kristjan je itak vedel, kaj mora početi) ali ko je vedela, da bodo uteži z vso silo treščile ob tla. Takrat se je zatresla cela dvorana, morda kar Ptuj, tako se je zdelo, takšno gmoto železja je dvigoval naš silak.

Anna Maria Čeh je tudi sama atletinja, metalka kladiva, večkratna estonska prvakinja ter udeleženka evropskega in svetovnega prvenstva, ki pa bo ob novi vlogi svojo kariero postavila na stranski tir. No, saj jo je že zdaj, ko je bilo treba, da ne bi česa prikrajšala najboljšega slovenskega atleta zadnjih let, s katerim sta se pred enim letom poročila, nedavno pa vselila v novo hišo v bližini najstarejšega slovenskega mesta. 

Tukaj se par namerava ustaliti po karieri, si ustvariti družino, pa čeprav konec športne poti Kristjana Čeha menda še ni tako blizu. Čeprav Estonka ob prihodu v Slovenijo pred leti kot Kristjanovo dekle ni bila deležna rdeče preproge, pravzaprav je bila šokirana od negativnosti, ki je je bila deležna. Tudi o tem se je razgovorila, a najprej o lepih rečeh. O drugem naslovu evropskega prvaka. 

Anna Maria, v Birminghamu smo videli najboljšo predstavo Kristjana na velikih tekmovanjih. Kako ste jo doživeli?

"Vedela sem, kako dober je on, nisem pa vedela, kako dobri so drugi. Če me vprašate, če sem jo pričakovala, je odgovor da in ne. Da v smislu, da sem vedela, da lahko vrže disk tako daleč, ne pa, ker nisem vedela, česa so zmožni drugi. Bila sem v precepu."

Pa ste bili na koncu presenečeni, da je konkurenco preletel za kar dva metra in pol, da je kar štirikrat vrgel več kot 70 metrov, kar je še en podatek o njegovi superiornosti?

"Spet - da in ne. Opazila sem, da ko je šlo prek 72 metrov, so si nekateri tekmeci zaželeli preveč - in to nikoli ni dobro v tehničnih disciplinah. Postaneš zakrčen in to tehnično postane težava."

Kristjan je do zdaj dlje vrgel disk le letos spomladi v ZDA, pa še to zgolj za deset centimetrov, pa se pri pomoči vetra v Ramoni pogovarjamo o metrih. Lahko rečete, da je trenutno v življenjski formi?

"Da, zagotovo. V Ramoni je povedal, da ni zadel vetra, da je metal pod vetrom. V tem pogledu ni maksimalno izkoristil pogojev. Imel je zelo dobre mete na ogrevanju in na treningih, ampak to ne šteje. Na tekmah pa bi rekla, je dosegel rezultate, kot bi jih lahko tudi kjerkoli drugje. Malo je že pomagal veter, ampak ne tako, kot bi moral, ker je disk letel prenizko."

Poznate ga že več let. Kaj je v zadnjem obdobju delal boljše, drugače, da je trenutno tako dober?

"Kristjan ima rad ob sebi nekoga ves čas - in to, mislim, da lahko naredi veliko razliko. Jaz sem lahko ob njem 24 ur na dan, drugi pa odhajajo domov. Mislim, da je to glavni faktor. Poleg tega je hiša končana, kar ga je osrečilo. Kar nekaj stvari se je sestavilo."

Pričakujemo torej lahko, da ga bo od zdaj težko sklatiti s prestola?

"Morate vedeti, da šport ni lestev, da bi samo plezali navzgor. So vzponi in so padci. Zagotovo smo izkusili padce. Glavni cilj za to sezono, ki še ni končana, je biti stabilen na nivoju, ki ga je zmožen. Za naslednje sezone pa bom samo rekla, da je cilj ostati zdrav in osvajati medalje."

Omenili ste padce, ki jih je bilo kar precej. Večkrat ni ravno v najboljšem trenutku prišlo do menjave trenerja - pa tista smola lani v mokrem in spolzkem krogu na svetovnem prvenstvu v Tokiu ... Kako se je izvlekel iz tega, na kak način je Čeh postal močnejši?

"Kristjan ima eno zelo dobro lastnost, da lahko hitro pozabi. Takšen pač je. Po Tokiu je šel naprej in vse pustil za sabo. Ni razlogov, da bi ostal v preteklosti. Kar je bilo, je bilo. Povedali smo, kaj se je zgodilo, vsak si je lahko ustvaril sliko. Šel je naprej in o tem ne razmišlja več."

Kaj je po vašem mnenju njegova najboljša lastnost, največja prednost pred tekmeci?

"Čisto preprosto - to, kakšen se je rodil. Je visok, je hiter, je močan. Je med najboljšimi, kar se tiče fizičnih sposobnosti. Ima vse, česar mnogi nimajo. Nekateri so visoki, pa ne govorim o nikomer določenem, a niso hitri, ali so visoki, vendar ne močni. Kristjan pa ima vse, lahko je hvaležen svoji genetiki. Mislim, da je k temu veliko pripomoglo tudi življenje v mladosti. Opravljal je delo na kmetiji, kar mu je dalo naravno moč, užival je organsko hrano iz domače pridelave, kar je nasploh pomembno v najstniških letih, da dobiš prava hranila. Sicer me v tistem obdobju ni bilo zraven, zato ne morem komentirati, zagotovo pa ima v osnovi odličen material. Ni le produkt dela trenerjev ali kakšnega genija iz ozadja."

Slovenci smo v tujini poznani tudi kot pridni, marljivi delavci. Je Kristjan tudi takšen ali ga je treba priganjati za treninge, vleči iz postelje?

"Kaj praviš, Kristijan? Nisi poslušal, ne? (se Anna Maria nasmehne in obrne proti možu, ki dviguje uteži, op. p.). Je garač in izjemen tekmovalec. Tudi če ga kdaj zjutraj moram malce dregniti, ga na tekmovanjih ni treba. Ko je spočit in se dobro počuti, je pravi tekmovalec. On opravi vse delo, mene ni v krogu."

Ste pa mu vse bližje. Kristjan je povedal, da se Mart Olman umika in da boste vi prevzeli vlogo glavnega trenerja oziroma trenerke, kar je kar velika odgovornost. Kako je prišlo do tega? 

"Nekaj stvari bi rada povedala. Najprej, da sem še aktivna metalka kladiva, ne bivša, sem letošnja državna prvakinja. Drugo, po lanskem Tokiu je Mart Olman, ki igra zelo pomembno vlogo tudi letos, rekel, da čuti, da bo to leto najboljše tranzicijsko leto. On v to verjame in to vidi kot odlično priložnost. Ko je to rekel, se je odločil. Glede odgovornosti pa lahko rečem, da bo zame ostalo enako. Če gre Kristjanu slabo, je moja krivda, če mu gre dobro, so vsi srečni. Po Parizu (olimpijskih igrah, na katerih je Čeh osvojil četrto mesto, op. p.) sem bila deležna sovražnosti, po Tokiu sem bila deležna sovražnosti, ampak ni mi mar, počnem svoje stvari. Moj edini cilj je, da je Kristjan srečen in da meče daleč. Tako je že nekaj let." 

Je to še kar nadaljevanje dogodkov pred olimpijskimi igrami v Tokiu, ko je Kristjan treniral še doma na Ptuju in naj bi se zaradi vas razšel s prvim trenerjem? Koliko je bilo tisto travmatično za vas?

"Najprej naj povem, da k sreči nisem labilna oseba. Vedno sem bila čustveno stabilna. Ni bilo toliko travmatično, kolikor sem bila razočarana. Nihče ni vprašal za mojo plat zgodbe. Naj vam narišem mojo sliko. Predstavljajte si, da pridete v novo državo, ker se zaljubite v čudovitega fanta - in čez štiri mesece ste v medijih slab človek. Bila sem razočarana. Vi me ne poznate, oni me ne poznajo. Lahko bi me vprašali in bi povedala, kakšno je stanje. Sem potrpežljiva, veliko je potrebno, da se razburim, čeprav sem se bolj spraševala, kaj sem doživela, zakaj je to sploh zgodba. Ne bi smela biti. Morali bi biti Kristjanovi dosežki, ki so bili tisto leto odlični, mimogrede. Zakaj bi se morali spotikati ob njegove osebne odločitve? Razumem, da je športnik in ljudi zanima, ampak če mu res želite najboljše, pišite o dobrih stvareh, ne o govoricah ali o tem, kaj si nekdo, ki je zagrenjen, izmisli. Ker za to je šlo, za maščevanje. Ampak šla sem naprej, oba sva šla naprej." 

Kako je to vplivalo na vajin odnos s Kristjanom?

"Zagotovo ga je okrepilo. Ni šlo za mojega trenerja, nisem bila prizadeta v tem smislu, Kristjan je bil bolj. Toda stala sem ob njem in ga podpirala, spominjala, kaj je pomembno v življenju. Potem pa sva šla naprej. Toda naj se vrnem na začetek. Nikoli nisem bila napoti, nisem rekla, naj zapusti trenerja ali karkoli drugega. Situacija se je tako poslabšala, da ni več želel iti naprej po tisti poti. Odločitev je bila Kristjanova. V športu sem veliko let. Ko sem vstopila v ta svet, sem si prav tako želela zlatih kolajn - in šport je bil moja prioriteta. Preden sem spoznala Kristjana, mi je metanje kladiva pomenilo vse. Zato sem razumela in se nisem želela vpletati, igrati junakinjo. Če pa je Kristjan nesrečen, je bilo treba nekaj ukreniti - in tu je potegnil črto." 

Bila je to najbolj razvpita menjava Čehovega trenerja, ne pa edina. Pred olimpijskimi igrami v Parizu se je razšel z Gerdom Kanterjem. Pa je bilo prav tako stresno ali ste to vzeli kot normalen dogodek v karieri športnika?

"Očitno ni bilo idealno. Prva menjava je bila nadvse potrebna, le to bom rekla, razhod z Gerdom pa je bil ... Nočem reči nič slabega, ampak najboljši atleti včasih niso najboljši trenerji. Če razumete tehniko diska, lahko opazite, kaj se je zgodilo. Bila je izkušnja. Kristjan je postal svetovni prvak, osvojil je dve srebrni kolajni, zato ne morete reči, da je bil izjemno neuspešen. Ampak spet se je ponovila zgodba - če je začutil, da mora iti naprej, je to moral storiti. Nato je stopil v stik z Martom. Veliko mu dolgujeva. Izvlekel ga je iz tega položaja in na meni je, da delo nadaljujem." 

Kaj ste kot trenerka odnesli od Kristjanovih trenerjev?

"Prvo kot prvo nisem trenerka. Nisem izdelala nobenega metalca, ki bi vrgel čez 70 metrov. Sem v procesu pridobivanja izobrazbe. Je pa znanje vse, toda imaš veliko težavo, če misliš, da vse veš. Učila se bom in verjetno delala napake, ampak upam, da ne bom oseba, ki pravi, da vem vse, da sem najboljša. Pridobivala bom znanje tudi zato, ker se rada učim." 

Rekel sem, da boste njegova trenerka zato, ker je Kristjan rekel, da boste ... 

"Kristjan je vzel mačko iz žaklja ..."

Rekel je tudi, da imate najboljše oko, da vidite, česar drugi ne.

"Tega ne morem komentirati. Vem pa, da je to reklo že nekaj ljudi. Rekla bi le, da sem kar obsedena z malenkostmi, detajli. Mogoče ima kaj povezave s tem. Velikokrat sem analizirala svoje videoposnetke. Moja ideja dobrega preživljanja časa je, ko opravljam tehnične analize štiri ure. Pri tem se res zabavam. Ne morem pa reči, da vidim, česar drugi ne. Opazim stvari. Trudim se ohranjati misli sveže, ker če si z nekom ves čas skupaj, se hitro navadiš na to sliko. Ampak če tako čuti, potem je dobro." 

Ste sami kdaj poskusili metati disk? Zakaj vam kladivo bolj ustreza?

"Za met diska sem premajhna. Ukvarjala sem se s več disciplinami, odločala sem se med kopjem in kladivom. Jaz trinajstletnica sem mislila, da je pri kopju preveč poškodb, čeprav ne vem, zakaj. Disk sem poskusila, vendar mi ni šlo, ampak zame je to disciplino lažje gledati kot kladivo. Mogoče ima kaj zveze s tem, da ko opazujem sebe, ne morem stopiti iz svojega telesa. Ko gledam sebe, vem, da sem to jaz - in sem zelo kritična do tega, kar počnem v krogu. Ko pa opazujem Kristjana, so moje misli jasne. Lahko objektivno spoznam, kje so napake, in jih odpravim." 

Vem, da je to težko reči, ampak kako veliko rezerv ima pri tehniki in na drugih področjih? Koliko še lahko napreduje?

"Veliko razmišljam o tem. Zelo konstantni smo pri tehniki že kakšno leto. Ena stvar je tehnika, nekaj drugega pa specifična moč. Podobno je pri dviganju uteži. Isto gibanje, pravilno gibanje moraš ponavljati znova in znova - in potem se bo specifična moč povečala. Jaz temu pravim puščanje, veliko razpok še vidim v njegovi tehniki - in to me osrečuje, ker to pomeni, da lahko napreduje. V metre pa vam tega ne morem preračunati. Nisem stroj. Lahko vam povem, da je pri biomehaniki še veliko prostora, sem pa tudi izjemno hvaležna, do kod smo že prišli. Mislim, da je bilo evropsko prvenstvo zelo uspešno, se pa tudi zelo veselim nadaljnjega dela." 

Zdaj je zlata doba v metu diska, imamo ogromno izvrstnih atletov, ki premikajo mejnike. Njihovi bodo morda ostali še dolga desetletja. Je to dodatna motivacija za vas?

"Zagotovo. Kristjan je po evropskem prvenstvu povedal, da do zadnjega meta ni bil prepričan, ali bo zmagal. To je dobra stvar, ker te drži budnega, na preži. Običajno si na evropskih prvenstvih z 69, 70 metri že zmagal, vedel si, da si delo že opravil. Tokrat nihče ni vedel, ne on, ne jaz. Če sem iskrena, drugih niti nisem gledala, samo s Kristjanom sem se ukvarjala, ampak bilo je kar nekaj metalcev, ki bi lahko vrgli disk precej dlje."

Kakšen je status vaše kariere? Koliko se ji boste še posvečali ob tej novi vlogi?

"Prvič v življenju jo bom postavila na stranski tir. Zelo blizu sem bila uvrstitvi na evropsko prvenstvo v Birminghamu, ampak sem se morala odreči štirim pomembnim tekmovanjem, zato mi je ranking precej padel. Po državnem prvenstvu sem prejela klic, naj bom pripravljena, da bom morda vseeno nastopila, ampak nisem. Odločitev sem sprejela zavestno. Saj sem že nastopila v kvalifikacijah evropskega prvenstva. Kaj bi pridobila? Šla bi tja, tekmovala v kvalifikacijah - in kaj potem? Samo Kristjan bi s tem izgubil. Jaz pa tudi, ne bi mogla iti v krog in razmišljati le o sebi. Razmišljala bi o njegovih kvalifikacijah, ogrevanju, finalu ... Bilo bi kul tekmovati, ampak sem stopila korak nazaj. S kladivom se bom ukvarjala toliko, da se ne bo poznalo pri njegovem športu. Na treningih kampih imam čas tudi zase, ampak če bom čutila, da bom na njegovi poti, se bom zagotovo umaknila. Še vedno imam nekaj ciljev, ki jih želim uresničiti. Mislim, da so dosegljivi. Bomo videli." 

Jih lahko izdate?

"Seveda. Mislim, da lahko postavim estonski državni rekord (Kati Ojaloo ga ima pri 71,50 m, manjka ji 1,65 m, op. p.) - in rada bi osvojila še par državnih naslovov. Zanje mi ni treba trenirati ogromno, čeprav imamo kar nekaj zelo dobrih metalk, ampak 65 metrov bi se dalo vreči. Tudi za državni rekord ni pomembna velika količina treninga, ker sem to počela veliko let, ampak se mi morajo stvari sestaviti. Zelo dobro sem nazadnje trenirala v Novem mestu, vendar sem staknila poškodbo ramena in vse pokvarila. Po tem smo se odločili, da bom ob Kristjanu na vsakem tekmovanju. Če ste v štirih državah v enem tednu, ni idealno za trening, ampak še vedno zmagujem na državnih prvenstvih, kar mi zadostuje (v zadnjih desetih letih je zbrala šest naslovov in nikoli ni bila slabša kot druga, op. p.)." 

Nastopili ste tudi na dveh velikih tekmovanjih. Na SP 2017 ste osvojili 18. mesto, na EP leto kasneje 16. mesto. Kako ocenjujete svojo kariero?

"Moja kariera je posebna zgodba. Bila sem v številnih top ekipah, v veliko državah, trenirala sem z olimpijskimi prvaki. Moja potreba po znanju je nekaj, kar me je odneslo od poti, po kateri sem hodila, a ničesar ne obžalujem. Ker sem živela na Poljskem, sem spoznala Kristjana. Še enkrat bi storila enako. Našla sem najpomembnejšo stvar v svojem življenju, kar je družina. Če me vprašate po rezultatih, pa nisem najsrečnejša (smeh)."

Kako kombinirata osebno življenje s športnim? Je težko, da se ne bi ves čas pogovarjala o atletiki?

"Ni tako težko, ker ne komplicirava. Ko greva domov in želiva govoriti o disku, to počneva. Če imam kaj povedati, dam tudi televizijo na pavzo in to storim. Očitno ne govoriva o disku in športu 24 ur na dan, sedem dni na teden, ampak ni težko. Vsaj za naju, ne vem, kako se tega lotevajo drugi. Če si poročen, je vse tako prepleteno, da ni več meja. Na treningu sem trenerka, ampak Kristjan ve, da sem tudi žena in me ne gleda kot tujko. Najini osebnosti se zelo dobro ujemata."

Vi pa morate na treningu tudi malo gledati na moža, da ne pritiskate preveč ...

"O, ne (smeh). Na treningu mu kar naložim. Dobro ga lahko preberem po šestih letih skupnega življenja. Če je res v bolečinah, seveda ne bom še dodajala, sicer pa sva tukaj zato, da delava, zato pritisnem nanj stoodstotno."

Kaj počneta ob atletiki, v čem najbolj uživata?

"Rada sediva pred televizijo in gledava dokumentarce. To je najin čas. On rada sestavlja puzzle, lego kocke, jaz rada berem, obsedena sem s tem. Na splošno nimava veliko časa, nimava časa, da bi kam šla in fizično kaj počela, to bi nama vzelo dragocen čas, ki ga sicer nameniva športu."

Nedavno sta zaključila gradnjo hiše v bližini Ptuja. Kako vam je všeč tukaj, kako drugače je kot v Estoniji?

"Ja, res je drugače. Všeč mi je manjši kraj, ker ne tičim v prometnih konicah 45 minut ali še več, kar se mi dogaja v Talinu. Tukaj imava do treninga deset minut. Čas pomeni vse, izgubljenega ne moreš povrniti. Trening na Ptuju je sicer malo težava, zato sva precej v Novem mestu. To je žalostno."

V čem je tu problem?

"Nič ne manjka, ampak rada imava mir. Rekla bom le, da tega na Ptuju nisva povsem deležna, okolje nama ni povsem naklonjeno."

Verjetno pa sta odločena, da bi se tukaj ustalila tudi po karieri? 

"Da. O tem sva se pogovarjala od vsega začetka. To so velike, pomembne stvari. Če po petih letih skupnega življenja ne ugotoviš, da si želiš enakih stvari, imaš težave. Strinjala sva se, da je tukaj boljše vreme, boljša kvaliteta življenja ... Estonija je tudi super, ampak je hladna in draga. Če sva želela živeti tako, kot sva se odločila, da si zgradiva hišo, je imelo več smisla biti tukaj. Seveda pogrešam svoje prijateljice, ena zdaj živi v Sloveniji, to mi je uspelo, druge pa so telefonski klic oziroma avionski let stran."

Kaj vam je najbolj všeč na Ptuju oziroma v Sloveniji, na kar bi morali biti mi ponosni?

"Bučno olje je zelo dobro, prav tako vina. Pred prihodom v Slovenijo ga sploh nisem pila, zdaj si ga zunaj sezone občasno privoščim. Porcije hrane so ogromne glede na to, koliko plačaš, na splošno je hrana zelo dobra, okusna, sveža, veliko bolj kot v moji domovini. In vreme ... Vi verjetno mislite, da je bila to poletje vročina neznosna, ampak midva uživava. Pri nas takšnih poletij ni."

Pri nas je rek, najprej štal'ca, pol pa krav'ca ...

"A me sprašujete, kdaj pridejo kravice? Lahko storim veliko, ampak nisem čarovnik. Vzgajati otroka in iti na olimpijske igre, pri tem pa najboljše pripraviti Kristjana ... To je izjemno zahtevno. Zato mislim, da prej ... nikakor. Olimpijske igre v Los Angelesu bodo njegov vrhunec v smislu starosti, zrelosti, bla bla bla. Ne znam si predstavljati, da bi se povsem posvetila obema. Nikomur pa nočem nič vzeti, niti Kristjanu niti bodočemu otroku, zato menim, da bo prišel kasneje."

Še dve leti je do olimpijskih iger v ZDA - pa se o njih že zelo resno pogovarjamo. Tam bo torej tekma njegovega življenja, vse je že osredotočeno nanjo?

"Da. Ampak to je le prva ovira na poti. Generacije se bodo menjale in še vedno ne bo star. Veliko metalcev je odličnih tudi do 38. leta. Ne pravim, da bo Kristjan tako dolgo vztrajal, sam se bo odločil. Dokler se bo lahko boril za medalje, dokler bo zdrav in srečen, lahko to počne. Niti v Brisbanu pri 33 letih ne bo star, ampak Los Angeles bo sladko mesto, ko govorimo o letih, saj bo na vrhuncu."