Bomo z uporabo umetne inteligence izgubili otroško domišljijo?

Bodo sodobna orodja spodbudila otroški potencial ali pa bodo nadomestila njihovo lastno razmišljanje in ustvarjalnost?

V javnosti se odpirajo razprave o tem, ali umetna inteligenca (UI) predstavlja izjemnega pomočnika ali predvsem grožnjo otroški domišljiji. Vpliv umetne inteligence na kognitivni razvoj najmlajših je področje, ki ga tudi stroka šele spoznava. Bistvena razlika se skriva v načinu uporabe – tehnologija pač lahko deluje kot orodje za spodbujanje potenciala ali kot nadomestek za človeški vložek. »Če je umetna inteligenca uporabljena na smiseln način, je lahko izjemno orodje, ki pospešuje otrokove kognitivne sposobnosti in mu pomaga pri izpolnjevanju njegovih polnih potencialov. Težava nastane takrat, kadar ustvarja namesto njega,«

opozarja dr. Tristan Rigler, specialist klinične psihologije s Centra za mentalno zdravje Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana. Po mnenju sogovornika je posebej občutljivo področje otroška domišljija, ki deluje zunaj utirjenih vzorcev. »Če ustvarjanje prepustimo algoritmom, tvegamo izgubo pristne ustvarjalnosti, saj umetna inteligenca še vedno deluje znotraj prednastavljenih okvirov.«

Zakaj algoritem ne more nadomestiti prijatelja?

Predvsem mlajši uporabniki tehnologijo hitro »posvojijo« in jo dojemajo kot prijatelja ali avtoriteto. Čeprav to sproža skrbi o izolaciji posameznika, dr. Rigler pomirja, da je medosebni človeški stik globoko zakoreninjen v našem evolucijskem razvoju in ga stroji ne morejo zlahka izpodriniti. Tveganje pa nastopi takrat, kadar otrok ali mladostnik poskuša z algoritmi zapolniti praznino osamljenosti. »Umetna inteligenca ni pristen in iskren sogovornik, saj je narejena na način, da ugaja sogovorniku in mu služi. Pristni odnosi pa zahtevajo pogajanja, prilagajanja in tudi frustracije,« poudarja klinični psiholog. Prav zmožnost obvladovanja konfliktov in prilagajanja v medosebnem prostoru je tisto, česar »digitalni vsevedi« ne morejo ponuditi ali nadomestiti.

Čeprav v klinični praksi še ni zaznati neposrednih negativnih sprememb zaradi same uporabe generativnih modelov, pa mladostniki tehnologijo že pospešeno vključujejo v svoje življenje – ne le za šolske obveznosti, temveč tudi za spoprijemanje z osebnimi stiskami. Sogovornik navaja primer pacienta, ki se je v času med dvema terapijama pogovarjal z umetno inteligenco, da bi razbremenil stisko ali preveril določene misli, nato pa te ugotovitve prinesel na obravnavo. »Ta komunikacija ni nadomestila terapevtskega odnosa, je pa služila za preverjanje določenih idej in poskus razbremenjevanja stisk. To je konstruktivna uporaba umetne inteligence, saj služi kot orodje, ki se potem prenese v medosebno polje.«

Kako razviti kritično distanco do »samozavestnih« odgovorov?

Ena večjih zank generativnih modelov je njihova izjemno suverena in prepričljiva argumentacija, ki lahko otroke zavede v nekritično prevzemanje informacij. Naloga odraslih je, da mladim pojasnijo delovanje teh sistemov in jih naučijo preverjanja virov. Za uspešno usmerjanje mladih pa se morajo najprej izobraziti starši in pedagoški delavci ter digitalna orodja postaviti v ustrezen kontekst. »Otroke lahko naučimo kritične distance predvsem tako, da jim razložimo, da je umetna inteligenca le orodje, in ne vir neskončnega in pravilnega znanja. Hkrati jim pokažemo tudi zelo človeško lastnost: če nekdo zelo suvereno razlaga določene vsebine, mu ljudje lažje verjamemo,« pojasnjuje dr. Rigler.

Meja med uporabo in odvisnostjo

Kje je torej tista prelomna točka, ko tehnologija preneha biti podporno orodje za učenje in postane pot v kognitivno pasivnost? »Meja je tam, kjer oseba avtomatično pomisli, da lahko to orodje naredi vse namesto nje. Kadar oseba ne uporablja več lastne inteligence, ampak uporablja umetno inteligenco kot nadomestek prave, človeške inteligence, preneha biti ustvarjalna,« zaključuje dr. Tristan Rigler.