Dejan Verčič
Pred nekaj desetletji je eden najbolj spoštovanih pediatrov na svetu, Benjamin Spock, v svoji svetovni uspešnici Nega in vzgoja otroka spremenil en sam stavek. Staršem je priporočil, naj dojenčke polagajo spat na trebuh namesto na hrbet. Za to ni imel trdnih dokazov. Menil je, da se bodo tako izognili sploščeni glavi ali da se otroci ne bodo zadušili z izbljuvki.
Ker je bila njegova knjiga svetovna uspešnica (objavljena je tudi v slovenščini), so priporočilo prevzeli zdravniki in milijoni staršev. Istočasno je začelo naraščati število smrti zaradi sindroma nenadne smrti dojenčkov. Prve raziskave, ki so primerjale umrle dojenčke z zdravimi, so se pojavile že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Posamezne študije še niso bile dovolj prepričljive. Šele ko so raziskovalci njihove rezultate sistematično združili, je postalo jasno, da spanje na trebuhu pomembno poveča tveganje za smrt dojenčka. Kasnejše analize so pokazale nekaj pretresljivega. Če bi dokaze pravočasno zbrali, primerjali in jih upoštevali, bi lahko samo v Združenem kraljevstvu rešili okoli deset tisoč otrok, v Združenih državah in Avstraliji pa približno petdeset tisoč.
Benjamin Spock ni bil ne neumen ne zlonameren. Bil je eden največjih strokovnjakov svojega časa. Njegova napaka je bila drugačna. Verjel je, da so ugled in izkušnje dovolj.
Rojstvo medicine, ki temelji na dokazih
Prav to je nekaj let pozneje začel opažati mladi britanski zdravnik Ian Chalmers. Dva ugledna porodničarja sta lahko isti nosečnici dala povsem različna nasveta, odločilo pa je mnenje najstarejšega ali najuglednejšega v prostoru. Angleži so za takšen način odločanja pozneje našli duhovit izraz eminence-based medicine – medicina, ki temelji na ugledu. Še bolj zbadljiva je kratica GOBSAT (Good Old Boys Sat Around the Table): nekaj uglednih mož sedi okoli mize in odloči, kaj je prav.
Chalmers se s tem ni mogel sprijazniti. Začel je zbirati vse razpoložljive klinične raziskave o nosečnosti in porodu ter jih sistematično primerjati. Pokazalo se je, da številni rutinski posegi niso prinašali nobene koristi, nekateri pa so bili celo škodljivi. Med njimi britje porodnic, rutinske epiziotomije in številni drugi posegi, ki so jih desetletja izvajali zato, ker so zdravniki verjeli, da pomagajo, ne pa zato, ker bi to dokazovale raziskave.
Veliko časa preživim na avtocesti med Ljubljano in Zagrebom. Ob radiu zato rad poslušam tudi podcaste, pogosto posnetke javnih razprav. Pred nekaj tedni sem na eni od njih poslušal znanstveno novinarko Helen Pearson, ki je med drugim omenila tudi ti dve zgodbi. Že sami zase sta zanimivi. Pritegnili pa sta me zato, ker sploh ne govorita predvsem o medicini. Govorita o nas.
Ena raziskava še ni dokaz
Radi mislimo, da živimo v dobi znanja. Hodili smo v šole. Imamo univerze, raziskovalne inštitute, znanstvene revije. Nikoli v zgodovini človeštva nismo vedeli toliko o svetu okoli sebe. Toda ena najpomembnejših idej, na katerih temelji sodobna znanost, pa je presenetljivo mlada. Posamezne raziskave medicina pozna že stoletja. Šele v drugi polovici dvajsetega stoletja pa se je uveljavila zamisel, da nobena posamezna raziskava, noben profesor in nobena avtoriteta niso dovolj. Pred pomembno odločitvijo je treba sistematično pregledati vse najboljše razpoložljive dokaze. Izraz na dokazih temelječa medicina se je v strokovni literaturi pojavil šele leta 1991. To ni pomenilo rojstva znanstvene medicine. Pomenilo je rojstvo novega načina razmišljanja. Največji dosežek moderne znanosti niso njena odkritja, ampak pravila, po katerih ločuje dokaze od mnenj. Toda prav tu delamo napake tudi danes.
Skoraj vsak dan preberemo bombastičen naslov: »Raziskava je pokazala …« ali »Znanstveniki so odkrili …«. Toda ena raziskava še ni dokaz. Lahko je odlična ali slaba. Lahko je naključje. Lahko vsebuje metodološke napake. Lahko je kasneje ovržena. Prav zato znanost ne temelji na posameznih raziskavah. Temelji na njihovem primerjanju. Na preverjanju, ali do podobnih ugotovitev pridejo tudi drugi raziskovalci. Na postopnem sestavljanju celote dokazov. Prav to je bila Chalmersova velika zamisel. Ni ga zanimalo, katera raziskava ima prav. Zanimalo ga je, kaj pokažejo vse raziskave skupaj.
Spockova zgodba se zato ni končala pred pol stoletja. Vsakič, ko slišimo: »Poznam zdravnika, ki pravi drugače,« se vrnemo k Spocku. Vsakič, ko ena sama raziskava postane pomembnejša od desetih ali stotih drugih, se vrnemo k Spocku. Vsakič, ko bolj zaupamo samozavestnemu govorniku kot celoti dokazov, ponovimo isto napako. To vidimo pri cepljenju. Pri podnebnih spremembah. Pri teorijah zarote o kemičnih sledeh, ki naj bi jih puščala letala. Dokazov ne manjka. Manjka pripravljenosti, da bi sprejeli, da imajo vsi dokazi skupaj večjo težo od posameznega prepričanja.
V resnici večine svojih odločitev še vedno ne sprejemamo na podlagi dokazov. Sprejemamo jih na podlagi zaupanja. Zaupamo zdravniku, prijatelju, politiku, vplivnežu ali človeku, ki govori najbolj prepričljivo. Šele nato začnemo iskati razloge, ki potrjujejo našo izbiro. To ni nič novega. Tako so ljudje razmišljali večino svoje zgodovine. Novo je nekaj drugega.
Dve vrsti dvoma
Prvič v zgodovini imamo metodo, s katero lahko svoja prepričanja sistematično preverjamo. Ni popolna. Tudi znanost se moti. Toda od vseh načinov, ki jih je razvilo človeštvo, je doslej najboljša pri popravljanju lastnih napak. Ob tem pa velja razlikovati med dvema vrstama dvoma. Prvi je metodološki dvom, na katerem temelji moderna znanost. To ni dvom zaradi dvoma samega, ampak disciplina nenehnega preverjanja, primerjanja in popravljanja lastnih spoznanj. Prav zaradi njega je Ian Chalmers zbral vse razpoložljive raziskave in pokazal, da so se motile celo največje avtoritete.
Drugi je voluntaristični dvom. To ni pripravljenost preverjati dokaze, ampak odločitev, da nobenega dokaza ne bomo sprejeli, če nam ni všeč. Takšen dvom ne išče resnice, ampak opravičila za že oblikovana prepričanja. V zadnjih letih ga srečujemo vse pogosteje. Pri nasprotovanju cepljenju. Pri zanikanju podnebnih sprememb. Pri teorijah zarote o kemičnih sledeh na nebu. Pa tudi v političnih programih, ki kot rešitev predlagajo izstop iz Svetovne zdravstvene organizacije ali umikanje držav iz mednarodnih sporazumov in institucij. Ne zato, ker bi ponudili boljše dokaze, ampak zato, ker postavljajo pod vprašaj ustanove, katerih naloga je dokaze zbirati, preverjati in primerjati.
To je bistvena razlika. Metodološki dvom poskuša izboljšati način, kako pridemo do znanja. Voluntaristični dvom pa spodkopava prav postopke, ki nam omogočajo razlikovati med utemeljenim spoznanjem in prepričanjem. Dvom zato ni nasprotje znanja. Je njegova nujna predpostavka. Toda le, dokler nas vodi k boljšim dokazom. Ko postane izgovor, da lahko zavrnemo vsak dokaz, ki nam ni po volji, ne služi več resnici, ampak našim predsodkom. Benjamin Spock se je motil. Ian Chalmers je podvomil. Medicina je zaradi tega postala boljša.
To ni zgodba o dveh zdravnikih. To je zgodba o civilizaciji, ki je napredovala zato, ker se je naučila razlikovati med dvomom, ki išče dokaze, in dvomom, ki pred njimi beži. Civilizacije ne določajo ljudje, ki imajo prav. Določajo jih ljudje, ki so pripravljeni priznati, da so se motili. Zato je za naš čas najpomembnejše vprašanje, ali se učimo dvomiti tako, da bomo na koncu bolj zaupali dokazom, ne pa manj.
* Prvotno objavljeno v hrvaščini na www.sest.hr.
** Dr. Dejan Verčič je visokošolski učitelj na FDV, partner v agenciji Herman&partnerji.
