Dejan Verčič
Včasih se zdi, da živimo v zlati dobi mnenj. Ne v zlati dobi znanja, ne v zlati dobi razumevanja, temveč v obdobju, ko je imeti mnenje skoraj moralna dolžnost. Vprašanje ni več, ali o nečem razmišljaš, ampak ali si se o tem že izrekel. In če se še nisi, te bo prej ali slej dohitelo – v anketi, v komentarju ali v mimobežnem pogovoru ob kavi, še posebej pa na družbenih omrežjih. Tam je kakofonija mnenj in objav tako rekoč zaukazana: ljudje se prepirajo in žalijo o stvareh, o katerih velika večina ne ve ničesar. Kar jih prav nič ne ovira, da svoje tudi povedo.
Improviziranje stališč o stvareh, o katerih nimamo izdelanega mnenja
Temu bi lahko rekli mnenjenje: sprotno, pogosto improvizirano oblikovanje stališč o stvareh, o katerih v resnici nimamo izdelanega mnenja. Ne gre za laganje. Gre za nekaj bolj subtilnega in hkrati bolj razširjenega: za občutek, da mora mnenje obstajati, in če ga ni, ga pač ustvarimo. Če se vam to zdi kot cinična opazka, naj vas razočaram: o tem se resno prepirajo že desetletja. Eden najbolj znanih je Philip Converse, ki je že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pokazal nekaj precej neprijetnega. Večina ljudi nima lepo urejenih, ideološko povezanih političnih prepričanj. Njihovi odgovori so pogosto nedosledni, odvisni od konteksta, formulacije vprašanja ali preprosto od dneva. Z drugimi besedami: če isto osebo danes vprašate isto vprašanje kot čez teden dni, lahko dobite drugačen odgovor. Ne zato, ker bi si premislila, ampak ker mnenje sploh ni bilo zares oblikovano. Malo ga je bilo tam, malo ga je nastalo sproti. To seveda ne pomeni, da smo ljudje brez svojih sidrišč in da nas vetrc nosi po zraku kot peresca. Večina nas ima precej stabilne vrednote, vendar to še ne pomeni, da imamo izoblikovane odgovore na vsa vprašanja sveta. In tudi ni nobene potrebe, da bi jih imeli.
Če se nas vleče za jezik, pač nekaj bleknemo
Še korak dlje je šel George Bishop, ki je govoril o tako imenovanih "ne-stališčih". V nekaterih raziskavah so ljudi spraševali o povsem izmišljenih zadevah in, glej čudo, precejšen delež jih je brez zadrege povedal, kaj si o tem misli. Samozavestno, jasno, včasih celo odločno. O nečem, kar sploh ne obstaja. Če to ni mnenjenje v čisti obliki, potem res ne vem, kaj je. Ljudje pač nočemo izpasti nevedni ali pasivni. Če se nas vleče za jezik, pač nekaj bleknemo. Odgovor na vprašanje še ne pomeni nujno, da v to, kar smo izrekli, zares verjamemo. Lahko se samo igramo, ugibamo in uživamo v sodelovanju pri anketi ali pogovoru. Beseda ni konj.
Javnomnenjske raziskave, ki naj bi merile stališča, pogosto merijo sposobnost ljudi, da proizvedejo odgovor. Politični diskurz, ki se opira na te podatke, tako temelji na precej krhki podlagi
Kasnejši raziskovalci, kot sta John Zaller in Stanley Feldman, so to še dodatno pojasnili: ljudje mnenja pogosto konstruiramo na zahtevo. Ko nas nekdo nekaj vpraša, pobrskamo po drobcih informacij, občutkih in splošnih vrednotah ter iz tega v nekaj sekundah sestavimo odgovor. Ne zato, ker bi hoteli zavajati, ampak ker tako deluje naš um. Hitro, učinkovito, in precej površinsko. Čeprav nam istovetnost in z njo povezane vrednote dajejo stabilna jedra, smo hkrati zmožni ogromno situacijskega prilagajanja in ugajanja ali upora. Odvisno od drže in razpoloženja.
Znan scenarij: anketar vas vpraša, kaj menite o zapletenem političnem vprašanju, o katerem še nikoli niste resno razmišljali. Namesto da bi rekli "ne vem", izberete odgovor. Morda zato, ker "ne vem" zveni kot intelektualni poraz. Morda zato, ker sklepate, da bi "morali" imeti stališče. In tako ga v tistem trenutku, povsem legitimno, ustvarite. V resnici niste vedeli, kaj si o tem mislite, dokler tega niste izrekli. Izrekanje prehiteva razmislek: najprej govorimo, potem, če sploh, mislimo. Mnenje ni več rezultat notranjega procesa, ampak njegova bližnjica. In tu pridemo do nečesa širšega. Zdi se, da je prav 20. stoletje z množičnimi mediji, anketiranjem in nekakšno hiperdemokracijo utrdilo tiho zahtevo: vsak mora imeti mnenje o vsem. Glas ima vsak, a glas predpostavlja stališče. Molk postane sumljiv. Še posebej v našem stoletju, ko se je izrekanje preselilo na družbena omrežja. Ste opazili, da ko se kdo za nekaj časa umakne, to napove, skoraj se opraviči: ne morem več, nimam časa, začasno ali trajno se umikam od tukaj. Kot da bi rekel: pogrešali boste moja dragocena mnenja, a prosim, razumite me, nič slabega vam nočem. Samo umolknil bom.
V družbi, ki nagrajuje odzivnost, molk hitro postane sumljiv
Ta pritisk na izrekanje in sumničavost do molka nista nova. Ni naključje, da ima beseda "idiot" zanimivo zgodovino. V stari Grčiji je označevala nekoga, ki se ne udeležuje javnih zadev, ki se ne izreka, ki ostaja v zasebnem svetu. Danes bi rekli: nekoga, ki "nima mnenja". Ironija je očitna: pomen besede smo obrnili, zadevo pa ohranili. Sam imam včasih občutek, da sem v odraslem življenju več ljudi užalil s tem, da se nisem izrekel, kot pa takrat, ko sem govoril popolne neumnosti. Nemnenje se pogosto razume kot izmikanje, kot pomanjkanje poguma ali celo kot prikrita nelojalnost. Bolje je reči karkoli kot nič.
Ni dolžnost misliti o vsem. Ni dolžnost govoriti o vsem. Včasih je molk bolj pošten kot mnenje
A obstajajo tudi druge tradicije mišljenja. Taoizem in zen, na primer, dopuščata nekaj, kar je našemu javnemu prostoru skoraj tuje: da stvari niso nujno "ali-ali". Da so lahko "niti to niti ono". Ali pa, še huje za ankete, "niti niti to niti ono". Da razumevanje ni vedno v jasni opredelitvi, ampak v zadržku. Takšna drža ni spektakularna. Ne da se je zlahka izmeriti. Ne prinaša všečkov. Je pa morda bližje resnici kot marsikatero hitro izrečeno stališče.
Mnenjenje ima svoje zakonitosti. Prva je ekonomija napora: lažje je ustvariti vtis mnenja kot pa dejansko razumeti problem. Druga je socialna pričakovanost: v družbi, ki nagrajuje odzivnost, molk hitro postane sumljiv. Tretja pa je identitetna funkcija: mnenja niso več toliko orodje za orientacijo v svetu kot signal, kdo smo, ali vsaj, kdo želimo biti in kam sodimo.
Ni dolžnost misliti o vsem. Ni dolžnost govoriti o vsem
Pri nas je to še posebej domače. Javnomnenjske raziskave redno beremo kot nekakšen termometer družbe. Redkeje se vprašamo, kaj ta termometer sploh meri: temperaturo prepričanj ali temperaturo trenutnih odzivov? Koliko teh odstotkov predstavljajo premišljena stališča in koliko zgolj dobro izpeljano mnenjenje? Zato ni presenetljivo, da se mnenja lepijo na nas kot etikete. Ne glede na temo – od geopolitičnih konfliktov do lokalnih infrastrukturnih projektov – se pričakuje, da bomo zavzeli pozicijo. Nevtralnost ni več nevtralna; postane pomanjkljivost. In praznino, ki nastane tam, kjer bi moral biti razmislek, zapolni mnenjenje. Posledice so večplastne. Javnomnenjske raziskave, ki naj bi merile stališča, pogosto merijo nekaj drugega: sposobnost ljudi, da v danem trenutku proizvedejo odgovor. Politični diskurz, ki se opira na te podatke, tako temelji na precej krhki podlagi. In javna razprava, ki naj bi bila prostor soočenja argumentov, se spreminja v prostor izmenjave že pripravljenih, a slabo utemeljenih pozicij.
Morda bi si morali dovoliti nekaj, kar se danes zdi skoraj subverzivno: pravico do ne-mnenja. Pravico, da rečemo "ne vem", "nisem še premislil", "o tem nimam stališča". Ne kot izogibanje, ampak kot priznanje, da razmislek zahteva čas, informacije in včasih tudi tišino. In predvsem, da imamo pravico tudi do nemišljenja, neizrekanja in tudi molka. Ne kot odpoved javnosti, ampak kot njen nujni pogoj. Ni dolžnost misliti o vsem. Ni dolžnost govoriti o vsem. Včasih je molk bolj pošten kot mnenje.
* Prvotno objavljeno v hrvaščini na www.sest.hr.
** Dr. Dejan Verčič je visokošolski učitelj na FDV, partner v agenciji Herman&partnerji.
