Slovenijo, Evropo, svet pesti suša. Ne prvo leto zapored, ampak so pomladanske suše pri nas in sploh na jugu Evrope že redni letni pojav. In pomladanske suše so bistveno bolj prikrit dejavnik tveganja kot poplave, v prvi vrsti za kmetijstvo, a letos vse kaže, da bi lahko računali na reprizo iz let, ko je na Krasu in Obali primanjkovalo tudi vode. Pomladanska suša namreč običajno nima izboljšanja, kmetijski suši tako kaj lahko sledijo še ostale - Občina Kanal ob Soči je že pozvala k varčevanju s pitno vodo. Kdor se je na praznične dni potikal ob rekah, mu je lahko jasno, da so vodostaji bistveno nižji kot sicer. Kraške reke? Trenutno bi jim lahko rekli potočki.
Težava s sušo je, da se učinki nalagajo, posledice pa so širše od poljedelskih ali vinogradniških, čeprav so te seveda izjemno skrb vzbujajoče. Denimo tako zelo, da ponekod vinogradniki zalivajo celo mlade vinograde, kar je doslej redko videno početje. Ker suša se "nalaga", četudi je vremenski spomin človeka kratkega veka, je dovolj pogled v lansko leto, ko smo spomladi prav tako beležili sušne razmere, a je kasneje precej namočeno poletje ta spomin lepo pospravilo v preteklost. A ne gre pozabiti - dimenzije suše segajo bistveno dlje od vrhnjega sloja zemlje, kjer rastejo poljščine in drevesa, in sicer globoko, vse do podtalnice in njenih vodostajev, ki so ta hip skrb vzbujajoče nizki. Če se je Slovenija doslej rada ponašala in hvalila z vodnatostjo, bodo zeleno modre krajine iz reklamnih prospektov in instagramskih zgodb kaj kmalu precej bolj pustih barv. In prav zato bi se sedaj morali pogovarjati o - poplavah.
Sanacija po poplavah leta 2023 je dokaz, kako tesna je navezanost slovenskega urejanja vodotokov na beton ali vsaj kamnomete. Kljub glasnim klicem k bolj premišljenim rešitvam in dokazom o pomenu zadrževanja in ne čim hitrejšem odplavljanju vode nizdol po strugi, so zmagale bolj kot ne kamnite rešitve, ki namesto da bi vodo - seveda, kjer je to možno - zadržale v tleh, vodno maso speljejo čim hitreje po strugi navzdol. Četudi le do spodnje vasi ali občine, a glavno, da vstran od nas. In s tem - stran od polj in gozdov in sadovnjakov in še bi lahko naštevali. A kaj ko sonaravne rešitve nekateri še vedno zasmehljivo enačijo z vrbovimi prepleti, najbrž zato, ker v resnici terjajo najbolj dragoceno dobrino tačas - prostor. Ta pa je ponekod že zaseden z občinskimi obrtnimi in trgovskimi conami, drugod s stanovanjskimi hišami, spet drugje pa ga zasedajo taiste kmetijske površine, katerih lastniki ob suši bijejo plat zvona. Odstopiti zemljo reki? Misija nemogoče. Še ko gre za namakalne sisteme ali pa protipoplavne nasipe in zadrževalnike vode, ki so bistveno bolj premočrtno povezani s številnimi koristmi, se pri nas pač zatakne. Seveda tudi zaradi silne razdrobljenosti zemljiških lastništev, a velikokrat tudi zaradi slabovidnosti pri gledanju čez lastne planke in mejne kamne. Razumeti, da je mokrišče tudi koristno? Še težje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
