"Zgodba naše telovadnice (zrušitev strehe telovadnice Zavoda A. M. Slomška v Mariboru, op. ur.) je klasičen primer korupcije. Na kratko: komisija, določena od nadškofa, je izbrala drugo podjetje. Takoj po tem izboru je Zidar (Ivan Zidar, takratni predsednik uprave SCT, op. ur.) poklical direktorja izbranega podjetja in zahteval, da polovico investicije prevzame SCT, ki se sploh ni prijavil na razpis. Ko se mu je dotični direktor upiral, mu je zagrozil, da ne bo več delal v sklopu cestnih gradenj, nad katerimi je imel Zidar monopol. Najprej se seveda postavi vprašanje, kdo je Zidarja tako hitro obvestil. Dodatno sta se v zgodbo vključila tudi takratna ekonom in z njim škof. Prišlo je do donatorske obljube, kot se pogosto dela. Meni je bilo že takrat jasno, da se donacije kompenzirajo z aneksi, saj so mi to povedali duhovniki, ki so imeli opravka s SCT. Tako se je tudi zgodilo. Ker pa ekonom na koncu ni poravnal zadnjega računa v višini obljubljene donacije, je vse skupaj prišlo v stečajno maso, zato sem bil tudi dvakrat na sodišču, kjer mi je med drugim odvetnik SCT-ja Štrajn očital nemoralnost. Tega zadnjega obroka na koncu ni bilo treba plačati.
A vrniva se k strehi. Po njeni zrušitvi je popolnoma jasno, da so bili materiali slabši, kot bi morali biti, in da tudi določena dela niso bila izvedena strokovno. Torej: SCT pride do dela mimo vrste ter vgrajuje neustrezne materiale in izvaja gradbena dela na nestrokoven način. Korupcija na kubik. /.../
Obstaja tudi cerkvena korupcija. Ta je po eni strani posledica naivnosti, ki izhaja iz predpostavke, da so vsi pošteni. Vemo pa, da se je mafija začela na Siciliji v gradbeništvu. Drugi del cerkvene korupcije izhaja iz predpostavke, da mora v poslu 'roka umiti roko'. Ko se enkrat v to zapleteš, je konec – prej ali slej boš podprl koruptivne posle."
Vir: Družina
