Dejan Verčič
Vsi verjamemo v svoj prav, četudi ne mislimo, da smo najbolj pametni. Vemo, kaj smo izkusili in kako je v resnici. Mi in tisti, ki mislijo podobno kot mi, že vemo, kaj je res. Vsi drugi so bodisi neumni bodisi zmanipulirani. Temu pravimo položajnost. Kar vidimo, je odvisno od tega, kje stojimo. To je dobesedno naše stališče.
Pogled iz lastnega položaja
Položajnost je ideja, da naše razumevanje sveta ni objektivno, ampak vedno izhaja iz našega položaja, iz tega, kdo smo, kje stojimo in kaj smo doživeli. To pomeni, da ne vidimo sveta “takšnega, kot je”, ampak takšnega, kot se kaže skozi našo lastno perspektivo. Ta perspektiva pa ni naključna. Oblikujejo jo naš spol, starost, zdravje, izobrazba, ekonomski status, družinsko okolje in zelo konkretno tudi naše osebne izkušnje: kaj smo preživeli, kje smo bili slišani ali preslišani, kaj nam je uspelo in kje smo naleteli na ovire. Zato dva človeka lahko gledata isti pojav, recimo trg dela, zdravstvo ali stanovanjsko politiko, in prideta do povsem različnih zaključkov, pa nobeden od njiju ne “laže”. Vsak govori iz svojega položaja. Položajnost nas torej uči dve stvari: prvič, da je naš pogled omejen in pogojen; in drugič, da so tudi pogledi drugih smiselni, če razumemo, od kod izhajajo. Ne pomeni, da resnice ni. Pomeni pa, da do nje vedno dostopamo skozi filter lastnega življenja. Če bi se pri tem ustavili, bi morda živeli v svetu z več potrpežljivosti. A se ne.
Vedno so drugi, ki so zašli. Drugi, ki so radikalizirani. Drugi, ki ne razumejo, kaj se v resnici dogaja
Zdi se, da živimo v svetu, ki ga raznašajo sredobežne sile. Da nas vleče narazen, v tabore, mehurčke, plemena. Da smo si vedno bolj oddaljeni in vedno bolj sovražni. Za vse več držav se zdi, kot da stojijo na robu neke tihe, vsakdanje državljanske vojne: od večno bojevitih Severnoameričanov (seveda z obvezno izjemo Kanadčanov) do presenetljivo razdeljenih Čehov, naroda Jaroslava Haška, ki ni napisal le Dobrega vojaka Švejka, ampak je, kot se spodobi, tudi duhovito ustanovil Stranko zmernega napredka v mejah zakona.
A morda ta občutek razpadanja ni le lastnost sveta, temveč tudi našega pogleda nanj. In pri vsem tem ima skoraj vsak občutek, da je prav on tisti, ki vidi jasno. Da stoji na strani razuma, medtem ko drugi capljajo v zmotah, ideologijah ali, še huje, v dobri veri. Vedno so drugi, ki so zašli. Drugi, ki so radikalizirani. Drugi, ki ne razumejo, kaj se v resnici dogaja. Tako nastane paradoks: bolj ko smo prepričani, da razumemo svet, manj smo ga sposobni razumeti.
Ujeti v lastnem pogledu
Morda pa prav tu tiči problem. Ne toliko v tem, da se ne strinjamo, ampak v tem, da lastnega pogleda ne doživljamo več kot enega od možnih, temveč kot merilo sveta. Sčasoma se ta pogled utrdi, postane samoumeven, skoraj neviden, kot da ni več pogled, temveč preprosto resničnost sama. A brez sposobnosti, da se od tega merila vsaj za hip oddaljimo, ostanemo ujeti vanj, ne da bi to sploh opazili. Morali bi se znati za trenutek dvigniti iz sebe, stopiti korak nad lastne misli, odzive in odnose ter nase pogledati nekoliko od zgoraj, z distance, ki razkrije, da to, kar imamo za samoumevno, to v resnici ni. Prav ta korak nazaj, ta droben, a odločilen premik, imenujemo refleksivnost. V kakšnem drugem jeziku ali kulturnem okviru bi temu morda rekli tudi meditacija, ne v nujno duhovnem smislu, temveč kot zmožnost zbranega uvida v lastno pozicijo. Ne gre za dvom zaradi dvoma, temveč za pripravljenost, da svoj pogled postavimo pod vprašaj, kot nekaj, kar ima svojo zgodbo, svoje meje in svoje slepe pege. In prav v tem smislu je refleksivnost nekaj, kar bi moralo biti samoumevno, pa vendar ni.
Položajnost je predpogoj za refleksivnost. Če je položajnost dejstvo našega pogleda, je refleksivnost njegova zavest. A refleksivnost zahteva napor. Zahteva dvom o lastni očitnosti. Zahteva pripravljenost, da si priznamo, da morda ne vidimo vsega in da tisto, kar vidimo, ni nujno celota. In prav zato se ji tako pogosto izognemo. Brez refleksivnosti položajnost postane slepa točka. Ostajamo ujeti v lastni perspektivi, prepričani, da gledamo “od zunaj”, v resnici pa gledamo vedno od znotraj. In prav zato težko razumemo druge. Ne zato, ker bi bili nujno manj razumni, ampak ker izhajajo iz drugačnega mesta v svetu. Refleksivnost nas ne naredi relativiste. Ne pomeni, da so vse perspektive enako pravilne. Pomeni pa, da se zavedamo lastnih omejitev, in prav to je pogoj za resnično razumevanje.
Zakaj nas svet razočara in filozofija lastnega vrta
In prav tu se začne odgovor na vprašanje iz naslova. Nezadovoljstvo s svetom ni nujno posledica tega, da je svet slabši, kot bi lahko bil. Pogosto je posledica tega, da lastni pogled doživljamo kot merilo sveta. Čim bolj smo prepričani, da vidimo stvari “takšne, kot so”, tem manj prostora pustimo za dejstvo, da jih vidimo le iz določenega položaja. In svet, ki se ne ujema z našim pogledom, se zato zdi napačen, krivičen ali celo nevaren. A svet morda nikoli ni bil bolj urejen, bolj pravičen ali manj nevaren. Le spominjamo se drugače, kot je bilo. V megli preteklosti so robovi otopeli.
Kar vidimo, je odvisno od tega, kje stojimo
V tem smislu bi lahko rekli, da danes pogosto živimo brez refleksivnosti, a z močnim občutkom upravičenosti: kot da je naš pogled na svet ne le legitimen, temveč tudi samoumevno pravilen. To ni zgolj posledica širšega družbenega okolja, ampak tudi vzorcev, ki jih utrjujemo že zelo zgodaj, denimo skozi vzgojo nenehnega aplavza, kjer je skoraj vsak poskus že uspeh in vsako mnenje že vredno potrditve. Tako odraščamo v prepričanju, da je naš notranji svet merilo realnosti. In ko se takšni posamezniki srečamo v skupnem prostoru, v politiki, na družbenih omrežjih, v vsakdanjih pogovorih, ne dobimo dialoga, temveč tekmovanje resnic. Vsak s svojo, vsak prepričan, da brani dejstva.
Ko tak pogled prenesemo v družbo, se izgubi nekaj bistvenega: zavedanje, da gledamo iz določenega položaja. Prav tu bi lahko nastopila neka druga drža: filozofija lastnega vrta. Ne kot umik iz sveta, temveč kot pogoj za resno vstopanje vanj: najprej razumeti, urediti in premisliti lastni položaj, lastne izkušnje in lastne omejitve, šele nato soditi o drugih. Najprej uredi svojo neposredno okolico, potem šele rešuj ves svet. To ni poziv k pasivnosti, ampak k odgovornosti. V tem smislu refleksivnost ni nasprotje družbene angažiranosti, ampak njen pogoj. Brez nje kritika hitro postane le podaljšek lastne nevidne položajnosti, glasna, samozavestna, a pogosto slepa. In prav ta slepota je eden od razlogov, zakaj smo kot družba tako pogosto razočarani: ne zato, ker drugi ne vidijo, ampak ker ne vidijo tako kot mi. Prav tega pa nam danes najbolj manjka: sprejemanja lastnih omejitev, ki izhajajo iz tega, da v družbi, v kateri smo vsi po rojstvu enako vredni, ni pravic brez dolžnosti. Za sprejetje tega pa je potrebna skromnost, morda celo ponižnost, predvsem pa pripravljenost, da svoj pogled nehamo razumeti kot samoumevnega.
Položajnost ne pomeni, da resnica ne obstaja. Pomeni pa, da do nje nikoli ne dostopamo neposredno. Vedno jo filtriramo skozi lastno izkušnjo. In prav zato je razumevanje položajnosti ključno; ne zato, da bi relativizirali vse, ampak da bi razumeli druge. Šele ko se zavemo, od kod gledamo, lahko začnemo slutiti, kako svet vidijo drugi, in morda tudi, zakaj nas tako pogosto razočara.
* Prvotno objavljeno v hrvaščini na www.sest.hr.
** Dr. Dejan Verčič je visokošolski učitelj na FDV, partner v agenciji Herman&partnerji.
