Dejan Verčič
Divjanje paravojaških formacij ICE, ameriške zvezne službe za izvrševanje priseljenske in carinske zakonodaje, v Minneapolisu v ZDA deluje kot resničnostna ponovitev romana Igre lakote pisateljice Suzanne Collins in istoimenskega filma z Jeniffer Lawrence v glavni vlogi. Prva knjiga literarne trilogije je izšla leta 2008, osemnajst let pozneje pa se pred našimi očmi uresničuje uvid Marshalla McLuhana, da umetnost deluje kot sistem zgodnjega opozarjanja družbe. Kanadski profesor je sicer bolj znan po izreku, da je medij sporočilo, pa tudi misli, da so mediji podaljšek našega živčnega sistema in da živimo v globalni vasi. Vse to drži.
Zgodovina se ponavlja kot farsa: Trumpova Monroejeva doktrina
Novembra lani so ZDA objavile novo strategijo nacionalne varnosti, v kateri je Donald Trump iz ropotarnice zgodovine potegnil Monroejevo doktrino. Ta je bila v 19. stoletju emancipatorno opozorilo evropskim velesilam, da si ne morejo več prisvajati ameriških ozemelj in bogastev, saj so bile Združene države že dovolj močne, da bi jih po potrebi zaustavile. Iz tega izhodišča se je pozneje razvilo severnoameriško vtikanje v južnoameriške zadeve in nastanek tako imenovanih banana republik. Doktrina, ki se je začela kot obramba suverenosti, se je preobrazila v legitimizacijo hegemonije.
Trump je to zgodovinsko dediščino oživil in jo brez zadržkov personaliziral. Njegova doktrina ni več obramba prostora, temveč uprizarjanje moči. Združene države v tem okviru vse bolj spominjajo na svet Iger lakote: oblast postane spektakel, politika pa ritual. Vendar v avtokratskih ZDA, tako kot v Panemu, distopični državi, v katero so umeščene Igre lakote, majhna napaka, napačen posnetek ali pretirana demonstracija sile sproži verižni učinek, v katerem se sistem začne lomiti najprej simbolno, v jeziku, podobah in pomenu, šele nato politično. To se je januarja letos zgodilo v Minneapolisu. Najprej je bila ubita Renée Nicole Good, sedemintridesetletna mati treh otrok, pesnica in državljanka ZDA, ki sploh ni sodelovala na demonstracijah, temveč se je ob napačnem času znašla na napačnem kraju. Nato je bil ustreljen še Alex Pretti, medicinski tehnik. Vse to pred množico pametnih telefonov. To upesni Bruce Springsteen: v verzih o ulicah Minneapolisa poje o mestu, kjer oblast govori v imenu zakona, a za seboj pušča kri v snegu in imena, ki jih je treba izgovoriti na glas, da ne izginejo. V Trumpovi oživitvi Monroejeve doktrine se ta ironija izteče do konca: po njej niso več banana republike problem Združenih držav, temveč so Združene države same postale največja banana republika. Dva javna državna umora in več kot 30.000 aretiranih v Minneapolisu so prelomna točka Trumpove vladavine. Od tu naprej njegova pot vodi samo še navzdol.
Zgodovina se ponavlja kot farsa drugič: Putinove Potemkinove vasi
Izraz Potemkinova vas izvira iz 18. stoletja. Povezan je z ruskim državnikom Grigorijem Potemkinom, tesnim sodelavcem Katarine Velike, ki naj bi bil ob njenem potovanju po na novo osvojenem Krimu dal postaviti kulise urejenih vasi, da bi prikril revščino in zaostalost ter ustvaril vtis uspešne kolonizacije. Ne glede na to, koliko je zgodba zgodovinsko natančna, je metafora ostala: lepa fasada za zavajanje opazovalcev, medtem ko se za njo skriva razpad.
Vojna, ki jo je Vladimir Putin sprožil v Ukrajini februarja 2022, je v resnici ena sama velika Potemkinova vas, navidezna kulisa moči, postavljena zato, da prikrije utrujeno vojsko, ogromne izgube in zanemarljive teritorialne dobitke. Rusija je utrpela okoli 1,2 milijona vojaških žrtev, napredovanje pa se v zadnjem letu meri v desetih metrih na dan. Vojna, ki naj bi potrjevala status velesile, ga v resnici razkraja. Hkrati to ni predvsem ruska vojaška operacija, temveč pustošenje Ukrajine.
Vojna pa je Rusijo tudi dokončno izključila iz Evrope, ne le politično, temveč civilizacijsko. Sama se je izločila iz evropskega pravnega, gospodarskega in kulturnega prostora ter se obrnila proti Aziji, kjer je ne čaka enakovredno partnerstvo, temveč asimetrična odvisnost. Soočenje s prihodnostjo ima ime: Kitajska. Ker ruska vojska že več kot leto dni praktično ne napreduje, se začenja tudi konec Putinove vladavine, ki je letos dosegla prelomno točko. ”Posebna vojaška operacija”, evfemizem za agresijo na Ukrajino, se izteka v veliko blamažo. Razkrila je, da Rusija ni več velesila, temveč država druge ali celo tretje kategorije, z jedrskim orožjem, a brez gospodarske, tehnološke in politične teže, ki bi to moč podprla.
Zgodovina se ponavlja kot farsa tretjič: Jugoslovanska Kitajska
Na začetku letošnjega leta prelomne točke nista dosegla le ameriški in ruski cesar, temveč tudi kitajski Xi Jinping, ki združuje tri ključne funkcije: je generalni sekretar Komunistične partije, predsednik države in predsednik centralne vojaške komisije. V Jugoslaviji je bil Josip Broz Tito hkrati šef partije, države in vrhovni poveljnik vojske. Primerjava med Xi Jinpingom in Josipom Brozom Titom je poučna. Tito je po letu 1948 zavestno zlomil avtonomijo vojske in jo dokončno podredil partiji in sebi osebno. Generali niso bili politični akterji, temveč izvrševalci. Zato Jugoslavija v njegovem času ni poznala konflikta med partijo in vojsko. Težava se je pojavila šele po njegovi smrti, ko je vojska brez jasne politične avtoritete začela verjeti, da je zadnji varuh države, in jo v tej vlogi tudi pokopala.
Xi Jinping je danes v podobnem položaju kot Tito, vendar z bistveno manj zgodovinskega kapitala. Tako kot Tito združuje partijo, državo in vojsko, a za razliko od njega deluje v sistemu, kjer je vojska ogromna, tehnološko kompleksna in polna frakcij. Nedavna odstranitev generala Zhanga Youxiaja zato ni znak rutinske kadrovske menjave, temveč preventivni poseg, da se ne bi ponovil jugoslovanski scenarij: trenutek, ko vojska začne misliti, da ve bolje od partije. Zgodovina kaže, da se takšni spori nikoli ne končajo dobro ne za režim in ne za državo.
Xi je premagal še zadnjega aktivnega generala z dejanskimi vojnimi izkušnjami in sina revolucionarne elite. Vojska je zdaj v celoti njegova, zato pa nič manj korumpirana, kot je ostanek partijske oblasti.
Medtem pa v Evropi nergamo
Pretekli vikend je Thomas Piketty v kolumni v časopisu Le Monde opozoril, da so evropske države po letu 1945 dosegle doslej nevideno raven bogastva in družbene blaginje, utemeljeno na vlaganjih v zdravstvo, izobraževanje in javno infrastrukturo. V primerjavi z ZDA delamo manj, imamo več prostega časa in praviloma višjo kakovost življenja. Piketty zato zavrača pogosto ponavljano trditev, da naj bi ZDA Evropo v zadnjem desetletju prehitele za 30 do celo 40 odstotkov: ta razlika je posledica zavajajoče rabe nominalnega BDP, ki ne upošteva paritete kupne moči, krajšega delovnega časa in obsežnih javnih storitev v Evropi. Ko te popravke upoštevamo, se ameriška prednost skrči na nekaj odstotkov ali izgine, kar razkrije bistvo problema: Evropa ni revnejša, temveč drugače bogata. Naš kapital se ne kopiči le v dohodkih, temveč v socialni varnosti, znanju, zdravju in času.
To seveda ne pomeni, da je pri nas vse lepo in prav. Mladim moramo vrniti zaupanje v prihodnost in jim omogočiti varno bivanje, tudi fizično s stanovanji. Da se ne bomo več bali norih tujih cesarjev, moramo bolj stopiti skupaj in zgraditi močno obrambo. Združiti moramo sredstva in zbrati kapital za vlaganja v samoroge. Skratka, moramo se bolj združiti in povezati s podobno mislečimi: Avstralijo, Japonsko, Južno Korejo, Kanado, Novo Zelandijo …
Nergamo lahko še naprej, a notranje pomirjeni, da je svet sicer nor, vendar to še ne pomeni, da bi znoreli tudi mi. Pripraviti se moramo na vse, kar bo prišlo po odhodu treh norih cesarjev, ki se jim izteka čas. Svet se ne deli preprosto, črno-belo, na interesni sferi med Kitajsko in ZDA. Prav zato potrebujemo več čuječnosti za drobne, a odločilne nianse dogajanja okoli nas. Zaton teh cesarjev ne bo prinesel sveta, kakršnega danes gledamo na zaslonih, temveč drugačnega: bolj odprtega, bolj zapletenega in predvsem takega, v katerem bo treba misliti z lastno glavo.
* Prvotno objavljeno v hrvaščini na www.sest.hr.
** Dr. Dejan Verčič je profesor komunikologije na FDV, partner v agenciji Herman&partnerji.
