Zima prihaja. Trump bi lahko poskusil z državnim udarom, Putin bi lahko napadel Latvijo, Vučić vkorakal na Kosovo, Dodik pa dokončno razbil Bosno in Hercegovino. Morda zima ne bo trajala tri mesece, ampak tri leta. Morda se vse to ne bo zgodilo natanko tako, kot je zapisano. A to je ena izmed zelo verjetnih prihodnosti, o kateri moramo biti sposobni razmišljati, prav zato, da bi jo preprečili. Sicer bo Evropa res propadla na Hemingwayev način: najprej počasi, potem pa znenada. Danes je Evropa najbolj razvita civilizacija na planetu Zemlja. Zato gre Putinu in Trumpu tako v nos. In prav zato jo je vredno braniti.
Trumpov mandat ponuja nepredvidljivo, a začasno strateško sivino, za katero nihče ne ve, kaj ji bo sledilo
Trump in njegova družina si ne moreta privoščiti poštenih volitev
Donald Trump svoje predsednikovanje razume kot igro monopolija. Ne kot vodenje države, temveč kot priložnost za premikanje figur, pobiranje rent in spreminjanje pravil sredi igre. On in Melania izdajata kriptožetone (kriptomeme žetona $TRUMP in $MELANIA), Jared Kushner in ožji krog sklepajo nepremičninske posle, zunanja politika pa se reducira na tablo, po kateri se premikajo hoteli, parcele in vplivne točke: Beograd, Gaza, Savdska Arabija. Država ni več institucija, temveč franšiza; zavezništva niso več vrednote, ampak pogodbe. V takem svetu poštene volitve niso tveganje za demokracijo, temveč za posel. Ni naključje, da je Steve Bannon že javno govoril o tretjem Trumpovem mandatu, četudi je to v neposrednem nasprotju z ameriško ustavo. Trump, njegova družina in ožji krog si poštenih volitev ne morejo privoščiti: ustvariti morajo okoliščine, v katerih ostanejo na oblasti, ali je vsaj ne prepustijo tistim, ki bi začeli spraševati, koliko denarja jim je med predsednikovanjem priteklo v žepe.
Putin ima tri leta časa, da udari po baltskih državah
Putin je ruski napad na Ukrajino izvajal postopno: najprej s Krimom leta 2014, nato s poskusom blitzkriega na Kijev leta 2022, ki ga je cinično poimenoval ”posebna vojaška operacija”. Ves čas ga opravičuje z istim argumentom, z zaščito »ruske manjšine«. Po Ukrajini je zato najverjetnejša naslednja tarča Latvija, baltska država z največjim deležem ruske manjšine, skoraj četrtino prebivalstva. To ni posledica stoletij sobivanja, temveč sovjetske okupacije po letu 1940. Po ponovni neodvisnosti leta 1991 Latvija ni avtomatično podelila državljanstva vsem prebivalcem, v šolstvu in upravi je uvedla latvijščino ter zaščitila svoj jezik in kulturo. Kar Latvijci razumejo kot vprašanje kulturnega preživetja, del ruske manjšine dojema kot izključevanje, in prav to Moskvi ponuja priročen izgovor za novo »posebno operacijo«. Putin pri tem ne razmišlja v logiki dolgih ciklov, temveč v logiki priložnosti: udariti tam, kjer je notranja napetost največja in kjer je nasprotnik v prehodnem stanju.
To časovno okno pa ni odprto neomejeno. Po eni strani ga zapira čas, ki ga Evropa potrebuje za izgradnjo lastnega obrambnega ekosistema, od industrije in logistike do poveljevanja in politične volje. Po drugi strani ga omejuje ameriški politični cikel: Trumpov mandat ponuja nepredvidljivo, a začasno strateško sivino, za katero nihče ne ve, kaj ji bo sledilo. Med obema procesoma se je odprlo nevarno obdobje, ki se po ocenah varnostnih služb meri v letih, približno treh.
Baltske države ter njim bližnje Danska, Finska in Švedska razumejo, da v tem trenutku največja evropska slabost ni pomanjkanje moči, temveč pomanjkanje časa
Prav zato je bil uveden mehanizem SAFE (Security Action for Europe): ne kot izraz evropske samozavesti, temveč kot priznanje zamude. Namenjen je hitremu povečanju obrambnih zmogljivosti, skupnemu naročanju in pospešeni proizvodnji, ker Evropa nima desetletja časa. Ni naključje, da so se med prvimi in najodločnejšimi vključile prav baltske države ter njim bližnje Danska, Finska in Švedska. To so države, ki razumejo, da v tem trenutku največja evropska slabost ni pomanjkanje moči, temveč pomanjkanje časa.
Ko Američani zapustijo Kosovo, se tja napoti Vučić
Putinovo oportunistično časovno okno ni omejeno le s trajanjem Trumpovega mandata in časom, ki ga Evropa potrebuje za izgradnjo lastnega obrambnega ščita, temveč tudi s postopnim umikanjem ameriške vojske z evropske celine. Čeprav to uradno še ni bilo izrečeno, visoki predstavniki Pentagona in ameriške vojske vse pogosteje izražajo željo, da bi poveljstvo Nata v Evropi prevzela Nemčija. Ker ameriška ustava in vojaška doktrina ne dopuščata, da bi tujci poveljevali ameriškim vojakom, bi takšna sprememba v praksi pomenila njihov odhod. Doslej so bili poveljniki Nata v Evropi izključno Američani in to ni bila zgolj simbolna podrobnost.
Za Balkan bi tak razvoj dogodkov imel posebej nevarne posledice. Zaprtje ameriške baze Bondsteel na Kosovu, trenutno najpomembnejšega garanta miru na tem evropskem sodu smodnika, bi odprlo prostor za nove destabilizacije. Kosovo namreč ni mednarodno priznana država. Ni nepomembno, da so se tudi med nedavnimi študentskimi protesti v Srbiji, ob pozivih k demokraciji in pravni državi, pojavili nacionalistični simboli in govori, povezani s Kosovom. To kaže, da nacionalistični refleksi niso obrobni ekscesi, temveč ostajajo del političnega imaginarija. Srbija ima, podobno kot Rusija, svojo idejo »srbskega sveta«. To je koncept, ki v trenutkih varnostnega vakuuma hitro preseže retoriko in začne iskati politične priložnosti.
Seveda Vučić na Kosovo ne bi krenil z vojsko Srbije. Vsaj ne najprej. Po preverjenem vzorcu iz devetdesetih let prejšnjega stoletja na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini bi bojevanje najprej prepustil lokalnim ”milicam” in paravojaškim formacijam iz Srbije. Šele nato bi se, pod krinko stabilizacije in zaščite prebivalstva, vključila tudi vojska Srbije, tako kot se je JLA leta 1991 vključila z napadi na Vukovar, Dubrovnik in Osijek.
Zakaj bodo Srbi razbijali Bosno in Hercegovino?
Ko je leta 2022 Putin krenil na Kijev, je računal, da bodo ruske čete vkorakale v ukrajinsko prestolnico v dveh tednih. Po treh letih in približno milijonu mrtvih ”njegovih” vojakov je jasno, da se to ne bo zgodilo. Zato bi morebitni napad na Rigo, glavno mesto Latvije, spremljala destabilizacija na jugu, v Bosni in Hercegovini. Tam so se Srbi v vsem, razen v mednarodnopravnem smislu, že odcepili in ustanovili svojo državo, Republiko srbsko. Njena naloga je ostati v stanju stalne pripravljenosti za politično ali varnostno eksplozijo, ki bi ob morebitnem napadu na Rigo razcepila evropsko varnostno os. Evropo bi prisilila, da se znova ukvarja z nemirnim mehkim trebuhom celine, kjer je mir pogosto le prehodna faza v dolgi zgodovini nasilja. Srbski obračun z muslimani pa bi aktiviral Turčijo kot njihovo zaveznico, v spopade pa bi bila potegnjena tudi Hrvaška kot zaščitnica Hrvatov, tretjega konstitutivnega naroda Bosne in Hercegovine. Dvojno pokanje, na Kosovu in v Bosni in Hercegovini, bi Vučiću ponudilo možnost, da vsaj na eni fronti nekaj pridobi, tudi če drugo proda. S Trumpom in njegovimi se je za pravo ceno vedno mogoče dogovoriti.
Kaj pa bo na Hrvaškem in v Sloveniji?
Hrvaška in Slovenija imata v tej veliki areni postransko vlogo. Kot že lahko opazujemo, se je v obeh državah začela destabilizacija s hkratnimi pritiski z leve in desne, kot pravijo Francozi, les extrêmes se touchent, skrajnosti se stikajo. Pri tem Rusija aktivno pomaga. Zato ne preseneča sočasen napad skrajne desnice in skrajne levice na samo idejo Evropske unije ter propagiranje »suverenizma« z znanim vprašanjem: »Ali smo se za to borili?«
Hrvaška je v zahtevnejšem položaju, saj ob morebitnem novem nasilju v Bosni in Hercegovini ne bo mogla ostati zgolj opazovalka. Morda tudi zato pospešeno kupuje orožje in ponovno uvaja obvezno služenje vojaškega roka. Slovenijo pa bi tak razplet znova preplavil z begunci.
Zima prihaja
Zima prihaja. Lahko bo kratka in bo trajala tri mesece ali pa dolga in trda – tri leta. To ne bo odvisno le od Putina, Trumpa, Vučića ali Dodika, temveč tudi od nas. Od tega, ali bomo v Evropi sposobni razumeti, kaj se dogaja, pravočasno ukrepati in prevzeti odgovornost za lastno varnost, politiko in prihodnost. Vemo pa, da v našem prostoru zimo znamo preganjati: Slovenci s kurenti, Hrvati z zvončarji. V politiki ta naloga ni folklora, temveč odgovornost. Naša naloga ni prerokovati konec, temveč poskrbeti, da po tej zimi pride pomlad, evropska renesansa.
* Dr. Dejan Verčič je profesor komunikologije na FDV, partner v agenciji Herman&partnerji.
