
"Kaj je za državo bolje, to, da njeno vlado vodi kakšen Klemen Boštjančič, da je njen podpredsednik kakšen Janez Janša, da parlament vodi kakšen rutiniran poslanec SDS, ali pa to, da dobimo trhlo janšistično vlado, ki jo bodo čez dve leti spodnesli kakšni kolesarji, na čelu parlamenta pa bo dotlej krjavelj Zoki?
Izraz krjavelj je v tukajšnji politični jezik v zelo podobnih razmerah leta 1996 naselil Janez Janša. Krjavlji so strančice, ki z nerealnimi obljubami zavajajo volivce in drobijo glasove desnice. Zveni znano, kajne? Kasneje je Janša etiketo razvijal naprej, krjavlji so lažnivci, ki trdijo, da so razpolovili hudiča, in vedno so politične smeti.

Danes Janša enemu od teh krjavljev stiska roko, saj je zanj božji dar. Za daljnosežne premike gre. Premik od politike, ki se je spakovala iz krjavljev, do politike krjavljev je premik od državnega zbora, ki je imel ugled, do državnega zbora brez ugleda. Pri čemer ne gre za državni zbor kot tak! Državni zbor RS je simbol sistema, slovenske parlamentarne demokracije, proevropske in pronatovske, kamor so v borbi za oblast inštalirali deklariranega nesistemca. To je enako, kot če bi za direktorja Svetovne banke postavili Karla Marxa! In čisto vseeno je, ali bo vlado sestavljal Janša, Golob, Boštjančič ali kdo četrti. Zokiji spodjedajo ugled!
Te premike je najlažje opisati s cinizmom. Prvi predsednik parlamenta, dr. France Bučar, in njegov zadnji predsednik, Zoran Stevanović, imata natančno eno skupno točko. Oba predsednika sta bila obsojena, gospod Bučar zaradi politične delinkvence, Zoki pa zaradi zavarovalniške prevare. Prvi je bil simbol državljanskega poguma in pokončnosti, drugi (dvakratni obsojenec po kazenskem zakoniku) pa je perjanica politikov novega kova. Njim je dovoljeno vse: če le znajo vešče uporabljati X ali Instagram, lahko tudi lažejo in kradejo."









