(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Kolumna Matjaža Grudna: Kdor ne sedi, ni Sloven'c

Melanija Trump me spominja na tisti bosanski vic o Mujotu, ki sedi na kamnu. "Kaj je, Mujo, sediš in razmišljaš?" "Jok, Haso, samo sedim."

Trume amaterskih in profesionalnih melanijologov že leta, vse od njene prve vselitve v Belo hišo, mrzlično spremljajo in analizirajo vsak njen nastop v javnosti, vsak njen pogled, gesto, čevelj, garderobo in klobuk.

Z nedavno premiero dokumentarca o naši ameriški prvi dami smo morda vendarle dobili odgovor na vprašanja, kaj se skriva za temi kronično našobljenimi ustnicami in na pol zastrtimi očmi, ki katatonično strmijo v neznano.

Nič. Nothing. Nada. Neč, kot bi rekla mlada Melanija, preden se je iz Sevnice odpravila v širni svet iskat srečo in ljubezen. Tako bi vsaj lahko sodili po mnenju večine filmskih kritikov, ki dokumentarcu, ki je Melaniji prinesel debelih 28 milijonov dolarjev, zelo, zelo, zelo milo rečeno, niso bili najbolj naklonjeni. Priznam, da sam o tem ne morem soditi, saj si dokumentarca še nisem uspel ogledati. V Strasbourgu namreč še ni nikjer na programu. In za zdaj se tudi ne zdi, da bi se v Franciji kdo nad tem pretirano pritoževal.

Ampak, boste rekli, to so ti elitistični pisuni v mainstream medijih, ki jim tako ali tako ni mar za malega človeka. In res je začetni obisk presegel škodoželjne napovedi in z naskokom dosegel višje številke kot katerikoli dokumentarec v zgodovini filmske umetnosti.

Kar je seveda logično. Ne le zato, ker je bilo v promocijo vloženega toliko denarja, da bi z njim lahko ponovno posneli vse dokumentarce v zgodovini filmske umetnosti, ampak zato, ker imamo opraviti s kultom. V kino greš zato, da izkažeš svojo privrženost velikemu modremu soprogu. Število prodanih kart v lokalnih ameriških kinematografih sovpada z lokalno politično podporo Trumpu.

In podobno je tudi v Evropi, vsaj tam, kjer je film že na sporedu. Samo da je prodanih bistveno manj vstopnic. Ker Trumpa v Evropi ne le ne maramo preveč, ampak ga ne maramo vse bolj in bolj.

Slovenija je v tem ameriško-evropskem kontrastu svoja zgodba. Ker je Melanija nekoč bila iz Sevnice in se zato mnogi trudijo verjeti, da je Melanija še vedno naša.

Jok Haso, samo Melanija.

Za njeno domnevno in tako opevano privrženost do domačih krajev ni nobenih dokazov. V filmu Slovenijo baje omeni le enkrat. Še največ pozornosti nam je namenila, ko je s pomočjo svoje tedanje odvetnice svoje bivše sokrajane iz Sevnice tožila, ker so nekateri na njeni slavi in imenu skušali zaslužiti dolar ali dva.

Ampak OK. V našem primeru ni toliko zabavno, da smo se tudi Slovenci spričkali o tem, ali je film vreden ogleda ali ne – ne nazadnje smo se sposobni kregati o čemerkoli. Nenavadno je dejstvo, da za nekatere politične stranke Melanija, predvsem pa njen mož, še vedno predstavljata adut, v katerega verjamejo in na njem gradijo politično podporo pred prihajajočimi volitvami.

Da so to počeli pred leti, bi človek še nekako razumel. Ampak danes? Po vsem, kar vemo in kar nam je vsakodnevno servirano? Prostaštvo, avtoritarnost, bolestni narcisizem, jasni znaki kognitivnega pešanja, Epsteinovi dosjeji, onegavljenje s porno igralkami, medtem ko je naša Melanija rojevala našega Barona, nasilje in streljanje njegovih napol zasebnih maskiranih agentov, napadi in grožnje drugim državam, žaljenje vsepovprek, pajdašenje z diktatorji, načrti za letovišča v Gazi, Mar-a-Lago alternativa Združenim narodom, popuščanje Putinu in njegovi agresivni politiki? Halo?

V okoliščinah, v katerih se tudi Trumpovi največji občudovalci in posnemovalci na evropski skrajni desnici čutijo prisiljene, da se distancirajo od svojega diskreditiranega heroja, ki je postal odbijajoč celo za njihove volivce, pri nas mnogi Trumpa še vedno vidijo kot političnega trumpfa iz rokava. Ker Melanija. Ključ do naklonjenosti njenega soproga in avtocesta v bodočnost, v kateri bo Slovenija skupaj z ZDA harala po svetu. Ali nekaj takega.

Ampak to niso vsi, boste rekli, k sreči imamo pri nas še vedno politiko, ki trdno stoji na temeljnih civilizacijskih načelih in vrednotah.

Eh.

Tako kot ima v Sloveniji desnica težave s Trumpom, imajo na drugi strani mnogi težave z njegovim ideološkim kompanjonom v Kremlju. Cela rajda politikov, javnih osebnosti, intelektualcev nam v tej ali oni obliki prodaja oporne točke, ki jih zanje pišejo ruski boti in obveščevalne službe. Ali to počnejo iz prepričanja ali ne, niti ni tako pomembno, učinek je na koncu koncev enak.

Daleč od tega, da bi vse metal v isti koš. Na koncu mora vsak sprejeti odgovornost za svoja stališča in dejanja - in ne gre, da bi ene nečednosti opravičevali z drugimi.

V tej zgodbi imajo slovenski oboževalci ameriškega predsednika celo eno prednost. Ne moremo jim očitati dvoličnosti. Oni so v svojem občudovanju Trumpove politike popolnoma odkriti. To, kar danes vidimo v ZDA, bi želeli pripeljati tudi k nam. Zakrinkane režimske milice, ki po ulicah lovijo ljudi. Sesutje in podreditev vseh demokratičnih institucij, ki družbo ščitijo pred zlorabo oblasti, sovraštvo kot državno ideologijo, oblast kot pravico do plena, krščanski nacionalizem, ki ima s krščanstvom toliko opraviti, kot ima Demokratična republika Koreja skupnega z demokracijo. Njim je to kul. Tega ne skrivajo.

Na drugi strani imamo odnos dela slovenske javnosti do ruskega imperializma in Putinovega divjanja po Ukrajini. Alternativna dejstva in projekcije, ki realnost prirejajo ideološkim preferencam. Kvazi mirovništvo, ki odgovornost za agresijo meče na žrtev. Ki ne želi in ne zmore obsoditi fašistoidnega režima, ki ga je Putin vzpostavil v četrt stoletja svoje oblasti. Sistemski rasizem, homofobijo, seksualno in verbalno nasilje do žensk, umore novinarjev in političnih nasprotnikov. Vse tisto, kar z ogorčenjem (upravičeno) obsojajo vsepovsod drugje razen v Kremlju. Prikimavanje raznim Lipuščkom in populističnim Resnicam. Dol s pokvarjenim Zahodom. Dol z Natom. Veste, kdo tudi ne mara Nata?

Putin in Trump.

Bolj kot sta obe strani narazen, bolj si postajata podobni. Najbolj groteskno v tej slovenski polarizaciji je dejstvo, da se na smrt kregamo in delimo glede na odnos do dveh avtoritarnih voditeljev, ki sta si po svojih ideoloških karakteristikah, imperialističnih pogledih na svet in obsedenosti s silo in močjo tako blizu, da ju kmalu ne bo več mogoče ločiti. Na koncu se nam lahko zgodi, da bomo to tako zveličavno nacionalno enotnost dosegli na absolutnem moralnem dnu. Tam, kjer gredo skrajnosti tako daleč, da iz podkve nastane krog.

In morda se prav v tem skriva pomembno sporočilo Melanijinega dokumentarca. O njej morda ne bomo izvedeli veliko, nam pa postavlja ogledalo. Skozi njeno moralno praznino in naš odnos do nje se odraža slika o družbi, ki ne razmišlja, ampak zgolj s(l)edi.