(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Kolumna Matjaža Grudna: Simpatiziranje s hudičem

Nedavna ameriška intervencija v Venezueli, v kateri so zajeli tamkajšnjega predsednika in njegovo soprogo, je večino svetovnih politikov ujela na napačni nogi.

Saj ne, da niso pričakovali, da bo slej ko prej počilo, a Trumpova poteza je bila tako predrzna, da preprosto niso vedeli, kako naj reagirajo, ne da bi se spotaknili ob lastne noge in se ugriznili v jezik.

Častna izjema je po mojem mnenju Karel Erjavec, samooklicani majke mi, majke mi, majke Mick Jagger slovenske politike.

Ne vem sicer, ali je Karl medtem že komentiral ameriški napad na Venezuelo, je pa pred časom izjavil, da "v zgodovini meje držav niso nikoli za vekomaj začrtane", pri govorjenju o nedotakljivosti meja pa gre za "iluzijo EU".

S Karlovo interpretacijo zgodovine in današnjih geostrateških izzivov se lahko strinjamo ali ne, vendar s svojo doktrino uspe razložiti in pokriti večino aktualnih kriz, ki smo jim priča v današnjem svetu, vključno z izletom v Caracas, ne da bi mu bilo mogoče očitati dvojne standarde. Oziroma kakršnekoli standarde. You can't always get what you want, glupa EU. Meje niso nedotakljive. Jebi ga, tako pač je. Drugo vprašanje je, zakaj je Karl nad takšnim stanjem tako navdušen. Morda verjame, da se bosta Slovencem v krasnem novem svetu cedila med in mleko. Z Rusi, Američani in Kitajci nas je 1902 milijona. Mamo to.

Dvojnih, trojnih oziroma mnogobrojnih meril seveda lahko obtožimo ameriškega predsednika, a dvomim, da bi ga to pretirano motilo, saj ne skriva, da so načelnost, logika, dejstva in razum značilnosti, ki označujejo slabiče. Vsakič, ko spregovori, za napad na Venezuelo ponudi novo pojasnilo.

Maduro je bil diktator.

Maduro je trgoval z drogo.

Venezuela je z nacionalizacijo premoženja ameriških naftnih družb ukradla ameriško nafto.

Maduro je imitiral Trumpove plesne gibe. Ni bil prijazen.

Kdo bi vedel, kaj se mu je res pletlo v glavi. Amaterski jezikoslovec je na omrežju X namignil na etimološki izvor imena napadene države. Gre za sestavljenko dveh besed, venez in uela, ki v jeziku lokalnih domorodcev pomenita Epstein in odvračanje pozornosti. Kdo bi vedel.

Skratka: cela štala. Ampak Trumpa to ne moti. On stvari počne predvsem zato, ker jih lahko. Štala ni posledica, ampak namen. Da se vidi, kdo je gazda. Under my thumb, prjatli.

Za evropske moralne vrvohodce, vsaj tiste, ki jim je še vedno mar za ostanke lastne verodostojnosti in načelnosti, je zadeva bolj zapletena. Kako se Trumpu odločno postaviti po robu, ne da bi on to opazil. Ker on tega ne mara.

Najprej so se poskusili izvleči s tem, da je bil Maduro diktator, ki ni sprejel poraza na volitvah. Ampak jeba, ker se je Trump zelo hitro naveličal prodemokratičnega narativa, kar ni presenetljivo, glede na njegov siceršnji odnos do spoštovanja volilnih rezultatov in naklonjenosti do večine drugih svetovnih avtoritarcev. Da ne govorimo o tem, da se je zdilal z Madurovo podpredsednico za par milijonov sodčkov nafte, šefico opozicije pa odpikal, ker mu je ukradla Nobelovo nagrado za mir.

Potem so tu obtožbe glede trgovanja z drogo. Čeprav je Trump pred kratkim pomilostil nekdanjega predsednika Hondurasa, ki je bil zaradi podobnih nečednosti pravnomočno obsojen pred ameriškim sodiščem in je v ZDA že prestajal zaporno kazen.

Na koncu je tu še zgodba z nafto. Ta izgovor je tudi za najbolj okorele Trumpversteherje prevelik zalogaj. Kam pa pridemo, če pristanemo na to, da si veliki preprosto vzamejo tisto, kar menijo, da jim pripada? Kdo bo naslednji? Grenlandija?

Evropska politika je prišla do točke, v kateri bi morala spoznati, da ni več možnosti, ob katerih bi bil Trump sit, naša vrednostna in varnostna koza pa cela. Da smo zaradi tega vsi skupaj v velikih škripcih, je jasno – še posebej, ker se zdi, da zaenkrat brez ZDA ne zmoremo zaustaviti vojne v Ukrajini. A to ne spremeni dejstva, da bi morala evropska politika to spregledati že zdavnaj, ne pa da je neprestano uporabljala poklekanje kot edino rešitev in hkrati vsakič upala na drugačen rezultat.

Krizo verodostojnosti je intervencija v Venezueli poglobila tudi za velik del slovenske politike, čeprav se glede na ognjevitost reakcij tega očitno ne zavedajo. Na levi so zagnali kraval, na desni izražali razumevanje za napad. Podobno kot pri vojni v Ukrajini, le zrcalno.

Daleč od tega, da bi bilo mogoče ameriško intervencijo v Venezueli in rusko "specialno vojaško operacijo v Ukrajini" poenostavljeno metati v isti koš. Zelenski ni Maduro, ZDA (še) niso Rusija in ruski specialci so ob desantu na Kijev dobili po gobcu. A obstajajo nekateri osnovni parametri in dejstva, za katera bi pričakovali, da bi jih načelna politika spoštovala ne glede na ideološke preference in notranjepolitične interese. Malo morgen.

Z ene strani smo slišali, da gre za grobo kršitev mednarodnega prava. Maduro je šef države, ki ga lahko zamenjajo le državljani Venezuele. Oboje drži – a enako velja za Ukrajino, kjer smo namesto vztrajanja pri spoštovanju mednarodnega prava in pravice Ukrajincev, da sami odločajo o svoji usodi, poslušali vse mogoče in obtoževali vse in vsakogar, razen tistih, ki so dejansko kršili to isto nacionalno suverenost in mednarodno pravo.

Še več: relativiziranje ruske agresije (ameriška vojna na daljavo, bla bla, Zelenski nacist, bla bla, NATO je kriv za vse, bla bla …) gotovo ni sporočilo, ki bi kogarkoli – še najmanj pa Trumpa – vodilo k sklepu, da se grobo teptanje mednarodnega prava ne izplača. Če si pravico do izključne interesne cone nad sosedi pripravljen priznati Picku, jo težko odrečeš Packu.

Paradoksalno danes v Sloveniji mnogi najbolj zagreti nasprotniki ameriškega imperializma s svojimi stališči objektivno držijo štango ameriški politiki, ki z roko v Putinovi roki na najbolj grob način preoblikuje in destabilizira svet.

Na drugi strani ni nič bolje. Slovenska desnica se je odločno postavila na stran trpečega venezuelskega ljudstva in podprla ameriško intervencijo, ki je v dogovoru z venezuelskim diktatorskim režimom obglavila venezuelski diktatorski režim in zagotovila kontinuiteto venezuelskega diktatorskega režima.

Glede Ukrajine se počasi izvijajo iz primeža med svojo inicialno podporo Kijevu in ideološko naklonjenostjo Trumpovemu in Putinovemu antiliberalnemu preoblikovanju družbe in sveta. Od našega železniškega prvoborca že dolgo nismo slišali veliko o podpori Ukrajini. Oprosti Volodja, naš vlak zdaj pelje v drugo smer.

Zdi se, da je vsak s svoje strani pripravljen paktirati s hudičem, ali pa mu vsaj dajati potuho, da bi zadovoljil lastne ideološke potrebe. In potem vsak s svojega skrajnega roba pomagajo porivati svet v isto smer. Dol z Natom. Dol z EU. Dol z liberalno demokracijo.

Sympathy for the Devil, bi rekel Mick Jagger – tapravi, ne naš. A za to, kar se nam dogaja, je primernejša glasbena spremljava komad, ki ga je napisal nekaj let prej: As Tears Go By.

In zgolj upamo lahko, da bomo prelivali le solze.