Zgodilo se je prejšnjo sredo. Na Hrvaškem je nekdo ukradel avto. Lahko bi dejali, da ga je preprosto odpeljal, ključi so bili namreč v vozilu. A kraja je kraja in vzeti nekaj, kar ni tvoje, je – tudi če se "sámo ponuja" – neprimerno ter protizakonito. No, dotični osebek se je na to očitno požvižgal, z ukradenim avtomobilom se je odpeljal proti Sloveniji in naprej v Avstrijo.
Ko je lastnik opazil, kaj se je zgodilo, je poklical policijo, potem pa se za storilcem odpravil tudi sam. Tat je bil ujet nekje v bližini Gradca, lastnik ukradenega vozila pa se je po soočenju z njim odločil, da ga ne bo sodno preganjal. Češ da je opazil, da je z njim "nekaj narobe", da je človek v nekakšni stiski in da je njegovo dejanje očitno posledica zmedenosti in ne zlonamernosti. Na koncu je izrazil obžalovanje, ker ga država, ki tovrstne empatije in razumevanja pač ne premore, ne bo posnemala in bo proti prestopniku uvedla postopek. Bojda med drugim tudi zaradi visoke vrednosti odpeljanega vozila.
O kakšni vrednosti se pogovarjamo? Ukradeno vozilo je bil tri milijone evrov vreden bugatti, ki je v lasti Mateja Rimca, enega najuspešnejših in najbogatejših državljanov Republike Hrvaške. Ja, te informacije niso nepomembne, če bi šlo za odsluženo kripo ter Stipeta in Domagoja iz nekega zabačenega sela, se z zgodbo ne bi ukvarjal nihče, ker pa so bili v igri veliki denarji in znani ljudje, jo je bilo skoraj nemogoče spregledati: o njej so poročali praktično vsi mediji. A ne na povsem enak način. Dejstva so sicer dejstva, interpretacija in prezentacija pa lahko iz iste zgodbe ustvarita precej različne slike.
Nekateri mediji so se zgodbe lotili kot novice iz rubrike črna kronika. Žanr je izjemno zanimiv: dogodki, ki jih pokriva – zločini, nesreče in podobne nebodijihtreba peripetije – imajo velik senzacionalističen potencial. A pravilom žanra zavezani črnokronikaški zapisi o njih kljub temu (ali pa ravno zato) poročajo v precej zadržanem tonu; jedrnato, skopo, z navajanjem dejstev in brez vrednostnih sodb. To in to se je zgodilo. Pika. Če radi brskate po spletu, lahko primer tovrstnega poročanja o konkretnem dogodku poiščete na portalu mmc.
Če so torej nekateri zapisi izhajali iz suhoparnih dejstev, so se drugi osredotočali na junaka: Mateja Rimca, inovatorja, podjetnika, milijarderja in drugega najbogatejšega Hrvata. Iz rubrike črna kronika se torej selimo k zavihku zanimivosti iz sveta slavnih. Tovrstne obravnave je bila zgodba o bugattiju najbolj očitno deležna na straneh N1 in v osrednji informativni oddaji POP TV.
Strogo literarno-teoretsko gledano Mate Rimac sicer ni glavni junak zgodbe. Mesto protagonista nesporno pripada neimenovanemu šestintridesetletniku, ki je sedel v tri milijone evrov vredno vozilo in se z njim odpeljal proti severu. Gospod Rimac je v tej konstelaciji pravno gledano oškodovanec, s stališča fabule pa stranski lik. A Mate Rimac ni zgolj poklical policije ter počakal na razplet. V trenutku, ko je sedel za volan svojega porscheja (N1 nam postreže tudi s podatkom, da je šlo za model 911) in se podal po sledeh neznanega nepridiprava, se je iz pasivne žrtve prelevil v dejavnega akterja. S tem pa so se literarnoteoretska razmerja zgodbe spremenila.
Novinarstvo je tudi pripovedovanje zgodb, zato je ta kratka komparativistična analiza več kot zgolj mimobežna fusnota. Mediji, ki v svojem poročanju dolgočasnih pravil črne kronike niso upoštevali, so v svojih interpretacijah namreč izhajali prav iz aktivne vloge Mateja Rimca. Rimcu se je na začetku nekaj zgodilo, nekaj, kar je bilo onkraj njegovega vpliva. (Pustimo tiste ključe v avtomobilu ob strani.) Ampak človek je šel v akcijo, človek je posegel v dogajanje, s pomočjo policije, a v bistvu lastnoročno, poskrbel za srečen razplet in na koncu podal svoje videnje, svojo sodbo.
Nočem zaiti v ironijo, a cela štorija s tem svojim superherojskim momentom kar kliče po prijazni parodiji. Kaj bi naredil Batman, če bi mu nekdo sunil njegov batmobil? Sedel bi v svoje rezervno super vozilo (gotovo ga ima), se zapodil v lov za zločincem in ga spektakularno razmontiral na prafaktorje. Kaj pa, če pa bi ugotovil, da tat ni pokvarjena kreatura, pač pa ubogo izgubljeno bitje in žrtev krutih okoliščin? Odpustil bi mu nespametno dejanje ter benevolentno poskrbel za njegovo prihodnost.
Nič nimam proti Mateju Rimcu, absolutno nič – v načinu, na katerega je reagiral v tej situaciji, je veliko poguma in empatije. Kljub temu pa zgodba, če jo beremo na ravni principov, priča o splošno razširjeni ter vse bolj popularni mentaliteti. Pa ne gre samo za bogastvo in občutek moči ter vsevednosti, ki ga to praviloma prinaša. Mate Rimac je junak našega časa, medijsko poročanje o kraji njegovega bugattija – tisto, ki je pozabilo na dolgočasna pravila črne kronike – pa je simptom.
V bistvu gre pri vsem skupaj za starodavno vprašanje razmerja med posameznikom in državo. Ta se je skozi zgodovinski razvoj opremila s kopico inštitucij in podsistemov, ki urejajo naše skupno življenje. Seveda se države in njihove ureditve med seboj razlikujejo, a v osnovi so zadeve urejene na podoben in predvsem preprost način. Na primer: nekdo vam ukrade avto. Kaj storite? Pokličete policijo. Ko ta svoje delo opravi, dobite (upam) svoje vozilo nazaj, sodna veja oblasti pa – upoštevaje vse okoliščine, med drugim tudi prištevnost storilca ali storilke, za oceno katere spet obstajajo pristojne službe – določi kazen.
Mentaliteta, o kateri govorim, je temeljno nezaupanje do države in njenih inštitucij. Nezaupanje do stroke in organov, ki stroko zastopajo. Zdrava pamet proti nesmiselnim protokolom in birokratskim uzancam. Podjeten posameznik v boju s pokvarjeno in pogoltno državo. Batman proti Gotham City-ju. Ja, saj res, Batman – hiperbogati superheroj, ki rešuje svet. Si ga predstavljate kot gosta v oddaji 24ur zvečer? Da malo razloži, kako se zadevam streže, ter da v slogu naših najuspešnejših podjetnikov pove, kaj vse v državi ne štima
Poenostavljam, seveda, a poanti včasih kakšna poenostavitev ne škodi. Sploh pa je v zgodbi o tri milijone evrov vrednem avtomobilu ogromno nekih poenostavljanj, za povrh pa še dobršna mera prostodušnosti. Mate Rimac je sicer poklical policijo, potem pa se je za svojim ukradenim vozilom – prostodušno in enostavno – odpravil kar sam. Ne glede na vse potencialne nevarnosti, o katerih v tistem trenutku ni imel pojma. Pogumno? Nespametno? Nevarno? Presodite sami. Kakorkoli: ko se je vse skupaj izteklo, je ocenil mentalno stanje storilca ter se na podlagi te ocene odločil, da ga ne bo sodno preganjal.
Lepo in plemenito, to pišem brez trohice cinizma. A kot že zapisano, me zgodba zanima na ravni principov, tu pa se zaletimo v zanimiv in obče prisoten fenomen. Mate Rimac je inženir in strokovnjak za avtomobilsko tehnologijo. Da bi tekom svoje kariere diplomiral še iz psihologije – tega nisem nikjer zasledil. Njegova ocena osebnosti storilca potemtakem lahko korenini zgolj v občutku in (v zadnjem času izjemno popularni) zdravi pameti. Dokler gre za privat dogovor med njim in storilcem ali pa Stipetom in Domagojem, je vse okej. Ko pa ta ista zdrava pamet arogantno prevprašuje protokole države in njenega sodnega sistema, imamo problem. In medijski odjek zgodbe je v več kot enem primeru kazal ravno v to smer: sodba modrega in spodobnega posameznika na eni ter neobčutljivost in okostenelost državnega aparata na drugi strani. Ali vidite? Ta človek premore empatijo. Država pa ne vidi onkraj svojih paragrafov.
Mentaliteta, o kateri govorim, je temeljno nezaupanje do države in njenih inštitucij. Nezaupanje do stroke in organov, ki stroko zastopajo. Zdrava pamet proti nesmiselnim protokolom in birokratskim uzancam. Podjeten posameznik v boju s pokvarjeno in pogoltno državo. Batman proti Gotham City-ju. Ja, saj res, Batman – hiperbogati superheroj, ki rešuje svet. Si ga predstavljate kot gosta v oddaji 24ur zvečer? Da malo razloži, kako se zadevam streže, ter da v slogu naših najuspešnejših podjetnikov pove, kaj vse v državi ne štima. Vem za vsaj enega voditelja omenjene oddaje, ki bi bil ob tem neizmerno navdušen.
Država ima svoje probleme, seveda jih ima. A eno je konstruktiven trud za njihovo reševanje, nekaj povsem drugega pa miselnost, ki njen smisel neprestano postavlja pod velik vprašaj; ki jo vidi in predstavlja kot coklo razvoja ter iniciative posameznic in posameznikov – v imenu podjetnosti in zdrave pameti. Država je ključna civilizacijska pridobitev. Zdrava pamet, ki ima svoje nesporne kvalitete, pa je v prevelikih odmerkih neizmerno škodljiva.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
