Američani so na torkovih vmesnih volitvah precej jasno izrazili nezadovoljstvo nad predsednikom Donaldom Trumpom in njegovo kšeftarsko politiko. Vendar je videti, da ga lavinski poraz, ko so demokrati osvojili večino ne le v senatu pač pa tudi v predstavniškem domu kongresa, ni ovedel. Celo kljub temu, da so demokratski konkurenti prepričljivo zmagali še v dolgoletnih republikanskih zveznih državah, to je v Teksasu, Kansasu, Mainu, Iowi, Ohiu in Severni in Južni Karolini.
Trump je v zanj značilnem slogu že pred volitvami skušal ublažiti svoj napovedujoči se poraz s tirado o tem, kako pač vmesne volitve predsedniki v ZDA normalno in serijsko izgubljajo. No, to ni čisto res, saj je med zadnjimi predsedniki vmesne volitve uspelo dobiti, torej več sedežev za prevlado v predstavniškem domu leta 1998 Billu Clintonu in še bolj Georgeu W. Bushu, ki je leta 2002 dobil več sedežev za zmago celo v obeh domovih kongresa, torej tudi v senatu, kjer se voli tretjina novih članov.
Tudi po volilnem dnevu je Trump iskal relativizacijo in izgovore za poraz, kot da bi mu jih pes na repu prinesel. V trenutku lucidnosti je sicer priznal, da je na poraz vplivala tudi njegova vojna v Iranu, s katero je želel zrušiti režim ajatol, saj je "kratkoročno nekoliko povišala cene goriv" v ZDA. Jasno, Američani se na svojih volitvah ne menijo preveč za ameriško zunanjo politiko, vsaj dotlej ne, dokler ta ne vpliva na debelino njihovih denarnic. Toda že v naslednjem stavku se je Trump zatekel k zaklinjanju, da svoje odločitve za vojno proti islamski republiki ne obžaluje. Kajti: "Ne moremo dopustiti, da bi Iran imel jedrsko orožje." Poraz je nato populistično zvrnil seveda še na medije, pa tudi na lastne republikanske kandidate, ki da so se mu upirali. "Če bi bilo na glasovnicah moje ime, bi mi zmagali," je dejal poln sebe.
Verjetno bi bilo sicer ravno obratno. Če bi bilo na glasovnicah Trumpovo ime, bi bil poraz najbrž še bolj boleč. Američane pod Trumpom, ki je sicer znova ponovil, da so ZDA pod njim "uspešne kot še nikoli doslej v svoji zgodovini", pesti poslabšan gospodarski položaj in višje cene življenjskih potrebščin zavoljo podražitev goriv in številnih novih carin. Te je Trump maščevalno uvajal zoper vse države, ki mu niso bile po volji. Poleg nepotrebne vojne z Iranom ameriška javnost vse bolj spoznava razsežnosti genocida v Gazi in nasilnega apartheida na Zahodnem bregu, ki ju izvaja Izrael z neomajno podporo Washingtona. Celo njegovi volivci hispanoameriškega porekla so ugotovili, da Trumpova nasilna deportacijska politika pod agencijo ICE ne zna obračunati s kriminalci, kot je bilo obljubljeno, temveč so njene žrtve običajni ljudje, delavni migranti in celo ameriški državljani. In namesto, da bi se Trump pod svojo propagandno čepico MAGA, s katero naj bi Ameriko spet naredil veliko, boril zoper odljudene ameriške mulitimilijarderske elite, je od njih njegova stranka in on osebno sprejemal darila, njegova družina pa je v teh dveh letih še bolj nesramno bogatela. Mimogrede: Trump je čepico MAGA že zamenjal z novo, na kateri piše VETO. To pomeni, da se kljub vsemu zaveda, da bo zadnji dve leti svojega drugega predsedniškega mandata, ko se je želel vpisati v zgodovino, težko vladal oziroma uresničeval svoje muhe, saj mu bo demokratski kongres predstavljal veliko oviro. Toda proti njegovim odločitvam bo očitno kot užaljeni froc nezadržno uporabljal predsedniški veto. Dveh tretjin večine pa demokrati v kongresu vendarle nimajo.
Ali izid vmesnih volitev pomeni prvi padli kamenček v razkroju populistične desnice ne le v ZDA? Dejstvo, da se letos populistična desnica, razen v Sloveniji, srečuje z vse več porazi, napeljuje na tak sklep. Najprej je po 16 letih na Madžarskem padel Viktor Orban, zdaj po 14 letih v Srbiji Aleksandar Vučić, češkemu premieru Andreju Babišu se je na ulicah mest zavoljo napovedanega lomastenja po javnih medijih zgodil narod, vmes je v drugem krogu brazilskih predsedniških volitev desničarski kandidat Flavio Bolsonaro izgubil proti levičarju Luizu Inaciu Luli da Silvi tako grenko, da je raje emigriral. Problem dolgoletnih populističnih vladavin je, da skušajo vselej poleg vidne spremembe političnega kursa po svoji podobi spremeniti tudi vse družbene podsisteme: fiskalno politiko, šolstvo, zdravstvo oziroma javni sektor nasploh, celo kazensko politiko. Pravzaprav želijo prekvasiti sistem liberalne demokracije, v kateri naj bi bili sicer vsi različni, pa vseeno enakopravni, v režim, ki bi jim v neenakosti zagotavljal trajnejšo oblast.
Toda vsaj v ZDA ostaja legitimno vprašanje, ali se je ameriško volilno telo minuli torek nagnilo v levo. Morda najbolj utemeljen odgovor na to vprašanje je, da pravzaprav ne. Namreč, ameriško volilno telo se je zgolj obrnilo proč od Trumpa, ki je, izgleda, le preveč napel svoj samohvalni lok. Ameriška politika bo namreč tudi po teh volitvah ostala bolj kot ne nespremenjena. Trump se ne bo vrnil niti k tako imenovanemu sočutnemu konservativizmu, ki ga je bil promoviral George W. Bush. Pustimo ob strani, da je sočutni konservativizem približno takšen oksimoron kakor socializem s človeškim obrazom.
Na kratko, spremembe režima ne bo. In tudi ko bo, če bo, Trump odletel, demokrati pripravljajo že tretji impeachment, ki je pa za zdaj obsojen na neuspeh, bo trumpizem ostal. In brez preobrazbe v žlahtno desnico čakal na naslednji nihaj v desno. Ne samo v ZDA.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
