(PERON ŠT. 16) Kolumna Marka Radmiloviča: Otroci so naše največje bogastvo

Danes pa nekaj povsem drugačnega.

Najprej in na začetku ...

Ne vem, ali je modro in ali je sploh dovoljeno v medijih omenjati finančne institucije s pravim imenom. Lastniki medijev so občutljivi, če se kdo dela norca iz finančnih institucij. Ampak za razumevanje pričujočega teksta je nujno potrebno, da rečemo bobu bob (kot gre krilatica pričujočega častnika) in jasno povemo, kako bo beseda tekla o finančni instituciji, imenovani NLB Skladi.

NLB Skladi niso banka, ampak investicijska družba, ki pa je v stoodstotni lasti NLB. Toliko, da vemo, na kateri gol streljamo.

In ta investicijski sklad je prišel na genialno, velikodušno in skoraj neverjetno idejo ... Vsakemu novorojenčku, rojenemu v letu 2026, bodo podarili 100 evrov začetnega kapitala v njihovi finančni instituciji. Akcija se imenuje Pokrijemo vse, kar šteje. Ne bom o podrobnostih, ker so bančniško dolgočasne in finančno suhoparne, zato le nekaj bistvenih poudarkov kampanje.

Če ste v letu 2026 postali starš, odprete račun na otrokovo ime v poslovalnici NLB in banka oziroma investicijska družba vam nanj nakaže 100 evrov. Potem sklenete še "varčevalni načrt" in darilo lahko vložite kasneje v enega izmed obstoječih podskladov. Potrebujete le otrokov/novorojenčkov osebni dokument, davčno številko in, kot omenjeno, račun pri NLB.

Zdaj pa k triku. Ne gre za klasičen varčevalni račun, kot je depozit, temveč za naložbo, saj je družba, ki denar podarja, specializirana za upravljanje investicijskih skladov. Teh sto evrov lahko zato raste ali pa pada, od darila pa ni treba plačati dohodnine, saj tehnično gre za promocijsko ugodnost.

No, pa smo skozi.

In čemu ta drobna akcija, katere marketinški trik je viden z letala, dobiva mesto v kolumni čislanega dnevnega časopisa ...

Kaj se skriva onkraj tega, da pač suho ugotovimo, kako se starše zaveže ali pritegne k poslovanju z neko banko? Gre za star marketinški trik, s kakšnim je njega dni Svet knjige obremenil naše okolje s tonami nepotrebnih priročnikov za vrtnarjenje.

Akcija bi šla mimo kot le še en poizkus ustvarjanja lojalnih komitentov, če ne bi pri razmišljujočemu vzbudila razmisleka o najglobljih civilizacijskih ali celo etičnih vprašanjih.

Ko gre starš v banko (predvidevam, da oče, ker je mati še v porodnišnici), da dobi sto evrov, se zaveže nečemu mnogo močnejšemu. Temnejšemu in za otroka potencialno pogubnejšemu, kot je zgolj račun v neki banki.

Na samem začetku človekovega življenja, ob izvoru tega čudeža stvarstva, iz otroka naredimo kapitalista! Bitjece nima nobenega zavedanja o lastnini, denarju, gospodarskih sistemih ali ideologijah, pa je že vlagatelj ... Tako ga privežemo na v zadnjih nekaj stoletij prevladujoč in po mojem svetem prepričanju krvosesni model življenja na tem planetu. Pustimo ob strani moralno-pravni premislek, ali ima finančna institucija pravico novorojenčka vključiti v svoj poslovni model, kljub temu da (zmešani) starši na to pristanejo.

In tako je froc pečen že na samem začetku. Determinizem v najlepši podobi. Pozabite na usodo in svobodno voljo. Mali dobi ime s tremi črkami, od katerih sta dva soglasnika. Je belec, deček (boljše) ali punčka (baje slabše). Starši ga vmontirajo v religijo, nad katero se navdušujejo, in potem dobi še investicijski račun. Rojenice lahko pridejo zgolj na vljudnostni obisk, saj je vse že zmenjeno vnaprej.

Ampak recimo, da malemu kljub temu uspe. Da se skozi odraščanje izvije iz spon in omejitev rase, spola in vere. Navijamo za njega, ko postane samostojen, razmišljujoč in empatičen človek, ki mu je mar za stanje sveta okoli njega. Ki ga prizadenejo človeške krivice in ki se je upiral diktatu staršev ter njihovi obsesiji, kako je treba otroku nuditi ne le vse, temveč vse najboljše.

In ko se tako pripravljajo, da proslavijo otrokov osemnajsti rojstni dan, ga starša pokličeta v dnevno sobo in mu s solznimi očmi povesta, kako sta ob rojstvu darilo NLB Skladov vložila v podsklad, ki je trgoval s tehnološkimi delnicami. In se je sto evrov s pomočjo kriptovalut in delnic umetne inteligence samodejno oplemenitilo v milijon evrov. In je postal milijonar zgolj zaradi dobrote NLB Skladov in dejstva, da se je rodil.

Z drugimi besedami; otroku ni uspelo postati svoboden posameznik, saj je kapitalizmu nemogoče ubežati.

Berete pa besede klasičnega hinavca in pričujoče pisanje je najlepši primer medijskega licemerja. Stojim torej na tem medijskem piedestalu, neobčutljiv na bralčeve pomisleke in kritike, troseč modrost; nisem pa nič boljši od onih, ki takoj, ko se izlije plodovna voda, že tečejo v banko.

Svoji prvorojenki sem namreč, tam konec devetdesetih, ob rojstvu podaril Luno. Ne cele, ampak samo parcelo. Prekmurski mesarji svojim hčeram garsonjero v Ljubljani, jaz pač parcelo na Luni. Velika je 719 hektarjev, leži pa na sončnem pobočju kraterja, nedaleč od Morja tišine. Prav lepa parcela. Moja hinavščina je seveda v tem, da se vsajam nad novorojenčkovimi sto evri investicijskega denarja, moja hči pa je lastnica parcele na nebesnem telesu.

Naj pojasnim. V času vesoljske tekme sredi druge polovice dvajsetega stoletja so potekala obširna prerekanja o tem, ali si lahko države lastijo nebesna telesa. To je pripeljalo do mednarodne zakonodaje, ki takšno lastništvo prepoveduje oziroma onemogoča. Nikjer pa ni bilo zapisano, da ne morejo postati lastniki nebesnih teles posamezniki. Našel se je duhoviti Američan, Dennis Hope po imenu, ki je uporabil staro ameriško zakonodajo iz časov širjenja države na zahod, imenovano Homestead Act. Na njegovi osnovi je zahteval Luno zase, poslal zahtevo na sedež Združenih narodov, in ker se ni nihče oglasil, se pravi nasprotoval, je po omenjeni zakonodaji postal lastnik. Ter pričel prodajati parcele. Moja (Nušina) je na področju I-12 v kvadrantu Echo, parcelna številka pa je 317. Zemljiškoknjižno urejena, komunalno pa še neurejena.

Dennisu je šlo dobro. Prodal je dva in pol milijona hektarjev parcel na Luni, kar je približno sto dvajset Slovenij. Z drugimi besedami ... Mi, ki smo lastniki parcel, obvladujemo 6,4 odstotka celotne površine Lune. Nekaj lepih parcel je tudi na Marsu, ki ga podjetje Lunar Embassy tudi trži, ampak to je že druga zgodba.

Zdaj berem, da bodo pričeli Luno gospodarsko izkoriščati. Musk in podobni tiči. In na tem mestu se rojstnodnevna praksa podarjanja delnic in praksa podarjanja nebesnih teles srečata ter moje pisanje postavljata pod vprašaj.

Seveda je bilo pred skoraj tremi desetletji moje darilo novorojeni hčeri šala. Ne sicer povsem, kajti vzgojni princip, ko otroku odvzameš najprej avtonomijo, posledično pa še otroštvo, nama je z ženo tuj; zato sem na simbolni ravni hotel dati izrazu "samo nebo je meja" ob začetku življenja tudi praktično vrednost. A moja hči verjetno ne bo svojega darila nikoli praktično uporabila. Bodo ga pa poskušali uporabiti tisti, ki dobijo pri rojstvu sto evrov NLB Skladov.

Mi smo (bili) sanjači, katerih svet je v bistvenem delu zgrajen iz simbolike, barv, glasbe, idej in neizrečenih ter predvsem neizvedljivih podvigov. In v ta naš vsaj delno čisti svet z močjo hudournika vdira logika nebrzdanega kapitala. Vsak dan bolj nasilno bogatuni razkrajajo družbeno tkivo. Uradno temu pravijo plutokracija, neuradno pa moramo žvečiti neprebavljive modrosti bogatašev, ki jih ti v prenesenem in neprenesenem pomenu besede postavljajo na ogled. Pogosto gre za obcestne plakate s pocestniškim tokom misli ...

Če se že rodiš kapitalist, boš vsak dan odraščanja rasel ne le kot človek - biološko bitje, temveč tudi kot lastnik - metafizično bitje. Naslov Otroci so naše največje bogastvo je iz simbolizma prešel v realni sektor, ko že dojenčki postanejo nosilci dejanske, monetarne vrednosti, še preden se jim zapre mečava na lobanji.

Tako se bodo oboji srečali. Kmalu. Seveda bo konflikt. Naši otroci, ki so po božji milosti zrasli v neodvisne, razmišljajoče, svobodne in vesele ljudi, in oni, ki so bili vzgajani v odvisnosti in z odnosom do denarja. Duhovna in finančna elita še enkrat več v norem plesu zgodovine. Srečali se bodo – ker je bog pač šaljivec – nikjer drugje kot na Luni.

Mogoče je na Nušini parceli oziroma pod njo neki element, redka zemlja, mineral, ki ga Musk hoče. In se bo enkrat te dni v nabiralniku znašla njegova ponudba za nakup nepremičnine.

Ko smo včasih vsi doma, starša in otroka, govorimo o tem, kako se okolje vsakodnevno krči. Krči se fizični prostor naše vasi in krči se duhovni prostor naše svobode. In natančno se zavedam, da bodo novorojenčki s stotimi evri v perspektivi zmagali. Ampak samo na Zemlji. Svojo svobodo bomo ubranili v etru, v prostoru, ki ni od tega sveta.

Parcele na Luni ne bomo prodali nikoli. Za nobeno ceno.