Sledi preprosta zgodba, v kateri ne bo nobenih političnih pritlehnosti, usodnih škandalov ali prekipevajočih čustev. Zaradi tega, ker je poletje. Boste pa prebrali, kako bi lahko zmanjšali to prekleto vročino.
Zgodba se začne s klasičnim stavkom, ki se kot jara kača vleče za mojim življenjem: "Pospravljaj za sabo!"
Ker nisem pospravil visokotlačnega čistilca, se je njegova cev skrila v travi, in ko sem se spravil h košnji, sem cev prerezal. Čisto majhna razpoka je bila, nisem je niti opazil, dokler naprave nisem naslednjič uporabil. Tedaj je voda brizgnila iz cevi in v skladu s svojo tehnično nadarjenostjo sem okoli razpoke navil lepilni trak. Ki ga je pritisk odpihnil ter kasneje enako storil še s kovinsko objemko. Se pravi, da sem uničil visokotlačno cev. Odvil sem jo z naprave in jo odnesel popravit na servis znane in priljubljene blagovne znamke visokotlačnih čistilcev. Gospa me je odslovila skorajda že na vratih.
"Tega ne popravljamo."
"Kaj pa?"
"Novo je treba."
"Koliko stane nova?"
"70 evrov."
Ker se nerad ločim od svojega denarja, še sploh, če zaradi lastne neumnosti, sem nekaj mencal, se zahvalil ter premislil svoje možnosti. Poklical sem prijatelja, ki se spozna na vse in še na kaj zraven, ter ga vprašal, ali kdo v Mariboru popravlja visokotlačne cevi. Povedal mi je naslov delavnice in zapeljal sem se na obrobje mesta. V neizraziti stavbi sameva delavnica za popravilo visokotlačnih cevi in podobnih reči. Notri dva moža v delovnih plaščih. Zelo nenavadno. V ozadju stroji in priprave in hrup. Nikjer nobenih kompjuterjev. Preše, vrtalniki, brusilniki in ostalo orodje z začetka industrijske revolucije. Moža sta imela umazane roke. Eden, že na pogled ustrežljiv, je brez besed vzel mojo cev in se vrnil čez slabih deset minut.
"Evo," je rekel.
"Koliko stane?"
Razmišljal sem, da bo vse, kar bo pod 70 evrov, pomenilo mojo čisto zmago in vsaj majhen obliž na dejstvo, da ne pospravljam za sabo.
"Štiri evre," je rekel mož. Da, bralec, prav prebereš … Štirje (4!) evri, namesto sedemdesetih. Dal sem jih pet in se odpravil domov, presunjen nad dejstvom, da sem toliko prihranil. In med tisto vožnjo sem prišel do zaključka, kako nisem le prihranil, ampak kako sem posledično vsaj malo obvaroval planet in preprečil, da bi bilo še bolj vroče.
Nisem kvalificiran, pa tudi ne ljubi se mi preveč razlagati o ekonomski plati sodobnega ustroja sveta - a toliko že vem, da živimo v času diktature stvari. Predmetov. Nepomembnih, po navadi plastičnih predmetov, ki usmerjajo naša življenja; predmetov, zaradi katerih se rojevamo in umiramo, se smejimo in jočemo. Predmeti ter njih izdelava, nabava in uporaba določajo meje našega bivanja, določajo družbo kot tako in omogočajo, da si nekateri kupujejo tropske otoke, drugi pa letamo naokoli z luknjo v visokotlačni cevi.
"Kapitalizem je bog in potrošništvo je njegov prerok," grmi dogma religije našega časa, in tudi če se razumni tega zaveda ter poskuša vsaj malo veslati proti potrošniškemu toku, ga reka ugodnih nakupov slej ko prej potegne v svoje smrtonosne vrtince. Zdaj, ko iz Kitajske proti Evropi vozijo novi in novi kontejnerji dopaminskega šusa v podobi nadvse ugodne plastične galanterije, se naši domovi še dodatno spreminjajo v skladišča nepotrebnega, posledično pa spreminjamo planet v pečico, pripravljeno za peko jabolčnega zavitka.
"Peci na 180 stopinjah približno eno uro."
Kasneje sem razmišljal, čemu sem bil presenečen, ko sem ugledal možakarja, ki v primestni delavnici popravljata visokotlačne cevi. Najbrž zaradi tega, ker je kultura popravljanja, v kateri sem rasel in odrasel, povsem izginila. Ni je več. Da je diktatura stvari zmagala, je morala premagati delavnice, popravljalnice, servise in majhne obrtnike. Čevljarji, urarji, krojači, šivilje, avtomehaniki, mali gospodinjski aparati … Toliko tega je izginilo, ker se več ne splača. Ko se čevlji pošvedrajo, kupiš nove. Ko se rokav oguli, kupiš nov suknjič. Ko ura na časomerilcu traja devetdeset minut, ga zavržeš in kupiš novega. Lahko tudi dva ali tri, če hočeš, da se njegov pašček ujema z obleko. Ko izgubiš očala, jih ne iščeš kot pobesnel po vsem stanovanju v strahu pred optikom, ampak v drogeriji ali na pošti kupiš nova.
Ljudje in poklici, ki so popravljali, so izumrli. Če se že kaj imenuje servis, je tam izključno zaradi tega, da menjavajo dele. In priporočajo, da se niti to ne splača, naj raje kupimo novo. Pralni in pomivalni stroji stojijo na vrhu te piramide. Hočem reči, da je ceneje kupiti novega kot popraviti starega.
Je pa luč na koncu tunela.
Zadnjič, na festivalu Lent, me je sredi jazz koncerta poklicala potreba. Mobilna odrešitev je stala na drugem koncu oziroma na začetku mestnega parka. Tako sem se sprehodil skozi Art kamp, to so delavnice, raztresene ob mestni promenadi. Tam otroci ustvarjajo in se igrajo. Starši pa pijejo pivo, ker je tudi zvečer tako hudičevo vroče. In tam sem naletel na delavnico, kjer so se otroci učili popravljanja stvari. Trije mulčki so sedeli za mizo, vsak s svojo napravo in izvijačem, mentorica pa jih je usmerjala, kako priti napaki do dna in kako so stvari sestavljene. Eden je imel pred seboj palični mešalnik, drugi tranzistorski sprejemnik, tretji spet neko drugo napravo.
Ideja in organizacija oziroma princip za to delavnico je sorazmerno nov, čeprav spet ne pionirski. Reče se mu krožno gospodarstvo in temelji na ideji, da predmetom podaljšujemo uporabo s tem, da jih vzdržujemo, popravljamo, in s tem zmanjšujemo pritisk na okolje. Nedaleč stran lebdi tudi trend sodobnega rokodelstva, na veliko podpiran od Evropske unije, in nekatere države, skandinavske recimo, umetnost rokodelstva in popravljanja, vzdrževanja in trajnostne rabe vključujejo v redne šolske programe. Pri nas smo nekoliko v zaostanku, a vse več pobud, kot ta v Art kampu, se spoprijema z epidemijo zavrženih predmetov ali pa zgolj opozarjajo na stranpoti potrošništva, kot je recimo diabolični fenomen, imenovan "hitra moda!".
Če hočeš, razumni, spregledati, kam nas je pripeljala opustitev kulture popravljanja, odidi na izlet na deponijo. Na enega tistih prostorov, kjer stvari umirajo v sistematično razporejenih kesonih; vsak grob je opremljen s svojo tablico, odvisno od tega, katere veroizpovedi je bil predmet. Plastika, steklo, elektronika, gradbeni material, papir, lepenka in zeleni obrez so le nekateri najbolje obiskanih.
Deponija je prekrasna paralela prezrelega potrošništva, ki ga živimo. Ne le, da je tam kopica predmetov, ki bi se jih dalo popraviti z miniaturnim posegom; tam so kot na razstavi premodernega umetnika tudi predmeti, ki smo se jih enostavno naveličali. Ki so nadomeščeni z novim, z boljšim, z lepšim, s cenejšim izdelkom
(Mimogrede in mimo obravnavane teme. Uslužbenci Snage mi med obiski deponije vedno jamrajo, kako se je med Štajerci razpasla navada, da zmečejo svoje ostanke pred vrata deponije izven delovnega časa. V Kungoti smo eni šampionov tega početja, ne zaostajajo pa niti druge deponije po deželi štajerskega arga. Snaga pa naj ne bi imela zakonskih pristojnosti za namestitev nadzornih kamer, ki bi ujele te neprilagojence. Vedno me med temi pogovori popade taka sveta jezica, da v trenutku podpišem za ponovno uvedbo javnega obešanja na glavnem trgu v Mariboru!)
Deponija je prekrasna paralela prezrelega potrošništva, ki ga živimo. Ne le, da je tam kopica predmetov, ki bi se jih dalo popraviti z miniaturnim posegom; tam so kot na razstavi premodernega umetnika tudi predmeti, ki smo se jih enostavno naveličali. Ki so nadomeščeni z novim, z boljšim, z lepšim, s cenejšim izdelkom. Čeprav zavrženim nič ne manjka. In se zdi, da pač tako mora biti, da predmeti, ki jih ne potrebujemo, v bistvu poganjajo vso preklemansko zadevo, ki jo imenujemo civilizacija. Ker brez nenehne rasti proizvodnje ne raste BDP, s katerim potem sami kupujemo predmete, ki smo jih nekaj pred tem izdelali; tako je imel bradati Marx povsem prav, ko je pisal o tem, kako je izkoriščanje človeka po človeku v bistvu boj humanosti s predmeti in njih lastništvom.
Nekaj pa se je od časov prvoborcev politične ekonomije le spremenilo. Sodobnost je odnos do predmetov znala prenesti tudi v odnos do ljudi. In drugih živih bitij, celo hišnih ljubljenčkov, kot smo se naučili med evakuacijo elit v času bombardiranja Dubaja.
Ker kot se naveličamo predmetov, se naveličamo tudi drug drugega. Partnerji partnerjev, prijatelji prijateljev, ljubimci ljubimcev, zavezniki zaveznikov. Edini, ki se nikoli ne naveličajo drug drugega, so sovražniki in zato sovraštva nikoli ne srečamo na deponiji medčloveških odnosov.
Meni ostaja drobno zadovoljstvo, da je moja cev še vedno visokotlačna. Da njena proizvodnja, ki je črpala resurse planeta in obremenjevala okolje, ni bila zaman. Da še vedno opravlja svoje visokotlačno poslanstvo, njena rezerva pa za sedemdeset evrov še vedno čemi v skladišču. Čeprav ji je bilo usojeno, moja cev, zahvaljujoč popravilu, ni končala na deponiji; hvala bogu, ker bi z njo tam končal tudi delček mene oziroma mojih življenjskih vodil in prepričanj.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
