Leta 1989 je bila Jugoslavija že zombi, živi mrtvec brez lastne zavesti, volje ali smisla. Njeno osmrtnico sem na naslovnici in zadnji strani študentskega lista Tribuna objavil že pet let prej, s čimer naj bi bil po mnenju javnega tožilca Franca Mazija ”na ironičen in podcenjevalen način prikazoval, da bo Jugoslavija kot država propadla”. Nekaj let pozneje tudi je propadla. Brali smo Clausewitza in njegovo O vojni, ker je bilo očitno, da vojna prihaja. Politično je bilo treba odločiti, kaj s Slovenijo, in pametna pot je bila samo ena: čim prej iz Jugoslavije in v Evropo. O tem se je razpravljalo celo v skupščini Socialistične republike Slovenije, kjer sem nastopil v majici z napisom: Mladi Evropejci. Generacija pred drugimi. Takrat sem imel petindvajset let. Danes smo pred novimi odločitvami in pametna smer je ponovno samo ena: več Evrope.
Utopija: svet, ki ga ni
Utopija je izmišljena, idealna družba, v kateri živijo srečni ljudje brez problemov. Izraz izhaja iz grščine in pomeni ”nikjer” (ou-topos, ou = ne, topos = kraj). Leta 1516 si ga je izmislil Thomas More in napisal knjigo z istim naslovom. Sveta, v katerem bi se vsem in vedno cedila med in mleko, ni bilo in ga tudi nikoli ne bo. To seveda ne pomeni, da si takšnega sveta ne moremo zamišljati. Utopije so uporabne kot ogledalo, s katerim kritiziramo vsakdan in obstoječe razmere. Je pa zdravo vedeti, da je razpravljanje o utopijah praviloma razkošje bogatih. O njih sanjamo takrat, ko živimo v miru in vsaj zmernem blagostanju. To danes velja za Slovenijo, ki sodi med bogatejše države sveta in ima enega najnižjih količnikov družbene neenakosti. Kar seveda ne pomeni, da je vsem dobro in da nihče ne trpi. Pomeni pa, da je velika slika v primerjavi z večino sveta svetla.
Ni treba cepidlačiti, za koliko natančno se je dvignil življenjski standard povprečnega Slovenca, odkar smo zapustili Jugoslavijo in vstopili v Evropo. Dvignil se je zelo
Ni treba cepidlačiti, za koliko natančno se je dvignil življenjski standard povprečnega Slovenca, odkar smo zapustili Jugoslavijo in vstopili v Evropo. Dvignil se je zelo. Zadošča podatek, da se je pričakovana življenjska doba ob rojstvu povečala za deset let – s približno 72 na 82 let. To pove vse. Kdor želi vedeti, kako bi nam bilo danes, če takrat ne bi bili šli po svoje in na Zahod, naj se zapelje po Bosni, Črni gori ali Srbiji. Vedno smo bili različni, a odtlej se razhajamo. Mi na boljše.
Distopije: svetovi, ki si jih ne želimo
Distopija je nasprotje utopije, zamišljena družba prihodnosti, v kateri se idealni cilji izrodijo v nadzor, nasilje in razčlovečenje. Aldouse Huxley jo je leta 1932 opisal v delu Krasni novi svet, George Orwell pa leta 1949 v 1984. Literarne distopije naj bi bile opozorila in ne prerokbe. A ni skrivnost, da je Orwell navdih za 1984 našel v Zvezi sovjetskih socialističnih republik. Po domače, za mlajše bralce, v imperialni socialistični Rusiji, ki bi jo danes rad obnovil Vladimir Putin. Bolj zanimiv je Huxley. Navdiha za svoj roman ni iskal v totalitarni državi, temveč v Združenih državah Amerike. Njegovo vprašanje je bilo preprosto in zlovešče: kaj če slaba družba prihodnosti ne bo vladala s silo, temveč z ugodjem?
V zadnjem času lahko v Evropi veliko beremo o tem, kako naj bi zaostajali za azijskimi in zalivskimi tigri, za Kitajsko in ZDA. Velik del tega sveta sem prepotoval, v nekaterih državah sem živel, v nekaterih sta študirala moja otroka, zato si dovolim jasen sklep: malo morgen. Blagostanje in svoboda sta danes doma v EU, pa tudi v Avstraliji, Kanadi, Južni Koreji, na Novi Zelandiji, Tajvanu in verjetno še kje. Vsekakor pa ne v Dubaju, Katarju, na Kitajskem in ne v ZDA.
Zalivske države še najbolj spominjajo na Krasni novi svet. Prebivalstvo je razdeljeno na kaste. Na vrhu so vladajoče družine, po nekaj sto ali tisoč ljudi. Ti živijo nad oblaki in nad zakoni. Pod njimi so državljani, približno deset odstotkov prebivalstva. Ti imajo brezplačno izobraževanje, tudi v tujini, brezplačno zdravstvo in vrsto drugih privilegijev. Vsi ostali so uvoženi delavci, večinoma iz revnih držav globalnega juga. Njihova naloga je preprosta: delati, veliko in trdo, da je državljanom lepo. Od jutra do večera, praviloma s sklonjeno glavo. Ko ostanejo brez službe, jih pošljejo domov. Zanimivo pa se te države izpod islamističnega pritiska kulturno premikajo proti Zahodu: ženske postopno dobivajo več pravic, začeli so točiti alkohol, javni prostor se počasi sekularizira. A to ni svoboda. To je upravljano ugodje za izbrane.
Kitajska je nominalno socialistična država, v kateri vlada Komunistična partija Kitajske, v resnici pa gre za eno najbolj razredno razslojenih družb na svetu. Gini koeficient, ki meri družbeno neenakost, je v Sloveniji približno 25, kar jo s Slovaško, ki ima še nižjega, uvršča na sam vrh držav z najnižjo družbeno neenakostjo na svetu. Hrvaška ima Gini koeficient nekaj pod 30, ZDA malo čez 40 in Kitajska skoraj 50. Kdor obišče v New York in Šanghaj, se lahko na lastne oči prepriča, da je drugi prvi na steroidih. Če k temu dodamo še digitalne oblike spremljanja gibanja in razmišljanja državljanov, ki jih sicer najdemo tudi v zalivskih državah, postane jasno, da je zadovoljstvo z življenjem v takšnih družbah mogoče le kot zamenja svobode za udobje. Pri čemer je to udobje rezervirano zgolj za izbrano manjšino.
Upamo lahko le na demokratsko zmago na letošnjih kongresnih volitvah, morda tudi v senat. Kako naj svet sicer še naslednja tri leta preživi brez velike vojne, si je težko predstavljati
Združene države Amerike so pod Donaldom Trumpom postale zgodba zase. Od Evropske unije so se vedno razlikovale po bolj surovem kapitalizmu, praktično brez porodniškega dopusta in nasploh z minimalnimi pravicami do počitka. Ne glede na gospodarsko rast je kakovost življenja v ZDA nižja kot v EU. Zdaj pa se je zlomil še politični sistem. Absurdni predsednik, ki vlada po vzoru sončnega kralja Ludvika XIV. v Franciji na prehodu iz sedemnajstega v osemnajsto stoletje, deluje brez učinkovitih zavor in ravnotežij, ki bi ga prizemljila. Upamo lahko le na demokratsko zmago na letošnjih kongresnih volitvah, morda tudi v senat. To bi vsaj upočasnilo drvenje v globalno nestabilnost, ki utegne prehiteti celo okoljski zlom. Kako naj svet sicer še naslednja tri leta preživi brez velike vojne, si je težko predstavljati.
Kar se nam danes prodaja kot svetle zvezde vodnice, Dubaj, Katar, Kitajska, ZDA, so v resnici temne distopije.
Kaj pa EUtopija?
Eutopija pomeni dober kraj (eu-topos, eu = dobro, topos = kraj), pozitivno zamišljeno družba, ki je zaželena, funkcionalna in moralno sprejemljiva, čeprav ne vemo, ali je tudi nujno uresničljiva. Evropska unija ji je danes najbližja. Če ključne države stopijo skupaj in si nekoliko nabildajo mišice, da bodo sposobne odganjati ameriške in ruske silake, je EUtopija uresničljiva. Evropski kontinent je sicer poln defetistov z belimi zastavicami, ki so pripravljeni mahati levo in desno v naivnem upanju, da jih bodo zli pustili pri miru, če se ne bodo borili in se bodo skrili v svoje ”suverene” luknje. Svet je malo bolj zapleten in bolj nevaren kot to.
Kot je pred sto leti zapisal Antonio Gramsci, ”Živimo v vmesnem obdobju, ko stari svet umira, novi pa se še ni rodil.” Povsem mogoče je, da ponovimo katastrofo prejšnjega stoletja, vendar za to ni nobene potrebe. Ne smemo pozabiti, za kaj nam gre: dostojanstvo, demokracijo in pravičnost. Zato mladi Evropejci ostajajo tudi danes generacija pred drugimi.
* Prvotno objavljeno v hrvaščini na www.sest.hr.
** Dr. Dejan Verčič je profesor komunikologije na FDV, partner v agenciji Herman&partnerji.
