O smrti se ne pogovarjamo radi, še najmanj svojci umirajočega, ki bi morda želel vedeti, kako bo potekal njegov pogreb in kako bo družina zmogla nadaljevati pot brez njega. Morda bi bil odhod potem lažji, manj negotov. A v naši družbi je pogovor o smrti tabu.
Prav zato so se članice in člani mariborskega območnega odbora Slovenskega društva Hospic odločili, da 30-letnico delovanja praznujejo javno, med ljudmi. Da svoje delo približajo vsem, ki zanje še ne vedo ali pa imajo o delovanju Hospica napačne predstave. Zato so v sodelovanju s profesorji in študenti mariborske Fakultete za gradbeništvo, prometni inženiring in arhitekturo zasnovali labirint z naslovom Moč življenja, enako so poimenovali cel festival. V labirintu so izvedli šest izkustvenih delavnic, kratek povzetek siceršnjih usposabljanj za prostovoljce.
"Labirintu smo dali značaj letnih časov," razloži simboliko življenja Nada Kunstek, predsednica mariborskega odbora Hospica. "V prvem krogu, ki je v znamenju pomladi, se udeleženci predstavimo drug drugemu in se vprašamo, kako težko se nam je pogovarjati o smrti, bolezni in umiranju," opisuje sogovornica potek delavnic. Skozi naslednje tri kroge - poletje, jesen in zimo - nato prisotni premišljujejo in delijo svoje izkušnje o soočanju z boleznijo, minljivostjo, izgubo. "V zadnjem krogu, ki mu rečemo tudi iztekanje življenja, vzpostavimo tudi neki notranji dialog, udeležence povabimo, da spregovorijo in tudi zapišejo na listke, kakšno izkušnjo so pridobili," sklene Nada Kunstek.
Ko bi vsaj vedel za vas ...
Večina udeležencev delavnice, ki poteka ob našem obisku, je žensk. Starejša zakonca na vprašanje, zakaj sta se odločila za obisk delavnice, povesta, da sta že v letih, ko umirajo starši, sorojenci, in da se vedno pogosteje vprašata, kako ravnati, pa tudi, kje poiskati pomoč. "Običajno pridejo do nas svojci bolnika, včasih nas priporoči zdravnik ali patronažna služba ali pa najdejo kako zloženko v zdravstvenem domu, nekatere napotijo prijatelji, ki imajo že izkušnje z nami," pravi Mirjana Mladič, prostovoljka in vodja tima za detabuizacijo v OO Maribor. "Dostikrat nam ljudje rečejo, ko bi vsaj vedel za vas pred leti. Festival smo pripravili tudi zato, da bodo ljudje bolje seznanjeni, kje nas lahko najdejo." Pa bo prostovoljcev dovolj, če se povpraševanje poveča? "Imamo še nekaj rezerve, če se v odboru malce boljše organiziramo," meni Mladičeva. In doda, da je njihova pomoč vedno odvisna od volje uporabnika: "Tudi če nas svojec prosi za pomoč, se mora uporabnik strinjati z obiski bodisi strokovne delavke bodisi prostovoljca. Podpiše se sporazum o sodelovanju, prostovoljci pa o svojem delu po vsakem obisku poročamo strokovni delavki."
V mariborskem odboru so zaposlene tri strokovne sodelavke, dve se ukvarjata s spremljanjem in tudi z žalujočimi, ena je specializirana za žalujoče. "Mariborski odbor ima edini v Sloveniji dve strokovni delavki, ki sta diplomirani medicinski sestri z dodatnimi paliativnimi znanji. Zato imamo za svoje delo koncesijo občine," še pojasni Mladičeva.
Spremljanje bolnikov in podpora svojcem
Kaj konkretno je njihovo delo? "Hospic ne izvaja nege bolnika, naša primarna naloga je, da se z bolnikom pogovarjamo, da tudi samo molčimo, če bolnik tako želi. S spremljanjem razbremenimo svojce, da lahko gredo ta čas v trgovino, po drugih opravkih ali samo počivat. Včasih smo mediatorji, ker se z nami bolniki lažje pogovarjajo o težkih temah kot s svojci. Na primer, kakšen pogreb si želijo ali o svoji smrti. Ko sem bila sama v takem položaju, me je zdravnica opozorila, da se bo umirajoči na neki točki želel pogovarjati o smrti: 'Ne zamudite priložnosti, ker druge morda ne bo.' S svojci se torej lahko pogovarjamo o spremljanju umirajočega, jih v tem času podpiramo in jim nato pomagamo tudi skozi proces žalovanja. Izgubo najprej vedno predelajo individualno, pozneje se lahko pridružijo delavnicam ali podpornim skupinam, kjer lahko izmenjajo izkušnje," opisuje sogovornica.
Posebne delavnice pripravljajo za žalujoče otroke in mladostnike. "Otroci od 5. do 17. leta lahko pridejo po izgubi sorojenca, starša ali drugega bližnjega na tabor Levjesrčnih, ki ga prirejamo enkrat letno, in tam predelajo izgubo. Kar nekaj mladih prostovoljk imamo, ki so bile nekoč levjesrčne," razlaga Mladičeva. Skupno ima Slovensko društvo Hospic 36 zaposlenih in okoli 300 prostovoljcev, njihovo usposabljanje je obsežno in zahtevno. Ob spremljanju umirajočih in podpori svojcev pa se posvečajo tudi detabuizaciji smrti. "Olajšati želimo pogovor o minevanju, umiranju, smrti. Prav je, da se o tem pogovarjamo, ker bomo vsi enkrat tam," pravi sogovornica.
Ob prostovoljcih tudi podporni člani
Prostovoljci v Hospicu lahko počnejo marsikaj, razloži Andreja Cilenšek, zaposlena v Slovenskem društvu Hospic, in tudi pridružijo se iz različnih razlogov. "Marsikdo se odloči zaradi lastne izkušnje, ker želi nekako vrniti, kar je prejel. Veliko jih prihaja zaradi osebne rasti. Tudi starostna struktura se zelo spreminja, vedno več mlajših se odloča za prostovoljstvo. Imamo tudi veliko podpornih članov, ki nam s svojim znanjem pomagajo na najrazličnejše načine," pove sogovornica.
Eden od prostovoljcev je Miralem Zec, ki meni, da mu je bila ta pot namenjena in ga je sama poklicala. Med izkustvenim izobraževanjem se je naučil več kot kadarkoli v življenju, pravi, čeprav je po izobrazbi pedagog. Kot ustvarjalna duša sodeluje v programu detabuizacije smrti, v šolah in vrtcih s skupino gostujejo z lutkovno predstavo, katere tema je minljivost. In izpostavi svojevrsten paradoks: "Hospic je po svoje prostor, kjer se slavi življenje, ker je to naše poslanstvo: da v času, ko je nekomu težko, ko je v stiski, vrnemo življenje v to temo."
