Dejan Verčič
Septembra lani je Larry Ellison za nekaj ur postal najbogatejši človek na svetu. Njegovo premoženje je bilo vredno več kot 380 milijard dolarjev. Soustanovitelj Oracla je imel tehnologijo, denar in dostop do politične moči, njegova družina pa je prek sina Davida začela graditi še medijski imperij. Zdelo se je, da obstaja komaj še kaj, česar takšno bogastvo ne more kupiti. Manj kot leto pozneje je Ellison več kot sto milijard dolarjev revnejši, veliki medijski prevzem njegovega sina so ustavila sodišča in ameriške zvezne države, Meta, lastnica Facebooka in Instagrama, pa se je pravkar z ameriškimi oblastmi dogovorila o poravnavi zaradi očitkov, da njena družbena omrežja škodujejo otrokom in mladostnikom. Stala jo bo najmanj 12,2 in morda več kot 17 milijard dolarjev. Tudi najmočnejši niso vsemogočni.
To ni nič novega. Pred štiristo leti je najmočnejša korporacija svojega časa imela lastno vojsko in vodila vojne. Pred dobrim stoletjem je Rockefeller obvladoval ameriško nafto. Danes peščica tehnoloških podjetnikov obvladuje čipe, algoritme, platforme in infrastrukturo umetne inteligence. Vsaka doba ima svoje gospodarje. Na vrhuncu se zdijo nepremagljivi. Nikoli niso.
Stari gospodarji
Rockefeller sploh ni bil prvi, ki se je zdel nepremagljiv. Dve stoletji pred njim je Nizozemska vzhodnoindijska družba, bolj znana po kratici VOC, obvladovala trgovino med Evropo in Azijo. Ustanovljena leta 1602 je postala ena najbogatejših in najmočnejših korporacij v zgodovini. Imela je lastno vojsko in ladjevje, sklepala pogodbe, vodila vojne, ustanavljala kolonije in kovala denar. Bila je zasebno podjetje z močjo države. Pa je tudi ona izginila. Leta 1799 je prenehala obstajati.
Stoletje pozneje je Amerika dobila nove gospodarje. Mark Twain je njihov čas poimenoval Gilded Age, pozlačena doba: na zunaj bleščeča zgodba o napredku in neverjetnem bogatenju, pod tanko plastjo zlata pa monopoli, neenakost, korupcija in politični vpliv peščice industrialcev. John D. Rockefeller je obvladoval nafto, Andrew Carnegie jeklo, Cornelius Vanderbilt železnice, J. P. Morgan kapital. Nihče od njih ni bil izvoljen, pa vendar so njihove odločitve določale, kam bo tekel denar, katera infrastruktura bo zgrajena in kako bo živelo na milijone ljudi. Zdeli so se nepremagljivi. Pa niso bili.
Država je začela razbijati monopole. Standard Oil je bil leta 1911 razdeljen, delavsko gibanje je zahtevalo svoj delež gospodarskega napredka, po veliki depresiji pa je Rooseveltov New Deal z obsežnimi državnimi posegi v gospodarstvo in socialno politiko močno okrepil vlogo države.
Potem se je tehtnica obrnila še enkrat. Od osemdesetih let so deregulacija, globalizacija in digitalna revolucija ponovno okrepile kapital ter ustvarile nove korporativne velikane.
Enkrat so močnejši poslovneži, drugič politiki, tretjič organizirano ljudstvo. Nobena stran ne zmaga za vedno. Ko se moč preveč skoncentrira, prej ali slej ustvari svojo protisilo.
Novi baroni
Danes imajo novi baroni nova imena: Sam Altman, Jensen Huang, Demis Hassabis, Dario Amodei, Elon Musk. Ne obvladujejo železnic in rafinerij, temveč umetno inteligenco, čipe, satelite, platforme in podatkovne centre. Njihov najdragocenejši vir niso nahajališča pod zemljo, temveč podatki, znanje in računska moč. Razvoj najzmogljivejših sistemov umetne inteligence zahteva toliko kapitala, energije in infrastrukture, da si ga lahko privošči le peščica podjetij in držav. Njihovi direktorji se pogovarjajo neposredno s predsedniki držav in vlad, njihove odločitve pa lahko spreminjajo trg dela, izobraževanje, medije, znanost in varnost hitreje, kot se je politika sposobna odzvati.
Ellison z začetka te zgodbe je skrajni primer. Tehnološko bogastvo njegove družine se je začelo prelivati v medijsko moč: prek Paramounta in načrtovanega prevzema Warner Bros. Discovery bi se pod istim vplivnim središčem znašli tudi CBS, HBO in CNN. Potem so se oglasili trg, država in sodišča. Tudi milijarde imajo svoje meje.
Toda druga pozlačena doba ima paradoks, ki ga prva ni poznala. Moč nad umetno inteligenco je izjemno koncentrirana, njene sposobnosti pa se lahko izjemno razpršijo. Večino zgodovine je bogastvo kupovalo tudi dostop do tujih možganov. Kdor je imel denar, je imel učitelje, zdravnike, odvetnike, prevajalce, analitike in svetovalce. Danes lahko študent dobi osebnega tutorja, majhen podjetnik analitika, skoraj vsakdo pa prevajalca, raziskovalca ali programerja. Internet je demokratiziral dostop do informacij, umetna inteligenca utegne demokratizirati dostop do sposobnosti. Tako kot sta elektrika in internet postala infrastruktura, lahko umetna inteligenca postane infrastruktura inteligence. In kdor nadzoruje infrastrukturo, ima moč nad tistimi, ki so od nje odvisni.
Toda čigavo bo 21. stoletje?
Dvajseto stoletje je bilo ameriško. Združene države Amerike niso prevladovale samo z dolarjem, Hollywoodom in letalonosilkami, temveč z zaporednimi tehnološkimi valovi: avtomobilom, letalstvom, računalništvom, internetom in digitalnimi platformami. Velik del sveta je uporabljal tehnologije, standarde in poslovne modele, ki so nastajali v Ameriki. Ni samoumevno, da bo tako tudi v 21. stoletju.
Morda bo umetna inteligenca podaljšala ameriško stoletje. Morda bo pospešila kitajsko. Morda pa nastaja svet, v katerem nobena država ne bo več imela položaja, kakršnega so imele Združene države po letu 1945
Kitajska ni več samo tovarna sveta. Je industrijska velesila, ki tekmuje v električnih avtomobilih, baterijah, sončni energiji, telekomunikacijah, robotiki, čipih in umetni inteligenci. Predvsem pa ima nekaj, česar Evropa že dolgo nima: ambicijo tehnološko moč pretvoriti v gospodarsko in geopolitično.
Morda bo umetna inteligenca podaljšala ameriško stoletje. Morda bo pospešila kitajsko. Morda pa nastaja svet, v katerem nobena država ne bo več imela položaja, kakršnega so imele Združene države po letu 1945. Tega danes ne vemo. In prav to je poanta. Nevarno je trenutne zmagovalce zamenjati za zmagovalce zgodovine.
Ni zlato vse, kar se sveti
Pregovor pravi, da je denar sveta vladar. Pogled na današnje tehnološke milijarderje temu pritrjuje. Kdor ima kapital, lahko kupi najboljše ljudi, čipe, računsko moč in podatkovne centre. Lahko kupuje podjetja, medije in politični vpliv. Toda zgodovina je polna ljudi, podjetij, držav in imperijev, ki so bili na vrhuncu prepričani, da bo njihov trenutek kar trajal. VOC je imela vojsko in vodila vojne. Danes je ni. Rockefeller je bil videti nepremagljiv, dokler država ni razbila njegovega monopola. Evropske sile so izgubile imperije. ZDA danes gledajo tekmeca, ki jim lahko konkurira gospodarsko in tehnološko.
Nobena oblika moči nima večnega monopola nad prihodnostjo. Ko se moč preveč skoncentrira, začne ustvarjati svojo protisilo: korporacije regulacijo, politične elite upor, velike sile tekmece. In potem pride nova tehnologija ter karte razdeli še enkrat. Tudi Sam Altman bo nekoč to, kar je danes Rockefeller: ime iz zgodovine neke tehnološke revolucije. Prišli bodo novi tekmeci, nove tehnologije, nova pravila in novi centri moči. Morda bo protiutež današnjim tehnološkim korporacijam država, morda trg, morda ljudje, morda Kitajska. Najverjetneje vse to hkrati.
Vsi današnji gospodarji imajo ogromno moč. Nihče pa nima prihodnosti v svojih rokah. To je nauk štirih stoletij od Nizozemske vzhodnoindijske družbe prek Rockefellerja do Altmana: današnjih gospodarjev prihodnosti ne smemo zamenjati za prihodnost samo.
Miroslav Krleža je v Baladah Petrice Kerempuha to povedal preprosteje:
Nigdar ni tak bilo da ni nekak bilo, pak ni vezda nebu da nam nekak nebu.
In tudi tokrat nekako bo. Denar je morda sveta vladar. Toda tudi vladarji se menjajo.
