Dejan Verčič
Še ne tako dolgo nazaj je javna osramočenost lahko pomenila konec politične ali poslovne kariere. Politik, ki so ga ujeli pri laži, direktor, ki je zlorabil svoj položaj, ali javna osebnost, ki se je vedla nedostojno, so se vsaj za nekaj časa skrili pred javnostjo. Nekateri so odstopili, drugi so se opravičili, tretji so se preprosto umaknili in počakali, da se nanje pozabi. Obstajala je meja, ki je človek ni mogel prestopiti in nato nadaljevati, kot da se ni zgodilo nič.
Danes je javna osramočenost pogosto šele začetek kariere. Kar bi bilo nekoč razlog za umik, je mogoče predstaviti kot dokaz pristnosti, odločnosti ali celo poguma. Laž postane alternativna razlaga dogodkov, žalitev iskrenost, neznanje upor proti elitam in brezobzirnost voditeljska moč. Kdor se noče opravičiti, velja za človeka, ki vztraja pri svojem in se ne uklanja pritiskom. V času, ko je pozornost postala ena najdragocenejših družbenih valut, je oslabel eden najstarejših regulatorjev človeškega vedenja – sram.
Notranji policist
Sram nima posebej dobrega slovesa. Povezujemo ga s ponižanjem, zatiranjem in občutkom manjvrednosti. Toda ni le osebna stiska. Je tudi družbeni občutek, ki nas opozarja, da smo ravnali v nasprotju z merili, ki jih priznavamo tudi sami. Pri tem je tesno povezan z občutkom krivde. Krivdo občutimo zaradi tega, kar smo storili, sram pa nastane, ko se vprašamo, kaj naše ravnanje pove o nas in kako nas zaradi njega vidijo drugi. Krivda se nanaša predvsem na dejanje, sram pa ga poveže z našo predstavo o sebi.
Nemški sociolog Norbert Elias je v svojem delu Proces civiliziranja pokazal, da razvoj moderne družbe ni temeljil samo na zakonih, policiji in kaznovanju. Vedenjske omejitve, ki so bile sprva vsiljene od zunaj, so ljudje postopoma ponotranjili. Obvladovanje telesa, čustev in nasilnih vzgibov ter vedenja do drugih je postalo del njihove osebnosti. Človek se neprimernega ravnanja ni vzdržal le zato, ker se je bal kazni, ampak tudi zato, ker mu je bilo ob takšnem ravnanju neprijetno in ga je bilo sram.
Sram je nekakšen notranji policist. Zaradi njega ni treba vsega prepovedati, predpisati in nadzorovati. Večina ljudi ne laže, ne krade, ne ponižuje šibkejših in ne zlorablja svojega položaja zgolj iz strahu pred kaznijo. Od takšnega ravnanja jih odvrača tudi zavest, da bi izgubili spoštovanje drugih in predvsem samospoštovanje.
Civilizacija zato ni le sistem pravil. Je sposobnost samoomejevanja tudi takrat, ko nas nihče ne opazuje in ko bi nam neprimerno ravnanje morda celo koristilo. Dostojnost se začne tam, kjer nekaj lahko naredimo, pa tega kljub temu ne naredimo.
Ko brezsramnost postane prednost
Digitalna družba je to logiko obrnila. Družbena omrežja pogosto namenjajo največ pozornosti najbolj glasnim, konfliktnim in brezobzirnim. Algoritmi ne razlikujejo med ugledom in razvpitostjo. Zanje ni pomembno, ali nekomu ploskamo ali ga obsojamo. Merijo odzive, delitve, komentarje in čas, ki ga namenimo posamezni vsebini. Ogorčenje je zanje enako dragoceno kot občudovanje, včasih celo dragocenejše. Kdor nas razjezi, dobi našo pozornost, s tem pa tudi večjo vidnost.
V takem okolju postane sram konkurenčna slabost. Človek, ki ga je sram, se ustavi, premisli in morda umakne. Človek brez sramu nadaljuje. Lahko reče karkoli, zanika očitno, napade tistega, ki ga je razkril, ter naslednji dan nastopi z novo trditvijo, kot da se ni zgodilo nič. Njegova prednost ni v tem, da bi imel boljše argumente, ampak v tem, da ga dejstva, protislovja in obsodbe ne ovirajo.
Politika se je temu hitro prilagodila. Včasih je zadostoval posnetek očitne laži, da je politik izgubil položaj. Danes isti posnetek njegovi nasprotniki predvajajo kot dokaz prevare, njegovi privrženci pa kot dokaz zarote proti njemu. Dokazana laž postane le še ena izmed različic zgodbe, dejstvo pa ni več razsodnik spora, ampak novo gorivo zanj. Tudi odstop ne pomeni več nujno prevzema odgovornosti, ampak ga predstavljajo kot poraz v medijski vojni in izdajo lastnih podpornikov. Opravičilo ne velja več za izraz odgovornosti, ampak za priznanje šibkosti, ki ga bodo nasprotniki izkoristili.
Zato se je spremenila tudi narava političnega preživetja. Najtrdovratnejši niso nujno tisti, ki storijo najmanj napak, temveč tisti, ki jih napake najmanj prizadenejo. Njihovo občinstvo od njih ne zahteva doslednosti, temveč bojevitost. Pomembno je, da ostajajo "naši" in da dovolj učinkovito jezijo "njihove". Brezsramnost tako ni več odklon od javnega življenja. Postala je politična in poslovna strategija.
Veliko javnega sramotenja, malo sramu
Pri tem živimo v nenavadnem protislovju. Sram kot notranji korektiv izgublja moč, javnega sramotenja pa je vse več. Družbena omrežja vsak dan organizirajo nova moralna sojenja. Nekdo reče kaj neprimernega, objavi neposrečeno fotografijo ali naredi napako, množica pa zahteva njegovo kaznovanje, odpustitev ali izključitev iz javnosti.
Toda javno sramotenje ne krepi nujno občutka za odgovornost. Pogosto doseže nasprotno. Ker je odziv pretiran, selektiven ali odvisen od politične pripadnosti, se obsojeni lahko postavi v vlogo žrtve. Namesto premisleka o lastnem ravnanju dobi razlog za protinapad. Njegovi privrženci pa ga še tesneje vzamejo v bran.
Sram ni popoln moralni kompas. Družba lahko z njim zatira šibke, varuje predsodke in kaznuje drugačnost
Sram kot notranji korektiv je tih. Javno sramotenje je glasno. Sram človeka usmeri vase, javno sramotenje pa ga sili v boj z drugimi. Sram lahko pripelje do opravičila in spremembe ravnanja, javno sramotenje pa predvsem do mobilizacije privržencev in nasprotnikov.
To je tudi ena od značilnosti hiperpolitike. Ko ponotranjene norme izgubijo moč, jih poskušamo nadomestiti z nenehnim javnim zgražanjem. Vsaka napaka postane politični dogodek, vsaka izjava povod za mobilizacijo in vsak spor dokaz moralne pokvarjenosti druge strani. Toda količina ogorčenja ne ustvarja odgovornejše družbe. Ustvarja predvsem glasnejše konflikte.
Od sramu do pravil
Družba brez sramu hitro postane tudi družba brez zaupanja. Če ne moremo pričakovati, da se bodo ljudje omejili sami, jih moramo omejiti od zunaj. Če ne zaupamo, da bodo ravnali pošteno, potrebujemo dodatne obrazce, nadzornike, soglasja, dokazila in postopke. Če voditelji odgovornosti ne prevzamejo sami, je treba ustanavljati nove komisije, pisati nove kodekse in sprejemati nove predpise. Ko zmanjka zaupanja, ga poskušamo nadomestiti z nadzorom.
Tudi zato rastejo birokracija, regulacija in medsebojno preverjanje. Pogodbe postajajo daljše, ker dana beseda ne zadošča več. Organizacije uvajajo vedno podrobnejša pravila ravnanja, ker ni mogoče računati na presojo posameznika. Država ureja vedno več področij življenja, saj se zmanjšuje prostor, v katerem bi skupnost lahko delovala na podlagi zaupanja in nenapisanih pravil.
Sram je poceni institucija. Deluje brez uradov, proračunov, kamer in nadzornih odborov. Ko oslabi, ga moramo nadomeščati z dragimi institucijami, ki so praviloma počasnejše, bolj toge in manj učinkovite.
Noben zakon namreč ne more predvideti vseh načinov, kako je mogoče ravnati nepošteno in kljub temu ostati znotraj njegovih meja. Noben kodeks ne more ustvariti spodobnosti pri človeku, ki se ne sprašuje, kaj je prav, ampak le, kaj mu je mogoče dokazati. Med zakonitim in dostojnim je širok prostor. Prav v tem prostoru deluje sram.
Česa se ne bi smeli sramovati
Seveda pa vsak sram ni dober. Stoletja so se ljudje sramovali revščine, bolezni, ločitve, duševnih stisk, svojega telesa, porekla, spolne usmerjenosti ali drugačnosti. Žrtve so se sramovale nasilja, ki so ga doživele, namesto da bi se ga sramovali storilci. Ljudje so skrivali svoje težave, namesto da bi poiskali pomoč, ker so se bali odziva okolice. Dobro je, da se takšnega sramu osvobajamo. Družba, v kateri lahko človek brez ponižanja govori o bolezni, neuspehu ali drugačnosti, je bolj človeška in svobodna. Nihče se ne bi smel sramovati tega, kar je, ali stiske, v kateri se je znašel.
Toda napačnega sramu se osvobajamo počasneje, kot izgubljamo koristnega. Še vedno nas je bolj sram revščine kot pohlepa in duševne stiske kot poniževanja drugih. Ljudje se sramujejo neznanja, kadar bi morali postaviti vprašanje, vse manj pa takrat, ko o stvareh, ki jih ne poznajo, samozavestno razlagajo drugim. Še vedno se sramujemo bolezni, ločitve in drugačnosti, vse manj pa laganja, nasilja, krutosti, neodgovornosti in zlorabe moči.
Zadnja obrambna črta
Sram ni popoln moralni kompas. Družba lahko z njim zatira šibke, varuje predsodke in kaznuje drugačnost. Zato ga ne smemo romantizirati. Toda brez sposobnosti, da bi se svojih dejanj sramovali in jih poskušali popraviti, tudi svoboda ne more dolgo obstati. Svoboden človek ni samo človek, ki mu drugi ne postavljajo meja. Je tudi človek, ki zna nekatere meje postaviti samemu sebi.
Ko pripadnost prevlada nad odgovornostjo in se namesto po vesti ravnamo po tem, ali nas bodo ujeli, se spremenijo tudi merila. Opravičilo obvelja za znak slabosti, dostojnost za naivnost, samoomejevanje pa za nesposobnost za boj. Ostanejo le še moč, hrup in prisila. Družba brez sramu je lahko zelo glasna in navidezno zelo svobodna. Toda težko dolgo ostane civilizirana.
