Dejan Verčič
Politike je danes več kot kadar koli prej. Politične izjave so glavna tema televizijskih dnevnikov, spletnih portalov in družbenih omrežij. Skoraj ni več področja življenja, ki ga ne bi bilo mogoče razglasiti za politično vprašanje. Kot da je politika pogoltnila ves naš svet: celo kultura, šport in znanost štejejo predvsem še toliko, kolikor prispevajo k političnemu boju. Pa vendar se zdi, da prave politike nikoli ni bilo manj.
Ta paradoks belgijski politolog Anton Jäger v knjigi Hyperpolitics opisuje z izrazom hiperpolitika. Njegova teza je, da živimo v času nenehne politične mobilizacije, ki pa vse redkeje vodi v stabilne politične strukture, dolgoročne programe ali skupne projekte. Politika se spreminja v neprekinjeno stanje vzburjenosti.
Od množične politike do upravljanja
Jäger razvoj sodobne demokracije razdeli na štiri obdobja. Prvo, obdobje množične politike, se je začelo ob koncu 19. stoletja z razširitvijo volilne pravice, vzponom množičnih strank in vključevanjem delavskega razreda v politično življenje, vrhunec pa je doseglo v desetletjih po drugi svetovni vojni. Stranke, sindikati, cerkve, zadruge in najrazličnejša društva so posameznike povezovali v skupnosti. Ljudje niso bili le volivci, ki so se vsake toliko odpravili na volišče, ampak člani organizacij, v katerih so se srečevali, razpravljali ter oblikovali svoje vrednote in interese. Politika je bila počasna, konfliktna in ideološko razdeljena, vendar je ustvarjala trajne vezi in institucije, prek katerih so ljudje sodelovali pri skupnem delovanju.
Po padcu Berlinskega zidu leta 1989 in koncu hladne vojne je nastopilo obdobje postpolitike. Zdelo se je, da so veliki ideološki spopadi končani in da liberalna demokracija ter tržno gospodarstvo nimata več resne alternative. Namesto političnih vizij so v ospredje stopili strokovnjaki, učinkovito upravljanje in gospodarska rast. V Sloveniji je takšno politiko poosebljal Janez Drnovšek, ki je državo vodil kot pragmatičen upravljavec, usmerjen v stabilnost, postopnost in vključevanje v evropske povezave. Na Hrvaškem je podobno vlogo pozneje prevzel Ivo Sanader, ki je HDZ navzven moderniziral ter državo približeval Evropski uniji in Natu. Pozneje se je pokazalo, da se je za podobo uspešnega upravljanja skrival obsežen sistem korupcije. Ključne odločitve so bile vse pogosteje predstavljene kot tehnična vprašanja, zato smo razpravljali predvsem o tem, kako čim učinkoviteje upravljati družbo, ne več o tem, v kakšni družbi želimo živeti.
Ko občinstvo nadomesti članstvo
Finančna kriza leta 2008 je razkrila meje takšnega upravljanja in odprla vrata antipolitiki. Zaupanje v politične, finančne in medijske elite se je zamajalo, stare stranke so začele izgubljati člane in volivce, vse glasnejše pa so postajale zahteve po novih obrazih in alternativah ustaljenim institucijam. Na ulicah so se pojavila protestna gibanja, na volitvah pa nove sile, ki so obljubljale neposrednejšo demokracijo in obračun z odtujenimi elitami. Iz tega obdobja so zrasli Syriza v Grčiji, Podemos v Španiji in Gibanje petih zvezd v Italiji, pa tudi številna leva in desna populistična gibanja. Povezovalo jih je predvsem prepričanje, da obstoječa politika ljudi ne predstavlja več.
Podobno se je zgodilo v Sloveniji in na Hrvaškem. Pred skoraj vsakimi slovenskimi volitvami se je pojavil nov politični odrešenik s svojo stranko: Zoran Janković, Miro Cerar, Marjan Šarec in nazadnje Robert Golob. Na Hrvaškem je prelom pomenil vzpon Živega zidu, poosebljal pa ga je Ivan Vilibor Sinčić, ki je na predsedniških volitvah leta 2014 brez močne organizacije in izdelanega programa osvojil 16,4 odstotka glasov. Za njim so prišli Most, Ivan Pernar, Mislav Kolakušić in drugi politični prišleki. Nekdaj je moral politik zgraditi stranko, oblikovati program in pridobiti članstvo. Zdaj je bilo dovolj, da je zgradil občinstvo.
Sprva se je to zdelo kot vrnitev politike. Ljudje so se znova zanimali za javne zadeve, protestirali, ustanavljali gibanja in zahtevali spremembe. Teme, o katerih so prej odločali strokovnjaki za zaprtimi vrati, so se vrnile na ulice in trge. Po letih dolgočasnega upravljanja se je politika ponovno zdela živa. Toda zgodilo se je nekaj drugega. Energija se ni spremenila v trajno politično delovanje, ampak v vedno nove izbruhe. Gibanja so se pojavila, zmagala na volitvah in razpadla. Novi obrazi so se postarali hitreje kot njihove fotografije na predvolilnih plakatih. Volivci, razočarani nad zadnjim odrešenikom, so začeli iskati naslednjega. Politika ni postala bolj demokratična, ampak vse bolj osebna, hipna in nepredvidljiva.
Ko vse postane politično, politika izgine
Danes živimo v hiperpolitiki. Politični konflikt ni več omejen na volitve, parlamente in strankarska soočenja, ampak je postal stalno stanje vsakdanjega življenja. Skoraj vsaka tema se lahko v trenutku spremeni v politični spor. Kulturne prireditve, šport, epidemije, vreme, umetna inteligenca, prehrana, zgodovina in jezik – vse postaja del ideološkega boja. Ljudje smo nenehno pozvani, naj se opredelimo in javno pokažemo, na kateri strani stojimo. Vsak dogodek zahteva takojšen odziv, vsak odziv novo opredeljevanje, celo tišina lahko postane sumljiva. Na prvi pogled je to vrhunec demokracije. Nikoli ni toliko ljudi tako pogosto javno izražalo političnih stališč. Toda prav tu se skriva preobrat: hiperpolitika nas nenehno mobilizira, hkrati pa nas dela politično nemočne.
Kaj pride po hiperpolitiki?
Medtem ko se prepiramo o vsaki izjavi, se stanovanja dražijo, čakalne dobe v javnem zdravstvu podaljšujejo, javne storitve slabijo in mladi izgubljajo zaupanje v prihodnost. O velikih vprašanjih – kako bomo živeli čez dvajset let, kako se bomo odzvali na podnebno krizo, kako se bomo prilagodili staranju prebivalstva, kako bomo ohranili javno zdravstvo, kje bomo dobili energijo ter kako bo umetna inteligenca spremenila naše delo in življenje – razpravljamo presenetljivo malo. Ta vprašanja zahtevajo znanje, potrpežljivost, pogajanja in dolgoletno vztrajanje. Hiperpolitika pa zahteva odgovor do konca dneva.
Zato se najglasnejši politični boji pogosto odvijajo tam, kjer je mogoče veliko povedati in malo spremeniti. Prepiramo se o besedah, simbolih, zgodovinskih razlagah in osebnih spodrsljajih. Še vedno nas zaposlujejo vojne preteklega stoletja, nastanek in razpad Jugoslavije, vprašanje, kdo je bil z belimi in kdo z rdečimi, kdo pod zvezdo in kdo proti njej. Kot da smo pozabili, da smo se ob osamosvojitvi plebiscitarno znašli na isti strani. Resnične odločitve se medtem selijo drugam: k strokovnim telesom, sodiščem, centralnim bankam, evropskim ustanovam, velikim korporacijam in tehnološkim platformam. Državljani dobivamo vse več možnosti za izražanje mnenj in vse manj vpliva na smer razvoja. To je temna skrivnost hiperpolitike: vse je politično, razen vprašanja, kdo v resnici odloča. Značilno vprašanje današnje politike ni več: Kakšno družbo in državo želimo čez dvajset let? Bolj značilno je vprašanje: Kdo je danes koga užalil?
Kaj torej sledi hiperpolitiki? Prva možnost je še več istega: neprekinjena kulturna vojna, v kateri se menjajo teme, obrazi in tarče, način delovanja pa ostaja enak. Vsak novi konflikt za kratek čas mobilizira javnost, ne da bi povečal njeno sposobnost odločanja. Politika postane serija izrednih dogodkov brez smeri in konca.
Druga možnost je posthiperpolitika. Nenehna mobilizacija ne vodi nujno v še večjo angažiranost, ampak lahko povzroči politično izčrpanost. Ljudje se umaknejo, ker ne verjamejo več, da njihovo sodelovanje karkoli spremeni, odločitve pa prepustijo ozkim elitam in tehnokratskim sistemom. Konflikti ne izginejo, izgine pa volja, da bi jih reševali skupaj. V posthiperpolitiki je vse še vedno politično, politika pa nikogar več zares ne zanima.
Obstaja tudi tretja možnost: da iz izčrpanosti ne zdrsnemo v apatijo ali se vrnemo v postpolitiko, ampak zgradimo drugačno politiko. Takšno, ki svoje moči ne meri po številu odzivov, temveč po sposobnosti, da mobilizacijo spremeni v organizacijo, spor v odločitev in odločitev v odgovornost. Za to potrebujemo manj novih obrazov in več trajnih institucij, manj odrešenikov in več ljudi, pripravljenih vztrajati tudi po tem, ko tema izgine z naslovnic.
Nobena od teh prihodnosti ni določena vnaprej. Toda nevarnost je očitna: hiperpolitiki morda ne bo sledilo še več politike, ampak njen razkroj. Nenehna mobilizacija lahko uniči prav tisto sposobnost, zaradi katere politika obstaja – da kljub razlikam premišljeno odločamo o skupni prihodnosti. Ko vse postane politično, politika izgine.
* Dr. Dejan Verčič je visokošolski učitelj na FDV, partner v agenciji Herman&partnerji.
