Ko je francoski predsednik Emmanuel Macron iz kriznega štaba v Bordeauxu nagovoril Francijo in nato obiskal območja, ki jih je požrla ena največjih ognjenih katastrof v sodobni zgodovini države, je poskušal storiti tisto, kar se od predsednika republike pričakuje v trenutkih nacionalne nesreče: pokazati, da je država navzoča in predvsem delujoča. Da je sposobna ne glede na tragično katastrofične razsežnosti ognjene apokalipse zaščititi ljudi. Pozval je k enotnosti, da bi "zmagali v tej bitki". To poletje je v Franciji najhujša požarna sezona po drugi svetovni vojni. Pa ne le v Franciji, gori na vseh koncih Evrope. Požari so znanilec že dolgo porajajočega se pekla podnebnih sprememb, ki brez milosti udarjajo z vso silo. Zvonci, ki se oglašajo po toči, so obešeni vsepovsod. Zvonijo brez prestanka. Mi, sodobni ljudje, odrasli v neoliberalni brezbrižnosti in sebičnosti, smo gluhi. Se delamo gluhe.
Toda politična bitka se ni odvrtela na pogoriščih. Odvijala se je v razlagi, interpretaciji pogorišč. In tam je bila Marine Le Pen hitrejša, udarnejša. Marine Le Pen, še vedno glavna protagonistka populistične skrajne desnice, je v isti katastrofi videla nekaj povsem drugega: dokaz, da država sposobnosti zaščite in ukrepanja nima več. Da je država v disfunkciji, oblast z institucijami pa nesposobna. Še dlje: da Francija, ta evropska velesila, z Nemčijo dolgo gonilna os EU, razpada.
In prav v tem je bistvo sodobnega populizma. To ni več stari populizem, kakršnega smo poznali pred desetletjem. Takrat je skrajna desnica predvsem zanikala probleme, od podnebnih sprememb do evropske integracije. Danes je politično precej bolj sofisticirana, izpilila se je kot strategija političnega delovanja in prilagajanja. Ne zanika več nujno vzrokov. Preprosto jih preskoči. Pozornost usmeri na posledice in jih spremeni v obtožnico proti oblasti. Eliti, ki da se sonči v svojem slonokoščenem stolpu, ne ozirajoč se na plebs. To je v času instantnosti, fejk njusa, družbenih omrežij izjemno učinkovita politična tehnika. Če gori gozd, razprava ne poteka več o desetletjih neobstoja ustrezne podnebne politike, ampak o vprašanju, zakaj država ni zaščitila hiš in ljudi. Če poplavi mesto, ni pomembno, koliko opozoril so izdali klimatologi, temveč, zakaj ni bilo dovolj protipoplavnih ukrepov. Če vročina ubija, rešitev niso dolgoročne politike zmanjševanja izpustov, ampak obljuba klimatske naprave v vsakem stanovanju. Vzrok izgine iz političnega prostora. Ostane le občutek ogroženosti. In ta občutek, cepljen še s strahom, usmerjanjem ogorčenja, jeze, postane gorivo populizma.
Prav v tem je francoski primer tako pomemben za celotno Evropo. Nacionalni zbor, ki ga je dolga leta vodila Marine Le Pen, zdaj pa je formalno na njegovem čelu njen politični posinovljenec Jordan Bardella, je dolga leta glasoval proti številnim evropskim okoljskim politikam, svaril pred zelenim "fanatizmom" in birokracijo Bruslja, danes pa isti politiki vlado obtožujejo, da državljanov ni dovolj zaščitila pred posledicami podnebnih sprememb. Paradoksi in protislovja argumentacije? Da. A populizem nikoli ni bil zgrajen na doslednosti. Njegova valuta ni logična koherentnost, ampak čustvena prepričljivost.
Volivci dandanes namreč redko glasujejo za najbolj konsistentno razlago sveta. Glasujejo za razlago, ki najbolje pojasni njihov občutek. Če imajo občutek, da država izgublja nadzor, potem je vsaka nova nesreča le še ena potrditev tega občutka. Statistika, proračuni, strokovne razlage in dolgoročne strategije v takem trenutku izgubijo politično moč. Čustvo premaga dejstvo. Populizem govori v preprostih podobah: požar, migrant, kriminal, birokrat, elita. Iz posameznih dogodkov sestavlja veliko pripoved o propadu države. Vsaka kriza je dokaz, da sistem ne deluje več. Vsak neuspeh oblasti je kazalnik, da je odpovedala sama demokracija. Tu se skriva najnevarnejša razsežnost sodobnega populizma. Njegov cilj ni več zgolj zmagati na naslednjih volitvah. Njegov cilj je spodkopati zaupanje v samo idejo demokratične države. Če ljudje izgubijo zaupanje, da institucije sploh še lahko rešujejo probleme, potem postane vseeno, kdo jih vodi. Ostane le še hrepenenje po nekom, ki bo "naredil red". Avtocesta v avtokracijo, otvoritev.
Logika nikakor ni omejena na Francijo. Z neverjetno hitrostjo postaja prevladujoči politični jezik skoraj povsod na Zahodu. Tudi v Sloveniji že dolgo poslušamo, da je vsaka administrativna napaka dokaz popolnega zloma države, vsaka naravna nesreča dokaz nesposobnosti oblasti, vsak varnostni incident potrditev, da institucije ne obstajajo več. Ne glede na to, kdo vlada, je pripoved vedno enaka: država razpada, propada! Demokracija nikoli ni obljubljala popolnosti. Obljubljala je nekaj veliko bolj skromnega in hkrati veliko zahtevnejšega: da je napake mogoče popravljati skozi institucije, regulacijo, pravila, odgovornost in politično menjavo oblasti. Populizem ponuja drugačno obljubo. Da institucij ni več vredno popravljati. Da jih je treba zamenjati. Ali obiti. Morda celo zlomiti. Kritika oblasti je bistvo demokracije. Toda obstaja razlika med kritiko, ki želi državo izboljšati, in retoriko, ki od države živi le toliko časa, dokler jo lahko razglaša za propadlo.
Francoski požari bodo nekoč ugasnili. Zgoreli gozdovi bodo čez desetletja spet ozeleneli. Veliko težje pa se obnavlja nekaj drugega: zaupanje v demokracijo, v sistem, vladavino prava. Če namreč vsaka poplava, vsak požar, vsaka epidemija in vsaka kriza postanejo predvsem politični rekvizit v zgodbi o neizogibnem propadu demokracije, ne izgubljamo le sposobnosti skupnega ukrepanja. Takrat ne gorijo več "samo" gozdovi. Takrat začne goreti sama predstava o demokratični skupnosti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
