(POGLED) Kolumna Dejana Verčiča: Od finančnega, erotičnega do tokenskega kapitala. Kot da lahko prihodnost ustavimo

Kapital ni več to, kar je bil. Beseda, ki jo običajno povezujemo z denarjem, je v zadnjih desetletjih dobila številne nove pomene. Dolga stoletja je pomenila predvsem premoženje in proizvodna sredstva. Nato je francoski sociolog Pierre Bourdieu opozoril, da ljudje ne razpolagamo le z ekonomskim, temveč tudi s kulturnim, socialnim in simbolnim kapitalom. Ameriška ekonomista Theodore Schultz in Gary Becker sta pokazala, da največje bogastvo organizacij niso stroji, ampak ljudje, zato se je uveljavil pojem človeškega kapitala. Poslovne vede so nato razvile še pojem intelektualnega kapitala, britanska sociologinja Catherine Hakim pa je temu seznamu dodala celo erotični kapital. Ne v prenesenem, ampak v povsem dobesednem pomenu besede: kot kombinacijo telesne privlačnosti, seksapila, šarma, družabnih spretnosti, sloga in spolne privlačnosti, ki lahko posamezniku prinaša družbene in ekonomske koristi. Seznam različnih oblik kapitala se očitno še ni končal. Satya Nadella, izvršni direktor Microsofta, predlaga še enega: tokenski kapital. 

Od denarja do znanja

Ime nekoliko zavaja. Tokenski kapital nima nobene zveze s kriptovalutami ali z digitalnim denarjem. Gre za naslednjo razvojno stopnjo znanjskega oziroma intelektualnega kapitala organizacije. Če je intelektualni kapital vse tisto znanje, ki ga organizacija hrani v dokumentih, priročnikih, bazah podatkov, patentih in izkušnjah svojih zaposlenih, je tokenski kapital znanje, ki ga zna uporabljati tudi umetna inteligenca. Razlika je podobna kot med knjižnico in knjižničarjem. Knjižnica hrani znanje, vendar sama ne odgovarja na vprašanja. Knjižničar zna iz tega znanja poiskati odgovor, ga povezati z novimi informacijami in ga uporabiti v praksi. Intelektualni kapital je knjižnica organizacije. Tokenski kapital nastane takrat, ko to znanje začne delati. Ko umetna inteligenca iz dokumentov, projektov, preteklih odločitev in vsakodnevnih izkušenj pomaga pripravljati analize, iskati rešitve, odgovarjati na vprašanja in podpirati odločanje. Znanje tako ni več le shranjeno. Postane dejaven sodelavec organizacije. To seveda ne pomeni, da postajajo ljudje odveč. Nadella zagovarja ravno nasprotno. Trdi, da bo človeški kapital v času umetne inteligence še dragocenejši. Umetna inteligenca sama ne postavlja ciljev, ne presoja posledic svojih odločitev in ne prevzema odgovornosti. Potrebuje ljudi, ki jo usmerjajo, preverjajo in ji dajejo smisel. Brez človeške presoje, izkušenj in domišljije tudi najzmogljivejši modeli zgolj računajo, "računalniki tečejo v krogu". Razprava o umetni inteligenci je zato pogosto zastavljena napačno. Ne gre za tekmovanje med človekom in strojem, temveč za vprašanje sodelovanja. Tako kot parni stroj ni odpravil človekovega dela, ampak ga je korenito spremenil, tudi umetna inteligenca ne odpravlja pomena človeškega kapitala. Spreminja predvsem način, kako znanje nastaja, se ohranja in ustvarja novo vrednost.

Zakaj se bojimo novih strojev

Ko se pojavi nova tehnologija, je prva reakcija pogosto strah. Tako je bilo že ob začetku industrijske revolucije konec osemnajstega in v začetku devetnajstega stoletja, ko so angleški ludisti razbijali stroje, ker so v njih videli grožnjo svojemu delu in načinu življenja. Paradoks tehnoloških revolucij je, da se jim praviloma najbolj upirajo prav tisti, ki so v starem svetu najbolj uspešni. Med najbolj odločnimi nasprotniki strojev niso bili najslabši delavci, temveč pogosto prav najbolj usposobljeni mojstri – izurjeni tkalci, pletilci in drugi obrtniki, katerih ročne spretnosti so desetletja predstavljale vir njihovega ugleda in dohodka. Stroji so začeli opravljati prav tisto, v čemer so bili najboljši.

Danes podobne strahove vzbuja umetna inteligenca. Med najbolj zadržanimi do nje so pogosto prav poklici, katerih temeljna naloga je ustvarjanje, posredovanje in uporaba znanja. Mnogi učitelji, profesorji in drugi pedagogi v digitalizaciji, pametnih napravah, družbenih omrežjih in umetni inteligenci vidijo razvrednotenje svojega dela, ker lahko tehnologija prevzame del nalog, ki so bile doslej izključno njihove. Toda težave, s katerimi se danes sooča šolstvo – od naraščajočega nasilja v šolah do padanja plač in družbenega ugleda učiteljskega poklica –, imajo le malo skupnega s tehnološko revolucijo. Njihovi vzroki so predvsem družbeni, politični in organizacijski. Tako kot parni stroj ni odpravil potrebe po dobrih obrtnikih, tudi umetna inteligenca ne odpravlja potrebe po dobrih učiteljih. Spreminja predvsem naravo njihovega dela. Manj bo rutinskega posredovanja informacij, toliko pomembnejše pa bodo postale razlaga, kritično mišljenje, vzgoja, navdih in sposobnost, da pri mladih prebudijo radovednost. Zato je žalostno spremljati boj proti digitalizaciji, pametnim telefonom, družbenim omrežjem in umetni inteligenci v šolah – najnovejšo obliko ludizma v enaindvajsetem stoletju. V šolah ne potrebujemo manj tehnologije, temveč več premišljene in odgovorne uporabe tehnologije. V nasprotnem primeru mladih ne pripravljamo na svet, v katerem bodo živeli in delali. Izganjanje digitalnih tehnologij iz šol namreč ne zmanjšuje razlik v znanju, ampak jih povečuje. Če šola ne poučuje sodobnih znanj in spretnosti, postanejo učenci še bolj odvisni od predznanja, ki ga prinesejo od doma. Prav zato postaja družinsko okolje ponovno odločilno. Ni naključje, da znanje jezikov, predvsem materinščine in angleščine, slabi, pismenost pa upada – vendar ne pri vseh enako. Otroci iz izobraženih in spodbudnih okolij se brati in pisati, predvsem pa vzljubiti branje, naučijo tudi doma. Enako velja za računalnike in z njimi povezana znanja: bolj ko se jih šola brani, pomembnejša postajata predznanje in vzporedno izobraževanje doma.

Prepovedi niso razvoj

In prav tukaj postaja naša lokalna razprava skoraj tragikomična. Medtem ko drugod razmišljajo, kako z umetno inteligenco ustvarjati novo vrednost, pri nas razpravljamo predvsem o tem, kako jo omejevati. Pametne telefone prepovedujemo v šolah, družbena omrežja predstavljamo skoraj izključno kot nevarnost, umetno inteligenco pa bi najraje čim bolj oddaljili od učiteljev in učencev. Kot da bi bilo mogoče prihodnost ustaviti z odlokom. Kako jalovi so takšni poskusi, kažejo izkušnje drugih držav. V Avstraliji so na primer mlajšim od 16 let zakonsko omejili dostop do družbenih omrežij, vendar praksa kaže, da se več kot 85 odstotkov mladih tem omejitvam uspešno izogiba. Podobne izkušnje imam s študenti iz Kitajske in Rusije, držav, znanih po omejevanju dostopa do različnih mednarodnih platform: študenti praviloma vedno najdejo obvoz. Ko odrasli poskušajo mladim z administrativnimi prepovedmi zapreti pot do tehnologije, mladi navadno vedo več o tem, kako jih obiti. Podobno so pred stoletjem in pol v viktorijanski Angliji svarili pred branjem romanov, zlasti med dekleti, češ da kvarijo duha in škodujejo telesu. Tudi takrat zaman.

Predstavljajmo si, da bi se kraljestvo Ašantov v današnji Gani v času prve industrijske revolucije odločilo prepovedati parni stroj, medtem ko so evropske sile z njim poganjale tovarne, železnice in ladje ter si podrejale svet. Takšna prepoved Ašantov ne bi obvarovala pred posledicami industrializacije. Nasprotno: še povečala bi tehnološko in gospodarsko premoč tistih, ki so novo tehnologijo razvijali in uporabljali. Pred industrijsko revolucijo razlike v razvitosti med posameznimi deli sveta še zdaleč niso bile tako velike kakor pozneje. Prav industrializacija je nekaterim državam omogočila trajno gospodarsko rast, druge pa pustila daleč zadaj. Danes se nam lahko zgodi nekaj podobnega. Svet pospešeno gradi digitalni in tokenski kapital, mi pa prepogosto razpravljamo predvsem o tem, kako se pred njima zaščititi. Seveda potrebujemo pravila. Potrebujemo varovanje zasebnosti, zaščito otrok in odgovorno uporabo umetne inteligence. Toda zaščita ne sme postati nadomestek za razvoj. Če bomo nove tehnologije predvsem prepovedovali, bomo morda res zmanjšali nekatera tveganja. Hkrati pa bomo zamudili največjo gospodarsko in družbeno priložnost našega časa.

Pred stoletji je bogastvo pomenilo zemljo. Nato stroje. Pozneje ljudi in njihovo znanje. Danes vstopamo v obdobje, v katerem bo odločilno predvsem to, koliko znanja bomo znali pretvoriti v tokenski kapital. Bojim se, da večina bralcev tega pojma sploh ne pozna. Že to veliko pove o tem, kje smo in koliko zaostajamo. Preveč. Čas je za budnico.

* Prvotno objavljeno v hrvaščini na www.sest.hr.

** Dr. Dejan Verčič je visokošolski učitelj na FDV, partner v agenciji Herman&partnerji.