(POGLED) Kolumna Dejana Verčiča: Bralci bodo zmagovalci

V srednjem veku za močno telo ni bilo dovolj trdo delati. Kmet je lahko od jutra do večera opravljal težka fizična dela, pa zaradi slabe prehrane ni bil nujno močnejši od dobro hranjenega in izurjenega viteza. Mišica potrebuje oboje: obremenitev in hrano. Potrebuje pa tudi čas, da se razvije. Z možgani je podobno. Tudi njih oblikujeta hrana, ki jim jo dajemo, in napor, ki jim ga nalagamo. Njihovi proteini so besede, stavki, zgodbe in ideje; njihov trening pa reševanje problemov, tehtanje argumentov in razumevanje daljših, zahtevnejših besedil. Branje je fitnes za možgane.

Toda kaj se zgodi, ko lahko miselni napor prepustimo stroju? Umetna inteligenca bo nekaterim trener, drugim bergla. Eni bodo z njo svoje možgane obremenjevali, drugi razbremenjevali. Prvi bodo reševali zahtevnejše probleme, preverjali svoje argumente in širili razumevanje. Drugi bodo stroju prepustili prav tisti napor, s katerim bi te sposobnosti razvijali. Eni bodo tako postajali miselno močnejši, drugi vse bolj odvisni od pomoči. Boljši ko bodo stroji, lažje bo to razliko prikriti. Ne bo pa izginila.

Predstavljajmo si dva učenca pred isto nalogo. Prvi jo poskuša rešiti sam, nato umetno inteligenco prosi, naj mu pomaga razumeti, kje se mu je zataknilo. Drugi ji preprosto naroči, naj nalogo reši namesto njega. Oba lahko oddata brezhiben izdelek. Toda prvi je treniral svoje možgane, drugi je delo oddal stroju. Pri eni nalogi bo razlika morda neopazna. Če pa se to ponavlja iz dneva v dan, iz leta v leto, se bodo njune sposobnosti vse bolj razhajale. Isto orodje bo obema pomagalo do boljšega izdelka. Toda za enako dobrima izdelkoma se bosta skrivala vse bolj različno usposobljena človeka.

Pot do stavka je pot do misli

Toda zakaj bi se sploh trudili pisati, če lahko stroj v nekaj sekundah sestavi bolj tekoče besedilo? Francoski filozof Maurice Merleau-Ponty je opozarjal, da z besedami ne izražamo zgolj že izdelanih misli. Misel se v izražanju tudi oblikuje. To poznamo vsi, ki smo kdaj poskušali kaj napisati. Prepričani smo, da vemo, kaj želimo povedati, dokler tega ne poskusimo spraviti v stavek. Takrat se pokažejo vrzeli. Iščemo pravo besedo, popravljamo poved in počasi razumemo, kaj pravzaprav mislimo. Večkrat se vprašam: "Kako naj vem, kaj mislim, dokler tega ne povem ali napišem?" Prav ta napor je mamljivo prepustiti stroju. Dobimo urejeno besedilo, ne da bi se morali prebiti skozi lastno meglo. Če preskočimo pot do stavka, lahko preskočimo tudi pot do misli.

Pri pisanju oblikujemo lastno misel, pri branju pa spremljamo misel nekoga drugega in ob njej razvijamo svojo. Sledimo ji, se ji upiramo, se vračamo in preverjamo, ali smo kaj spregledali. Ko beremo Dostojevskega, Cankarja ali Kovačiča, se učimo vztrajati ob nečem, kar se nam ne razkrije takoj. Vstopamo v tuje izkušnje in odkrivamo meje lastnih sodb. Povzetek nam lahko pove, kaj se zgodi v romanu. Ne more pa nadomestiti tega, kar se med branjem zgodi v nas. Prav iz takšnih izkušenj raste sposobnost presoje. Ko se prebijamo skozi zahtevno besedilo, tehtamo različne razlage in podvomimo o lastnem razumevanju, se učimo razlikovati med tem, kar zveni prepričljivo, in tem, kar nas upravičeno prepriča. To sposobnost bomo ob umetni inteligenci še kako potrebovali. Lažje ko bomo dobili odgovore, pomembneje jih bo znati presoditi. Je odgovor smiseln? Kaj je izpustil? Na katerih predpostavkah temelji? In zakaj smo sploh zastavili prav to vprašanje? Umetna inteligenca nam lahko pomaga tudi pri tem. Toda tudi njene predloge moramo znati presoditi sami.

Do tu bi bila zgodba lahko preprosta: berite, razmišljajte in uporabljajte nova orodja, pa bo vse dobro. Prihodnost bo pripadla tistim, ki se bodo pripravljeni potruditi. Toda kje se naučimo vztrajati pri takšnem naporu? In kdo nas k njemu spodbuja?

Tudi volja ima svojo zgodovino

Nekdo mora otroku odpreti knjigo, prisluhniti njegovemu vprašanju in ga spodbuditi, ko postane težko. Nekdo mu mora pokazati, da nerazumevanje ni sramota in da zadovoljstvo včasih pride šele po dolgem prizadevanju. Nekateri otroci to dobijo doma, drugi potrebujejo nekoga zunaj domačega kroga. To vem tudi iz lastne izkušnje.

Odraščal sem v delavski družini. Občutek doma in širino sveta sem zgodaj našel v lutkovnem gledališču in mestni knjižnici v Mariboru. Knjižnica je postala moje skrivališče, zatočišče, moj drugi dom. V njej sem zrasel. Ko danes gledam nazaj, sem prepričan, da me je oblikovala bolj kot London School of Economics and Political Science, kjer sem pozneje doktoriral.

Ob knjižnici sem imel srečo tudi z Osnovno šolo Prežihovega Voranca v Mariboru. V prvi razred sem prišel z bistveno manj kulturnega in intelektualnega kapitala kot otroci iz profesorskih ali zdravniških družin. Prvo leto je bilo vsakodnevna nočna mora. V drugem razredu pa sem dobil razredničarko, matematičarko, ki je v meni prepoznala dotlej skrite sposobnosti. Po prvi polovici osemletke sem bil že med najboljšimi učenci. 

Imel sem spodbudo cankarjanske matere. Toda potreboval sem tudi svet, ki mi ga sama ni mogla odpreti. Knjižnica in šola sta mi omogočili, da sem presegel svoje izhodišče. V tem je velika družbena vrednost teh javnih ustanov: otrokove možnosti razširijo onkraj možnosti njegovih staršev. Če te naloge ne opravijo, so otrokove možnosti preveč odvisne od tega, kar mu lahko ponudi družina. Če šola ob tem tudi učenje smiselne uporabe umetne inteligence prepusti domačemu okolju, bo njegova teža še večja. Odločali bodo knjižne police, pogovori pri večerji, besedni zaklad staršev in čas, ki ga lahko namenijo otrokovim vprašanjem. Pa tudi njihova sposobnost, da mu pokažejo, kako si lahko z umetno inteligenco pomaga pri učenju.

Enaki izdelki, neenake možnosti

Otrok iz izobražene družine bo lahko dobil oboje: knjige, ob katerih bo razvijal lastno mišljenje, in pomoč pri smiselni uporabi umetne inteligence. Otrok brez takšne podpore bo morda ostal predvsem z orodjem, ki bo namesto njega opravilo domačo nalogo. Enako dobra izdelka in enaka ocena bosta lahko prikrila vse večjo razliko v njunih sposobnostih.

Kako veliko razliko ustvari domače okolje, vidim tudi pri svojih otrocih. Pri nas sta se lahko do osmih zvečer igrala na elektronskih napravah. Potem sta morala vsak v svojo sobo, kjer je luč lahko ostala prižgana, dokler sta brala knjige. Če sta hotela ostati budna, sta torej morala brati. Iz večernega pravila je zrasla navada. Za to ima več zaslug Ana kot jaz. Danes sta oba zavzeta bralca, kar me kot knjižnega molja še posebej veseli. Kar sem moral sam poiskati v mestni knjižnici, sta dobila doma. Njuna prednost se je začela oblikovati, preden sta prvič uporabila umetno inteligenco.

Aldous Huxley je v Krasnem novem svetu opisal družbo, v kateri so ljudje že od začetka oblikovani za različne položaje. Alfe in epsiloni ne dobijo enakih možnosti, da bi šele nato pokazali, kaj zmorejo. Sistem vnaprej poskrbi, da bodo zmogli različno. Nam za takšen razplet morda ne bo treba načrtno ustvarjati človeških kast. Dovolj bo, da razvoj samostojnega mišljenja prepustimo družinskim razmeram. Razlike, ki bi jih lahko zmanjševali, se bodo utrjevale, dokler se ne bodo zdele naravne. Uspešnejši bodo svoj položaj pojasnjevali z nadarjenostjo in delavnostjo. Knjige, pogovori, spodbude in čas, ki jim ga je nekdo namenil, bodo ostali v ozadju. Podedovane prednosti bodo videti kot izključno osebne zasluge.

Tehnologija, ki obljublja demokratizacijo znanja, bi tako lahko pomagala zapirati poti družbenega vzpona. Njene koristi bi najbolje izkoristili tisti, ki bi bili nanjo najbolje pripravljeni, svojim otrokom pa bi zagotovili še boljšo pripravo. Tako bi se prednost prenašala iz roda v rod. Aristokracija in plebs bi uporabljala ista orodja, razdalja med njima pa bi se povečevala.

Kdo bo lahko postal bralec?

Zato vprašanje za šolo ni zgolj, kako ugotoviti, ali je učenec nalogo napisal sam. Še pomembnejše je, kako poskrbeti, da bo med njenim nastajanjem tudi razmišljal. Prepoved orodja tega ne zagotavlja. Tudi nekritično navdušenje nad njim ne. Potrebujemo pouk, pri katerem bodo otroci brali daljša besedila, pojasnjevali svoje razumevanje, zagovarjali trditve in popravljali lastne zmote. Umetna inteligenca je pri tem lahko dragocena pomoč. Učitelj pa mora znati videti tudi onkraj brezhibnega izdelka. Prav otroci, ki doma nimajo takšne podpore, šolo najbolj potrebujejo. Če odnehamo pri njih, sprejmemo, da se bodo možnosti samostojnega mišljenja vse bolj dedovale.

Nekoč je imel vitez boljšo hrano in možnost urjenja, kmet pa je lahko vse življenje garal, ne da bi nadomestil razliko. V času umetne inteligence lahko podobno prednost dobijo tisti, ki bodo od otroštva deležni bogatega jezika, zahtevnega branja in dobrega usmerjanja pri uporabi strojev. Odgovori bodo široko dostopni. Zmožnost njihove presoje pa bi lahko postala privilegij. Bralci bodo zmagovalci. Vprašanje je, ali bomo vsem otrokom omogočili, da postanejo bralci.

* Prvotno objavljeno v hrvaščini na www.sest.hr.

** Dr. Dejan Verčič je visokošolski učitelj na FDV, partner v agenciji Herman&partnerji.