Oktobra sem sodelovala na navdihujočem festivalu Razpoka, ki se ukvarja z vprašanji prenove in trajnostnega bivanja. Na enem izmed dogodkov, posrečeno naslovljenem Prostor pod soncem, smo arhitekt, interdisciplinarni umetnik in antropologinja razpravljali o izkušnji mesta in o pravici do (urbanega) prostora. Od nekdaj živim v mestih – v Mariboru sem preživela otroštvo in mladost, nato sem se po koncu gimnazije preselila v Ljubljano. In tukaj sem, z izjemo študijskih bivanj v tujini, ostala. Ljubljana pomembno sodoloča, kdo sem, kaj počnem, koga srečujem, kako se premikam, pa tudi kako razmišljam. To mesto je zdaj moj dom – vem, to zveni patetično in nekoliko okorno. Kategorija doma je preveč afektivna, da bi jo lahko zapisala zlahka. Nosi nekaj tiste emocionalne patine, ki se je je najlažje sramovati. Da je Ljubljana res postala moj dom, sem se zavedela, ko mi je začela iti na živce. Ne ko sem tukaj prvič volila niti ko sem tukaj prijavila stalno bivališče. Niti ko sem – po letih poskušanja – v tukajšnjem zdravstvenem domu lani dobila zobozdravnika. Ne, Ljubljano sem udomačila, ko sem se nad njo začela nenehno po malem pritoževati.
A kljub temu nenehno spreminjajočemu odnosu, ki ga imam do Ljubljane, obstaja prostor, ki me tukaj že od nekdaj nagovarja – Trg republike. Dolgo časa se mi je bilo sprehoditi čezenj skoraj nerealno – tukaj je ta z zgodovino in pomenom nabit kraj, javni prostor par excellence, jaz pa ga na neko najbolj običajno sredo dopoldne preprosto prečkam, in če se ne ustavim, se bom zaletela naravnost v parlament. Trg republike ilustrira razliko med telesnimi razsežnostmi človeka in prostorskimi razmerji mesta – in ko se temu izkustvu pridružita še družbena in simbolna nabitost, občutim, da niso le sakralni prostori tisti, ki lahko komunicirajo presežnost. Ki lahko komunicirajo, da nismo posamezniki s svojimi kapricami edino merilo vsega.
Občutek, da je v Sloveniji karkoli veliko, kaj šele veličastno; pomembno, kaj šele temeljno; da te nekoliko preobložene besede lahko opisujejo občutja, vezana na našo državnost – ta občutek se zdi in se je zmeraj zdel zelo tuj. Nacionalni afektivni diapazon, ki sem ga seveda povsem ponotranjila, namreč navadno cirkulira nekje med luštkano, majhno, preprosto, pristno in domače. To je Slovenija, kajne? No, Slovenija v svoji najboljši različici. To je Slovenija, ki jo hočemo pokazati navzven, tržiti, oglaševati. Ampak mene še zmeraj, tu in tam, ko grem čez omenjeni trg, prevzame nekaj večjega. Nekaj, kar po teži prostorskega občutenja ni le provincialni bidermajer. Nekaj, kar bi najbrž lahko opisala kot državljansko zavest. Ali nam lahko logika tega specifičnega, zgodovinsko in družbeno tako zaznamovanega prostora govori, da bi morali o Ljubljani – in Sloveniji – razmišljati bolj širokopotezno, bolj drzno, bolj zares? Ali lahko, ko mislimo središče prestolnice, mislimo tudi vprašanje države?
Ali je – na drugi strani – namesto tega prevladala implicitna ideja, da je Ljubljana pač neko srednje veliko srednjeevropsko luštkano mestece, kjer lahko podjetni gostinci, hotelirji, lastniki airbnbjev, prodajalci megle in spominske krame ter drugi iz posrečeno imenovanega "hospitality" sektorja dobro zaslužijo. Kajti Ljubljana je vse bolj mesto, ki ga nekateri znajo molsti, večina pa nas ima od tega mleka bolj malo. Pravzaprav je simptomatično, da, takoj ko začnem razmišljati o središču prestolnice, ne znam misliti izven konteksta turizma. Skoraj vsak dan prekolesarim center mesta – mimo lutkovnega gledališča, tržnice, stolnice, čez Prešernov trg, po Wolfovi, čez Kongresni trg in nato prečno proti Tržaški. Najbolj smiselna pot v službo, pač. In tako vsak dan telesno občutim diskrepanco med svojim "vsakdanjim" in njihovim "dopustniškim" načinom premikanja. Moja črta je ravna in ciljno usmerjena, njihove poti meandrirajo, se prepuščajo hipnim odločitvam. Turisti se premikajo nepredvidljivo – stojijo, se obrnejo, zavijejo, njihove krivulje so zame brez logike. A ker se mi mudi, vseeno preračunavam njihove poti in jih – z večnim cingljanjem – opozarjam nase. Signaliziram, da sem nekam namenjena. V tem slalomiranju me največkrat popade jeza. Vem, ni ravno zrelo biti jezen na gručice, ki so si privoščile počitnice v našem "hidden gem", ampak velikokrat se zalotim pri sanjarjenju, kako komu zabrusim: Tole ni vaš Disneyland, to je moj dom. Tega nikoli ne rečem, seveda. Ljudje niso krivi – na potovanju se je vendar dovoljeno sprehajati. Jeza popusti, ko pridem iz strogega centra. A vseeno me moj afektivni odziv napeljuje na vprašanje, kdo je v mestu pravzaprav večji tujek – je to namenjeno turistom – oziroma logiki prostega časa. In bi se potemtakem morali tudi domačini v njem obnašati kot obiskovalci – trošiti denar, posedati po generičnih, brezdušnih lokalih, se prepuščati "doživetjem" - kar naj bi bil ključ dobre turistične zgodbe. Ali je mesto še prostor za vsakdanje, odčarane momente – hitenje na sestanek, sprehajanje psa, kupovanje wc-papirja? Se to v centru Ljubljane sploh še sme? Se sme v mestu doživeti – nič posebnega, pač odživeti še en dan, prehoditi še eno pot, opraviti prav nič ljubek opravek?
Trg republike ilustrira razliko med telesnimi razsežnostmi človeka in prostorskimi razmerji mesta – in ko se temu izkustvu pridružita še družbena in simbolna nabitost, občutim, da niso le sakralni prostori tisti, ki lahko komunicirajo presežnost. Ki lahko komunicirajo, da nismo posamezniki s svojimi kapricami edino merilo vsega
Povedano drugače: Ali je središče glavnega mesta javni prostor, ki pripada vsem, ali vse bolj postaja prostor, katerega vrednost se meri z njegovim tržnim izkoristkom? Ali lahko v gentrifikaciji Ljubljane uzremo erozijo na solidarnosti utemeljenega skupnega na nacionalni ravni? Komu pripada prestolnica države? Eliti, ki živi v Palais Schellenburg? Butičnim gostom, ki iz prestižnih hotelov opazujejo veduto mesta? Ali mladim, ki trepetajo pred zvišanjem najemnin? Dnevnim migrantom, ki so zaradi slabih povezav prisiljeni dušiti mesto s tonami avtomobilov? Koga, kot se danes rado reče, mesto naslavlja? Koga naslavljajo županski kandidati? Kdo bo štel tudi po tem, ko bodo glasovi prešteti in lokalna oblast na novo vzpostavljena? Kdor verjame obljubam, da ga prestolnica ne bo sčasoma izpljunila na obrobje, v kakšno drugo ali tretje mesto ali v prekarnost, da bo prestolnica poskrbela zanj, da bo prej ali slej dovolj dostopnih stanovanj, dovolj rednih avtobusnih linij, dovolj osebnih zdravnikov in druge osnovne infrastrukture, je bodisi silno optimističen ali precej privilegiran. To dvoje pa gre itak zelo dobro skupaj.
Za konec se bom spet vrnila na Trg republike – doslej v svoja afektivna razpletanja nisem vključila izkušenj s tem prostorom, ki so me bistveno zaznamovale in ki jih ne morem odmisliti – to so demonstracije. Na Trgu republike sem se naučila, da v končni instanci za izkazovanje nesoglašanja nimamo učinkovitejšega medija, kot je lastno telo. Iti na protest, biti tam, zavzeti nekaj kubičnih metrov prostora – in to prav na tem trgu, v tem središču, ki je hkrati simbolno središče države. Prostor plus telo. To dela izkušnjo, to dela civilno družbo, to dela državljansko odgovornost. In bojim se, da bomo v časih, ki prihajajo, nujno potrebovali prav to. Ker včasih se velike besede, kot so pravica, odgovornost, skupnost, prostor pod soncem, prevajajo v nekaj povsem preprostega: priti v simbolno središče države, obhoditi turiste in nekaj časa stati na Trgu republike.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
