
Po zapustitvi Banffa in turističnega vrveža sva se v enem dnevu podali do jezera Louise, kjer je zelo težko dobiti prostor v kampu, če ga ne rezerviraš. Imeli sva srečo, da sva srečali Markusa, nemškega kolesarja, ki sva ga spoznali že nekaj dni prej. Imel je skoraj podoben razpored kolesarjenja in rezervacijo v kampu, ki jo je z veseljem delil z nama. Tako sva lahko brezskrbno načrtovali enodnevni izlet s kolesi do okoliških jezer.
Dan se je začel s kolesarjenjem do jezera Louise. Že v zgodnjih urah je bilo ob jezeru ogromno ljudi z vsega sveta. Čeprav je bil pogled nanj res izjemen, ga je nekoliko kvaril velik hotel, kjer prenočitev stane več kot 1000 evrov. Hitro sva naredili nekaj fotografij in se odpravili na pohod do jezera Agnes, pot naju je vodila tudi mimo jezera Mirror Lake. Pri jezeru Agnes sva se za trenutek ustavili, nato pa nadaljevali še višje, na razgledno točko The Big Beehive, od koder se nama je odprl čudovit pogled na jezera in dolino Bow. Res osupljivi razgledi.
Na poti nazaj sva si privoščili toplo zelenjavno juho v zgodovinski čajni hiši ob jezeru Agnes. Prav je prišla, saj je bil pred nama še pohod nazaj do jezera Louise in koles, nato pa kolesarjenje vse do jezera Moraine.
Pred nama je bilo še 15 kilometrov vzpona po cesti, po kateri lahko vozijo le agencijska vozila, organizirani prevozi in seveda kolesarji. Ponovno sva zagrizli v klanec in ob prihodu se nama je na razgledni točki odprl čudovit pogled na jezero Moraine. Tam sva ostali kar nekaj časa in preprosto uživali v razgledu. Utrujeni, a polni doživetij in čudovitih vtisov sva se čez nekaj časa vrnili v kamp, hvaležni za res lep dan.
Icefield Parkway
Naslednji dan naju je že vabila cesta, o kateri sva od drugih popotnikov slišali že tolikokrat. Podali sva se na Icefields Parkway, eno najbolj panoramskih cest na svetu, dolgo kar 230 kilometrov, ki povezuje jezero Louise in mesto Jasper. Zaradi slikovitih razgledov na ledenike, velika jezera in slapove si je zanjo vredno vzeti čas in jo prevoziti počasi. Že kmalu so se pred nama prikazale čudovite gore, ki so naju spremljale ves čas in nama tako nekoliko omilile prisotnost dokaj gostega motoriziranega prometa.



Prvi dan je bilo v zraku precej dima, ki je nekoliko pokvaril razglede na jezero Bow in nato še na jezero Peyto. Ko sva kasneje prispeli v kamp, nama je gospa Mandy, ki nama je podarila že plačano mesto za svoje prijatelje, povedala, da je dim prineslo z bližnjih požarov. Sem prihaja na dopust že 20 let in pravi, da je dim zaradi požarov poleti tukaj skoraj že stalnica.
Vseeno sva upali, da bodo naslednji dan razgledi čistejši in da bo veter dim odpihnil iz ledeniških dolin. In res je bilo naslednje jutro precej jasnejše. Med vzponom proti prelazu Sunwapta so se nama tako odprli čudoviti razgledi. Sape nama ni jemal le klanec, ampak tudi vse reke, jezera, slapovi, ledeniki, živali in mogočne gore, ki so naju obdajale. Icefields Parkway je počasi, a zanesljivo začel upravičevati sloves.
Aktivni dan počitka - pohod na prelaz Wilcox
Po dosegu prelaza Sunwapta sva prespali v kampu Columbia Icefield, naslednji dan pa pešačili proti prelazu Wilcox. Pot je bila izjemno strma, zato sva se odločili, da se v kamp vrneva po drugi strani, kjer je pot bolje vzdrževana, čeprav to pomeni, da bova zadnji kilometer in pol prehodili ob glavni cesti.
Dan je bil precej vetroven, a veseli sva bili, da naju je dež ujel le za trenutek. Kasneje se je nebo popolnoma odprlo in oblaki so z vrha razkrili čudovit pogled na mogočni ledenik Athabasca in okoliške zasnežene vrhove. Na vrhu se je mirno pasel ameriški debelorog – najin prvi v Kanadi.
Na poti navzdol sva srečali prijetna kanadska para. Hitro smo se zapletli v pogovor in si izmenjali kontakte. Ponudili so nama, da bi naju ob prihodu v Jasper morda peljali še na kakšen pohod. Tisti večer se nama je v kampu znova pridružil Markus iz Nemčije, ki naju je ponovno dohitel.
Proti Jasperju
Naslednje jutro je lilo kot iz škafa, zato smo odhod proti Jasperju odlagali, kolikor se je le dalo. Kratek postanek v Galeriji ledenika nas je obvaroval pred najhujšim dežjem, preostanek popoldneva pa smo lahko uživali v razgledih in postankih na različnih točkah. Najbolj naju je navdušila postojanka pri slapovih Sunwapta, predvsem zaradi neverjetne sile, s katero voda pada čez skale. Tudi prenočitev pri jezeru Honeymoon je minila mirno in v prijetni družbi še dveh kolesarjev. Naslednje jutro pa je bil čas, da odkolesariva proti Jasperju.



Okolico Jasperja in samo mesto je pred skoraj dvema letoma opustošil velik požar, ki je pustil hude posledice. Kar mesec dni je trajalo, da so požar spravili pod nadzor, uradno pa so ga kot popolnoma pogašenega razglasili šele po devetih mesecih. Posledice sva začeli opažati že kmalu. Pri mogočnih slapovih Athabasca, kjer se čez rob preliva ogromna količina vode, sva opazili velike odseke požganega gozda. Bolj ko sva se približevali Jasperju, bolj žalostna je bila podoba – podrta, zoglenela in kot zobotrebci štrleča drevesa so pričala o moči ognja. A med njimi je že poganjala nova podrast, ki je dajala upanje, da se bo narava nekoč vendarle obnovila.
Požar je poškodoval tudi približno 30 odstotkov mesta Jasper, posledice pa so vidne tudi v kampu, kjer sva prenočili. Del, namenjen kolesarjem in pohodnikom, je bil eden redkih, kjer je nekaj dreves ostalo nepoškodovanih, in nama je tako ponudil vsaj kanček občutka, kakšen je bil ta kraj nekoč.
Slovo od Markusa in pohod na Bald Hills
Najinemu kampu se je ponovno pridružil Markus, ki je tukaj zaključil svoje potovanje. Tako sva se še dva dni podružili z njim in skupaj smo odkrivali Jasper. Medtem sta naju kontaktirali tudi Jen in Karen, ki sva ju skupaj z njunima partnerjema srečali na prelazu Wilcox. Po prijetnem večernem druženju z njunima možema sta naju naslednji dan povabili na pohod.
Načrtovale smo pohod na Opal Peak, a ko smo prispele na parkirišče, je bilo to sumljivo prazno. Na srečo smo še pred vstopom prebrale opozorilo, da je pot zaprta zaradi medvedov. Jen in Karen sta takoj aktivirali plan B in odpeljale smo se do drugega izhodišča, od koder smo uspešno opravile pohod na Bald Hills. Ta nama je ponudil čudovite razglede na jezero Maligne in okoliške gore. Z njima sva se res imeli čudovito in neskončno sva hvaležni za njuno neizmerno prijaznost in čas, ki sta nama ga namenili.
Naslednji dan sva pomagali Markusu odnesti kolo in prtljago na avtobus ter mu zaželeli varno pot nazaj proti Vancouvru. Sami pa sva si privoščili še en dan počitka, preden sva ponovno krenili na pot.
Yellowhead Highway in Highway of Tears
Pred nama je bila Yellowhead Highway, ki sva ji sledili približno 900 kilometrov vse do Kitwange. Ime je dobila po prelazu Yellowhead Pass, ta pa po možu z vzdevkom Tête Jaune ("Rumena glava"), s pravim imenom Pierre Bostonais. Bil je vodnik in trgovec s krznom v začetku 19. stoletja, vzdevek pa naj bi dobil zaradi svojih svetlih, rumenkastih las.
Vse do Prince Georgea so se razgledi zaradi gostih dreves ob cesti večinoma skrivali in tudi jezera so se le redko pokazala v vsej svoji lepoti. Promet je postajal vse gostejši, a na poti do najine gostiteljice Felicity se nama je zgodilo nekaj, kar sva pričakovali že dolgo. V trgovini sva gospe potožili, da še vedno nisva videli medveda, le pet minut kasneje pa se je pred nama čez cesto mirno sprehodil črni medved.


Po zapustitvi Prince Georgea sva pot nadaljevali po delu Yellowhead Highwaya, ki je znan kot Highway of Tears oziroma Avtocesta solz. Ime se uporablja za približno 720 kilometrov dolg odsek ceste vse do Prince Ruperta, ki je postal znan zaradi številnih izginotij in umorov žensk, med njimi predvsem pripadnic staroselskih skupnosti. Na počivališčih ob cesti sva večkrat videli obvestila in plakate pogrešanih žensk. Pogled na te oglase naju je močno pretresel, še posebej ob misli na njihove družine, ki še vedno živijo z bolečino in negotovostjo.
V Smithersu pri gostiteljih
Po več dneh kolesarjenja, med njimi je bilo kar precej deževnih, sva tako prispeli v Smithers. Tam sva si privoščili nekaj počitka pri najinih gostiteljih, Lotharju in Debbie, ki sta tudi sama kar pet let potovala od Kanade do Argentine in nato do doma – in to na ležečih kolesih, ki sva jih imeli priložnost tudi sami preizkusiti. Kapo dol! Sami za zdaj ostajava kar pri klasičnih kolesih.
V Smithersu sva se morali tudi pošteno založiti s hrano, saj naju je v naslednjih 300 kilometrih čakala precejšnja odmaknjenost od civilizacije. Trgovin praktično ni bilo, le tu in tam je stala kakšna bencinska črpalka.
Priključitev na Cassiar Highway
Od Smithersa je cesta ponujala bolj odprte poglede na gore in tudi kakšnega črnega medveda več sva videli ob cesti. Po prečkanju vasi Kitwange sva zapustili avtocesto Yellowhead in zavili na avtocesto Cassiar, znano po številnih srečanjih z medvedi, tako črnih kot rjavih, in lepih razgledih. Za kratek čas sva se ustavili v vasi Gitanyow, ki nama je delovala precej avtentično, tudi tam so visoki totemski poli stari več let.
Po treh dneh sva naredili obvoz do zelo majhnega pristaniškega mesteca Stewart, ki leži ob koncu fjorda Portland Canal. Na samem križišču, kjer sva zavili proti Stewartu, nama je tudi grizli prečkal pot, a sva ostali mirni. To mestece je nastalo zaradi rudarstva in ponuja izjemne poglede na strme gore, ledenike, slapove in deževen gozd. Na poti do njega sva se ustavili in občudovali žal prehitro izginjajoči Bear Glaciar oziroma Medvedji ledenik, saj je pred štiridesetimi leti segal vse do ceste, danes pa je še komaj viden.

Skok na Aljasko
V Stewart sva se spustili tudi zato, da bi za trenutek stopili na Aljasko. Meja je tukaj precej nenavadna, saj cesta vodi skozi ameriško mestece Hyder, nato pa se slepo konča pri ledeniku Salmon in nima povezave s preostalim delom Aljaske. Tako za približno 18 kilometrov vstopiš v ZDA, nato pa se po isti poti vrneš v Kanado.
Odločili sva se, da se do ledenika odpraviva kar s kolesi, in izlet nama je vzel skoraj cel dan. Na poti sva se ustavili še pri Fish Creeku, ki je znan kot kraj, kjer je mogoče opazovati medvede pri lovu na losose. Žal je bil zaradi poplav zaprt, pa tudi sezona lososov se še ni prav začela. Cesta naju je vodila mimo še delujočih rudnikov zlata in se počasi vzpenjala, vse bolj pa se je pred nama odpiral pogled na Salmon Glacier. Ko sva prispeli na vrh, naju je razgled osupnil. Ledenik je bil videti kot ogromna bela reka, ujeta med gore. Nekaj časa sva ga občudovali, nato pa se spustili nazaj skozi Hyder in ponovno v Kanado, proti Stewartu. Seveda pa sva si pred tem kupili tudi svoj prvi spominek z Aljaske.
Po dnevu počitka in ponovnem nakupu zaloge hrane je bil čas, da se vrneva 50 kilometrov nazaj do križišča, kjer naju je čakala vrnitev na Cassiar Highway.
Pozdrav do naslednjič.

Kdo sta kolesarski popotnici
Sva Anja in Barbara, kolesarski popotnici. Najina pot s kolesom od Ekvadorja do Aljaske bo dolga približno 25 tisoč kilometrov, trajala naj bi slabi dve leti. Startali sva sto kilometrov južno od ekvadorskega glavnega mesta, v Latacungi, andskem mestu, obdanem z veličastnimi vulkani. Za nama je šestnajsti mesec poti in 17.930 prevoženih kilometrov. Sva v majhnem obmorskem mestecu Stewart v Kanadi.
The Bike Wanderers lahko spremljate tudi na najinem Facebook blogu ali Instagramu.











